Novice 
Škof Andrej Saje ob predstavitvi zbornika Edinost, sreča, sprava: Brez resnice, pravičnosti in odpuščanja ni skupne prihodnosti
Novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference msgr. dr. Andrej Saje je ob predstavitvi zbornika Edinost, sreča, sprava na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predstavil svoj znanstveni prispevek z naslovom Teološki razmislek o spravi v slovenskem narodu: »Da bi bili vsi eno« (Jn 17,21). V njem obravnava svetopisemske, teološke in družbene temelje sprave ter opozarja na potrebo po celovitem soočenju s slovensko zgodovinsko izkušnjo, zlasti z dogodki med drugo svetovno vojno in povojnimi poboji.
Škof Saje poudarja, da sprava ni zgolj politično ali zgodovinsko vprašanje, temveč predvsem globok moralni, duhovni in družbeni proces. S krščanskega stališča je sprava najprej Božji dar in hkrati človekova naloga. Njen temelj je Jezus Kristus, ki je s svojo smrtjo in vstajenjem človeku odprl pot do sprave z Bogom in bližnjim. Sprava se začenja v človekovem srcu, vendar mora svoje sadove pokazati tudi v medsebojnih odnosih in družbenem življenju.
Temeljni stebri resnične sprave so resnica, pravičnost, odpuščanje in upanje. Brez priznanja zgodovinskih dejstev, storjenih krivic in odgovornosti ni mogoče graditi trajnega miru. Odpuščanje pri tem ne pomeni pozabe, opravičevanja zločinov ali odpovedi pravičnosti, temveč osvoboditev od sovraštva in maščevanja ter pripravljenost za nov začetek.
V slovenskem prostoru ostaja proces narodne sprave nedokončan. Kljub pomembnim korakom, med katerimi imajo posebno mesto pogrebna slovesnost za pobite žrtve povojnih pobojev v Kočevskem rogu 8. julija 1990, odkrivanje prikritih grobišč in prizadevanja za popravo krivic, številna vprašanja še vedno ostajajo odprta. Škof posebej izpostavlja potrebo po dostojnem pokopu vseh žrtev medvojnega in povojnega nasilja, jasni moralni obsodbi izvensodnih pobojev, priznanju odgovornosti ter spoštovanju pravic svojcev.
»Pokop ni ideološko dejanje – je temeljna človeška dolžnost,« je škof poudaril že ob molitvi pri Macesnovi gorici maja 2025. Pravica do groba in spoštovanja človekovega dostojanstva pripada vsakomur, ne glede na njegovo politično, versko ali drugo pripadnost.
Katoliška cerkev želi k spravnemu procesu prispevati predvsem s svojim duhovnim in moralnim poslanstvom. Njena naloga ni politično opredeljevanje za eno ali drugo zgodovinsko stran, temveč oznanjevanje evangelija, varovanje spomina na žrtve, spodbujanje resnicoljubnosti, pravičnosti, odpuščanja in medsebojnega spoštovanja. Obenem je tudi sama poklicana k priznavanju lastnih napak, očiščevanju zgodovinskega spomina in notranji prenovi.
Pri tem se škof Saje navezuje na papeža Frančiška in njegovo okrožnico Vsi smo bratje (Fratelli tutti), ki poudarja pomen kulture srečevanja, dialoga in družbenega prijateljstva. Sprave ni mogoče zapovedati z zakonom ali doseči zgolj s političnim dogovorom. Nastaja skozi osebno spreobrnjenje, pripravljenost poslušati drugega, priznati njegovo trpljenje in v njem prepoznati človeka z enakim dostojanstvom.
Škof opozarja tudi na nevarnost političnega izkoriščanja zgodovinskih ran, ki poglablja delitve in preprečuje oblikovanje skupnega zgodovinskega spomina. Zato je pomembno, da se zlasti mlade generacije vzgaja za resnico, dialog, nenasilje in spoštovanje različnosti.
Sprava ne pomeni, da bomo vsi enako razmišljali o preteklosti, temveč da bomo kljub različnim pogledom sposobni priznati skupna etična merila, spoštovati dostojanstvo vsakega človeka in skupaj graditi prihodnost.
V sklepu svojega prispevka škof Saje izpostavlja Jezusovo molitev »Da bi bili vsi eno« (Jn 17,21). Krščanska edinost ne pomeni enoumja ali odprave različnosti, temveč občestvo, ki raste iz resnice in ljubezni.
Sprava zato ni zmaga ene strani nad drugo, temveč zmaga človečnosti nad sovraštvom. Preteklosti ni mogoče spremeniti, mogoče pa je spremeniti odnos do nje in drug do drugega. Sprava je tako dolžnost do žrtev preteklosti, odgovornost do današnjih generacij in predvsem naložba v skupno prihodnost slovenskega naroda.
