Novice

\r\nŠkofje so na redni 145. seji, ki je potekala dne 29. januarja 2024, prisluhnili predlogom glede zapisovanja izrazov, ki imajo specifično teološko utemeljitev in presegajo zgolj pravopisna pravila. Sprejeli so naslednje strokovne predloge in izrazili strinjanje, da se ti zapisi uporabljajo v katoliških strokovnih, poljudnih, medijskih in drugih zapisih.\r\n1. Zapis samostalnika Cerkev\r\nCerkev

Bretonski polotok (ali Bretanja) na severozahodu Francije je dobil ime po prebivalcih Bretoncih, ki so keltskega izvora in slovijo po globoko zakoreninjeni vernosti celo danes, ko je francoska družba zelo razkristjanjena. Ta pokrajina je rodila veliko svetniških ljudi. Eden prvih je sveti Albin, čigar spomin obhaja Cerkev danes. Izšel je iz poznorimske krščanske rodovine, rastel pa je med germanskimi Franki, ki so pred kratkim prejeli krst. Rodil se je leta 469 v mestu Vannes.

Današnji dan je nekaj posebnega, saj datum 29. februar najdemo v koledarjih le vsaka štiri leta, ki jim pravimo prestopna leta. To je povezano s preureditvijo koledarja za časa Julija Cezarja v starem Rimu. Matematik Sosigen mu je nasvetoval, naj za osnovo leta vzame 365 dni in eno četrtino; vsako navadno leto naj ima 365 dni, vsako četrto pa naj bo prestopno s 366 dnevi. Takrat so tudi določili število dni posameznih mesecev, ki velja še danes: sedem mesecev ima po 31 dni, štirje meseci po 30, februar pa 28 oziroma 29 v prestopnem letu. Do prestopnega leta 1972 je bil prestopni dan 24. februar in god apostola Matija se je »preselil« na 25. februar. Za naslednje prestopno leto 1976 pa je kot prestopni dan določen 29. februar in tako velja še zdaj.

S precejšnjo gotovostjo lahko trdimo, da se je sveti Roman rodil v Burgundiji okoli leta 390 v premožni, a preprosti in bogoljubni družini. Starši so njemu, bratu Lupicinu in njuni sestri že v mladosti vcepili iskreno in prisrčno ljubezen do Boga. Romana svetna izobrazba ni pretirano mikala, se je pa zato toliko bolj posvečal delom ljubezni do bližnjega, molitvi in duhovnemu branju.

Mnogi kristjani, ki berejo ali poslušajo življenje svetnikov in svetnic, pravijo: »Vsi so delali nekaj izrednega, da so postali svetniki. Kaj bo pa z nami, ki živimo povsem vsakdanje življenje?« O današnjem svetniku pa njegovi življenjepisci pravijo, da je svetnik postal prav zato, ker ni bil nič posebnega in izrednega. Vir Ko ga je papež Benedikt XV. leta 1920 razglasil za svetnika, je dejal: »Mladi pasijonist ni v kratki dobi svojega življenja izvršil ničesar, kar bi svet imel za veliko in vredno občudovanja. Trudil se je vestno in stanovitno, da je spolnil svojo dolžnost. In to je nauk, ki ga po njem daje Bog in Cerkev vsemu človeštvu ...«

Aleksander Aleksandrijski je krščanski škof ter 19. aleksandrijski patriarh in svetnik, živel je v 3. stoletju, umrl pa v  Egiptu  leta 328, takratnem rimskem cesarstvu.

Alojz Versiglia (1873.-1930.) in Kalist Caravario (1903.-1930.) kitajska misijonarja, spadata v krog kitajskih mučencev.  Februarja 1930 so bolševistični uporniški vojaki napadli čoln s katehisti in mladeniči, ki so se odpravljali na misijon Linchow. Čeprav so se branili, so jih vojaki pretepli in ubili v bližnjem gozdu. Svoji življenji sta žrtvovala za malde kitajske kristijan

»Predlagali so dva, Jožefa, ki se je imenoval Barsaba, z vzdevkom Just, in Matija … In žrebali so zanju, žreb pa je določil Matija, in pridružili so ga enajstim apostolom« (Apd 1, 23.26).

Sveti Polikarp je bil učenec apostola Janeza in učitelj svetega Ireneja, velikega cerkvenega učitelja. Ignacij Antiohijski, ki se je s Polikarpom srečal v Smirni, kjer so se ustavili, ko so Ignacija peljali v Rim, da ga vržejo zverem, je za slovo napisal Polikarpu: »Slavim nad vse Boga, ker me je spoznal za vrednega, da sem videl tvoje brezgrajno obličje, ki bi si ga želel zmeraj veseliti se v Bogu.« Polikarp je imel s svojo močno in globoko vero velik vpliv na svoj čas. Kot učenec apostola Janeza je bil most med apostoli in mladimi krščanskimi občinami v Mali Aziji.

Apostoli so sestavljali poseben zbor, ki ga Sveto pismo pogosto imenuje »dvanajsteri«. Kristus je temu zboru kot celoti izročil vodstvo svoje Cerkve, oznanjevanje in širjenje božjega kraljestva, nalogo posvečevati ljudi. Med apostoli je dal posebno nalogo enemu Petru. Te njegove službe se Cerkev spominja s praznikom, ki nosi ime Sedež apostola Petra.