Pridiga kardinala Rolanda Makrickasa ob prazniku Marijinega rojstva v Marijino svetišče na Gorci v Malečniku
Prisrčen pozdrav Njegovi Ekscelenci nadškofu Luigiju Biancu, apostolskemu nunciju,
Njegovi Ekscelenci ministru Tonetu Kajzerju, ministru za zunanje zadeve,
dr. Ignaciji Fridl Jarc, ministrici za kulturo,
ekscelence škofje, duhovniki, redovniki in redovnice,
Sebastijan Valentan, rektor svetišča Marije na Gorci,
predstavniki civilnih in vojaških oblasti,
dragi bratje in sestre v Kristusu.
Z veliko radostjo se danes zbiramo v tem Marijinem svetišču na Gorci, tukaj v Malečniku, da bi se zahvalili Bogu za obnovo pročelja tega svetega kraja in skupaj obhajali praznik Marijinega rojstva, medtem ko Cerkev v Mariboru hodi proti 800. obletnici svoje zgodovine.
To so resničnosti, ki se na prvi pogled morda zdijo različne: obnovljeno pročelje, Marijino rojstvo in krajevna Cerkev, ki se ozira na osem stoletij zgodovine. Vendar pa jih povezuje rdeča nit: Božja zvestoba skozi čas in človekova odgovornost, da varuje in prenavlja to, kar je prejel.
Danes obhajamo rojstvo Device Marije, liturgija pa nas vabi, naj premišljujemo o ponižnem in skritem začetku življenja žene, ki jo je Bog izbral, da postane Mati Odrešenika.
Marijino rojstvo nas spominja, da Bog pogosto začenja z majhnimi, skritimi in na videz nepomembnimi stvarmi. Pred Marijinim velikim poslanstvom je preprosto življenje; pred njenim „da, zgodi se“ je zgodba, ohranjena v molku; pred božično lučjo je tihi svit Marijinega rojstva.
Tudi to Marijino svetišče na Gorci, postavljeno na hribu, lahko beremo v luči te resnice. Morda na zemljevidu sveta ne zavzema velikega prostora, a za generacije vernikov v Sloveniji je postalo kraj srečanja z Bogom in z Devico Marijo.
Sem so se povzpeli preprosti ljudje iz vseh življenjskih okolij; sem so prinašali veselje in trpljenje; tu so bile izgovorjene molitve, za katere morda ni vedel nihče drug, a Bog jih je slišal.
Kajti Bog ne meri velikosti tako, kot jo merimo mi. On gleda na vero, radodarnost in zvestobo srca.
Marija, zarja odrešenja
Rojstvo Device Marije je kakor zarja, ki napoveduje vzhod sonca. Marija ni sonce: sonce je Kristus. Toda v njej se že kaže luč prihajajočega odrešenja.
Njeno rojstvo nam pove, da Bog ne pozablja svojih obljub. Tudi kadar se zdi, da zgodovina prehaja skozi temne čase, Bog v tišini pripravlja svoje delo.
Prerok Mihej nam je v prvem berilu povedal: „Ti pa, Betlehem Efrata, ki si najmanjši med Judovimi rodovi, iz tebe mi bo prišel tisti, ki bo vladar v Izraelu.“
Način, kako Bog deluje, je presenetljiv. Betlehem je majhen. Marija je mlada žena iz Nazareta. Jožef je preprost mož. In vendar prav skozi te ponižne resničnosti Bog vstopa v zgodovino.
To je eden izmed velikih zakonov zgodovine odrešenja: Bog rad začenja z majhnimi stvarmi.
Rojstvo Device Marije nas torej vabi, naj ne preziramo ponižnih začetkov. Vsako življenje je dragoceno, zato je vsak rojeni otrok obljuba. Vsaka družina lahko postane kraj, v katerem Bog pripravlja prihodnost. Vsako dejanje vere, četudi skrito, lahko prispeva k izgrajevanju Božjega kraljestva.
Zgodovina v Božjih rokah
Drugo berilo nam ponuja izjemno besedo: „Vemo pa, da tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.“
Sveti Pavel ne pravi, da je vse, kar se zgodi, dobro. Življenje pozna bolečino, preizkušnje, vojne, razdeljenost, krize in izgube. Toda Pavel nam pravi, da lahko v Božjih rokah tudi ranjena zgodovina postane zgodovina odrešenja.
To velja za življenje vsakega izmed nas. In velja tudi za zgodovino Cerkve.
Osemsto let zgodovine mariborske nadškofije pomeni osemsto let, v katerih je Bog hodil s tem ljudstvom. Bili so svetli inbili so težki časi.
Toda skozi vse to Gospod svojega ljudstva ni zapustil.
Zato obhajanje teh osemsto let ne pomeni zgolj ozirati se nazaj. Pomeni gledati naprej.
Vprašanje ni le: „Kaj smo prejeli?“ Vprašanje postaja: „Kaj bomo izročili rodovom, ki pridejo za nami?“
Kakšno vero? Kakšno upanje? Kakšno ljubezen do Kristusa? Kakšno krščansko pričevanje?
Marija, varuhinja spomina in žena prihodnosti
V Matejevem evangeliju smo slišali Jezusov rodovnik. Toliko imen in toliko rodov. Dolga zgodovina.
Jezusov rodovnik nam pove, da Bog ne rešuje človeštva tako, da bi izbrisal njegovo zgodovino. Rešuje ga tako, da vstopi vanjo.
Jezus izhaja iz družine, iz ljudstva in iz zgodovine. Marija pa je v središču te skrivnosti. Njeno rojstvo spada v pripravo na učlovečenje Jezusa. V njej Bog pripravlja bivališče za svojega Sina.
Marija je žena, ki zna varovati spomin na Boga, hkrati pa se zna odpreti Božji novosti. Njeno življenje nas uči, da zvestoba ni pasivnost, temveč pripravljenost, da se pustimo voditi Gospodu.
Smisel krščanske zgodovine ni preprosto ohranjati preteklost, temveč dopustiti, da se Kristus znova rodi v življenju današnjih ljudi.
Prenovljeno pročelje, prenovljeno življenje
Obnovljeno pročelje tega svetišča je lep in konkreten znak. Toda pročelje, kakor koli lepo, ima smisel le, če nas vabi, da vstopimo v svetišče.
In to lahko danes postane prispodoba za naše krščansko življenje. Bog želi prenoviti svet, začenši s človeškim srcem.
Ni dovolj obnoviti tisto, kar je vidno navzven; pustiti moramo, da Gospod prenovi to, kar je v nas.
Gospod od nas ne zahteva le, da ohranjamo lepe cerkve, lepa izročila in veliko zgodovinsko dediščino. Prosi nas, naj prenovimo svoja srca, da bodo naše skupnosti kraji, kamor bodo današnji ljudje lahko vstopili in srečali Kristusa.
V evangeliju slišimo tudi besede angela Jožefu: „Ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene.“
Jožef ne razume vsega, a zaupa. In ta stavek – „ne boj se“ – je stavek, ki ga potrebujemo tudi danes. Ne bojmo se sprememb, ne bojmo se težav in ne bojmo se, kadar ne poznamo prihodnosti. Kajti zgodovina ni le v naših rokah – je v Božjih rokah.
Svetišče v občestvu z Rimom
Današnja slovesnost dobiva poseben pomen tudi zaradi duhovne povezanosti tega svetišča s papeško baziliko Marije Velike. Junija 2023 je bilo to svetišče povezano z vezjo duhovnega sorodstva z liberijansko baziliko v Rimu, papež Frančišek pa je temu svetišču podelil dar popolnega odpustka – gre za edino svetišče v Sloveniji, ki je ta dar prejelo od njega.
Lepo je pomisliti, da lahko s tega malečniškega hriba naš pogled v mislih seže vse do Rima, do bazilike, v kateri vesoljna Cerkev časti Marijo kot Mater Božjo, in s katero je to svetišče duhovno povezano.
To je vez, ki nas spominja, da naša vera ni osamljena. Mariborska Cerkev pripada vesoljni Cerkvi. Slovenija pripada velikemu Božjemu ljudstvu, ki obsega narode, jezike in kulture. In Marija je Mati, ki nas vse združuje.
Od malečniškega griča do Eskvilina se v nebo dviga ista molitev: Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas.
Ta vez z vesoljno Cerkvijo nas vodi tudi, da se s hvaležnostjo spomnimo svetega Janeza Pavla II., ki je maja 1996 prišel v to deželo in v Mariboru daroval sveto mašo.
Tisti dan je Sloveniji namenil besede, ki danes dobivajo novo moč: „Slovenija, slavni narod v srcu Evrope, bodi zvesta evangeliju, ki si ga prejela. Bodi kvas sloge in miroljubnega sožitja med narodi.“ (Regina Caeli papeža Janeza Pavla II., Maribor, 7. velikonočna nedelja, 19. maj 1996)
V Evropi, ki se znova sooča z razdeljenostjo, strahovi in spopadi, je Cerkev poklicana biti prav to: kvas sloge, sprave in miru.
Danes z ljubeznijo in molitvijo gledamo tudi na službo našega svetega očeta Leona XIV. Njegova služba nas spominja, da je Cerkev poklicana živeti v občestvu, varovati resnico evangelija in hkrati imeti pogum gledati v prihodnost.
Dragi bratje in sestre, pročelje tega svetišča je danes lepše, a Gospod od nas zahteva nekaj več. Prosi nas za Cerkev s prenovljenim obličjem.
Obličjem, ki zna sprejeti, ki ne obsoja, preden posluša, in ki zna odpuščati.
Kajti najlepše pročelje Cerkve ni tisto iz kamna, temveč obličje skupnosti, ki ljubi.
Zato izročimo Mariji to obnovljeno svetišče. Izročimo ji mariborsko nadškofijo na njeni poti proti osemstoti obletnici.
Izročimo ji naše družine in našo mladino.
Izročimo ji Cerkev v Sloveniji, vesoljno Cerkev in našega svetega očeta Leona XIV. In prosimo, naj se z malečniškega griča še naprej vzdiguje preprosta in močna molitev: Marija, Mati Cerkve, spremljaj nas v prihodnost.
Amen.
vir: SŠK
Prisrčen pozdrav Njegovi Ekscelenci nadškofu Luigiju Biancu, apostolskemu nunciju,
Njegovi Ekscelenci ministru Tonetu Kajzerju, ministru za zunanje zadeve,
dr. Ignaciji Fridl Jarc, ministrici za kulturo,
ekscelence škofje, duhovniki, redovniki in redovnice,
Sebastijan Valentan, rektor svetišča Marije na Gorci,
predstavniki civilnih in vojaških oblasti,
dragi bratje in sestre v Kristusu!
Z veliko radostjo se danes zbiramo v tem Marijinem svetišču na Gorci, tukaj v Malečniku, da bi se zahvalili Bogu za obnovo pročelja tega svetega kraja in skupaj obhajali praznik Marijinega rojstva, medtem ko Cerkev v Mariboru hodi proti 800. obletnici svoje zgodovine.
To so resničnosti, ki se na prvi pogled morda zdijo različne: obnovljeno pročelje, Marijino rojstvo in krajevna Cerkev, ki se ozira na osem stoletij zgodovine. Vendar pa jih povezuje rdeča nit: Božja zvestoba skozi čas in človekova odgovornost, da varuje in prenavlja to, kar je prejel.
Danes obhajamo rojstvo Device Marije, liturgija pa nas vabi, naj premišljujemo o ponižnem in skritem začetku življenja žene, ki jo je Bog izbral, da postane Mati Odrešenika.
Marijino rojstvo nas spominja, da Bog pogosto začenja z majhnimi, skritimi in na videz nepomembnimi stvarmi. Pred Marijinim velikim poslanstvom je preprosto življenje; pred njenim „da, zgodi se“ je zgodba, ohranjena v molku; pred božično lučjo je tihi svit Marijinega rojstva.
Tudi to Marijino svetišče na Gorci, postavljeno na hribu, lahko beremo v luči te resnice. Morda na zemljevidu sveta ne zavzema velikega prostora, a za generacije vernikov v Sloveniji je postalo kraj srečanja z Bogom in z Devico Marijo.
Sem so se povzpeli preprosti ljudje iz vseh življenjskih okolij; sem so prinašali veselje in trpljenje; tu so bile izgovorjene molitve, za katere morda ni vedel nihče drug, a Bog jih je slišal.
Kajti Bog ne meri velikosti tako, kot jo merimo mi. On gleda na vero, radodarnost in zvestobo srca.
Marija, zarja odrešenja
Rojstvo Device Marije je kakor zarja, ki napoveduje vzhod sonca. Marija ni sonce: sonce je Kristus. Toda v njej se že kaže luč prihajajočega odrešenja.
Njeno rojstvo nam pove, da Bog ne pozablja svojih obljub. Tudi kadar se zdi, da zgodovina prehaja skozi temne čase, Bog v tišini pripravlja svoje delo.
Prerok Mihej nam je v prvem berilu povedal: „Ti pa, Betlehem Efrata, ki si najmanjši med Judovimi rodovi, iz tebe mi bo prišel tisti, ki bo vladar v Izraelu.“
Način, kako Bog deluje, je presenetljiv. Betlehem je majhen. Marija je mlada žena iz Nazareta. Jožef je preprost mož. In vendar prav skozi te ponižne resničnosti Bog vstopa v zgodovino.
To je eden izmed velikih zakonov zgodovine odrešenja: Bog rad začenja z majhnimi stvarmi.
Rojstvo Device Marije nas torej vabi, naj ne preziramo ponižnih začetkov. Vsako življenje je dragoceno, zato je vsak rojeni otrok obljuba. Vsaka družina lahko postane kraj, v katerem Bog pripravlja prihodnost. Vsako dejanje vere, četudi skrito, lahko prispeva k izgrajevanju Božjega kraljestva.
Zgodovina v Božjih rokah
Drugo berilo nam ponuja izjemno besedo: „Vemo pa, da tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.“
Sveti Pavel ne pravi, da je vse, kar se zgodi, dobro. Življenje pozna bolečino, preizkušnje, vojne, razdeljenost, krize in izgube. Toda Pavel nam pravi, da lahko v Božjih rokah tudi ranjena zgodovina postane zgodovina odrešenja.
To velja za življenje vsakega izmed nas. In velja tudi za zgodovino Cerkve.
Osemsto let zgodovine mariborske nadškofije pomeni osemsto let, v katerih je Bog hodil s tem ljudstvom. Bili so svetli inbili so težki časi.
Toda skozi vse to Gospod svojega ljudstva ni zapustil.
Zato obhajanje teh osemsto let ne pomeni zgolj ozirati se nazaj. Pomeni gledati naprej.
Vprašanje ni le: „Kaj smo prejeli?“ Vprašanje postaja: „Kaj bomo izročili rodovom, ki pridejo za nami?“
Kakšno vero? Kakšno upanje? Kakšno ljubezen do Kristusa? Kakšno krščansko pričevanje?
Marija, varuhinja spomina in žena prihodnosti
V Matejevem evangeliju smo slišali Jezusov rodovnik. Toliko imen in toliko rodov. Dolga zgodovina.
Jezusov rodovnik nam pove, da Bog ne rešuje človeštva tako, da bi izbrisal njegovo zgodovino. Rešuje ga tako, da vstopi vanjo.
Jezus izhaja iz družine, iz ljudstva in iz zgodovine. Marija pa je v središču te skrivnosti. Njeno rojstvo spada v pripravo na učlovečenje Jezusa. V njej Bog pripravlja bivališče za svojega Sina.
Marija je žena, ki zna varovati spomin na Boga, hkrati pa se zna odpreti Božji novosti. Njeno življenje nas uči, da zvestoba ni pasivnost, temveč pripravljenost, da se pustimo voditi Gospodu.
Smisel krščanske zgodovine ni preprosto ohranjati preteklost, temveč dopustiti, da se Kristus znova rodi v življenju današnjih ljudi.
Prenovljeno pročelje, prenovljeno življenje
Obnovljeno pročelje tega svetišča je lep in konkreten znak. Toda pročelje, kakor koli lepo, ima smisel le, če nas vabi, da vstopimo v svetišče.
In to lahko danes postane prispodoba za naše krščansko življenje. Bog želi prenoviti svet, začenši s človeškim srcem.
Ni dovolj obnoviti tisto, kar je vidno navzven; pustiti moramo, da Gospod prenovi to, kar je v nas.
Gospod od nas ne zahteva le, da ohranjamo lepe cerkve, lepa izročila in veliko zgodovinsko dediščino. Prosi nas, naj prenovimo svoja srca, da bodo naše skupnosti kraji, kamor bodo današnji ljudje lahko vstopili in srečali Kristusa.
V evangeliju slišimo tudi besede angela Jožefu: „Ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene.“
Jožef ne razume vsega, a zaupa. In ta stavek – „ne boj se“ – je stavek, ki ga potrebujemo tudi danes. Ne bojmo se sprememb, ne bojmo se težav in ne bojmo se, kadar ne poznamo prihodnosti. Kajti zgodovina ni le v naših rokah – je v Božjih rokah.
Svetišče v občestvu z Rimom
Današnja slovesnost dobiva poseben pomen tudi zaradi duhovne povezanosti tega svetišča s papeško baziliko Marije Velike. Junija 2023 je bilo to svetišče povezano z vezjo duhovnega sorodstva z liberijansko baziliko v Rimu, papež Frančišek pa je temu svetišču podelil dar popolnega odpustka – gre za edino svetišče v Sloveniji, ki je ta dar prejelo od njega.
Lepo je pomisliti, da lahko s tega malečniškega hriba naš pogled v mislih seže vse do Rima, do bazilike, v kateri vesoljna Cerkev časti Marijo kot Mater Božjo, in s katero je to svetišče duhovno povezano.
To je vez, ki nas spominja, da naša vera ni osamljena. Mariborska Cerkev pripada vesoljni Cerkvi. Slovenija pripada velikemu Božjemu ljudstvu, ki obsega narode, jezike in kulture. In Marija je Mati, ki nas vse združuje.
Od malečniškega griča do Eskvilina se v nebo dviga ista molitev: Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas.
Ta vez z vesoljno Cerkvijo nas vodi tudi, da se s hvaležnostjo spomnimo svetega Janeza Pavla II., ki je maja 1996 prišel v to deželo in v Mariboru daroval sveto mašo.
Tisti dan je Sloveniji namenil besede, ki danes dobivajo novo moč: „Slovenija, slavni narod v srcu Evrope, bodi zvesta evangeliju, ki si ga prejela. Bodi kvas sloge in miroljubnega sožitja med narodi.“ (Regina Caeli papeža Janeza Pavla II., Maribor, 7. velikonočna nedelja, 19. maj 1996)
V Evropi, ki se znova sooča z razdeljenostjo, strahovi in spopadi, je Cerkev poklicana biti prav to: kvas sloge, sprave in miru.
Danes z ljubeznijo in molitvijo gledamo tudi na službo našega svetega očeta Leona XIV. Njegova služba nas spominja, da je Cerkev poklicana živeti v občestvu, varovati resnico evangelija in hkrati imeti pogum gledati v prihodnost.
Dragi bratje in sestre, pročelje tega svetišča je danes lepše, a Gospod od nas zahteva nekaj več. Prosi nas za Cerkev s prenovljenim obličjem.
Obličjem, ki zna sprejeti, ki ne obsoja, preden posluša, in ki zna odpuščati.
Kajti najlepše pročelje Cerkve ni tisto iz kamna, temveč obličje skupnosti, ki ljubi.
Zato izročimo Mariji to obnovljeno svetišče. Izročimo ji mariborsko nadškofijo na njeni poti proti osemstoti obletnici.
Izročimo ji naše družine in našo mladino.
Izročimo ji Cerkev v Sloveniji, vesoljno Cerkev in našega svetega očeta Leona XIV. In prosimo, naj se z malečniškega griča še naprej vzdiguje preprosta in močna molitev: Marija, Mati Cerkve, spremljaj nas v prihodnost.
Amen.
vir: SŠK
Novice 
