Nadškof Cvikl: Marijino vnebovzetje nam zagotavlja, da zlo nima zadnje besede

Mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl DJ je 15. avgusta 2026 na Ptujski Gori ob slovesnem prazniku Marijinega vnebovzetja poudaril, da današnji praznik oznanja veliko krščansko upanje: v Božjih rokah ni izgubljeno nič, kar je bilo storjeno iz ljubezni. Ob podobi žene in zmaja iz knjige Razodetja je pokazal na boj med silami življenja in silami smrti ter spomnil, da zlo, nasilje in obup nimajo zadnje besede.
V homiliji je Marijino vnebovzetje predstavil kot sad Kristusove smrti in vstajenja ter kot trdno upanje za vse, ki nosijo bolečino, razočaranje ali občutek, da je bil njihov trud zaman. Ob tem je spregovoril tudi o sodobni izbiri med kulturo moči in civilizacijo ljubezni ter poudaril, da mora človek tudi v času novih tehnologij ostati sposoben varovati življenje, dostojanstvo in bližino z najšibkejšimi. Marija po njegovih besedah kaže pot zaupanja, služenja in zvestobe ljubezni.
Homilijo nadškofa Cvikla objavljamo v celoti.
Dragi Marijini častilci, dragi bratje in sestre!
Nek mladi duhovnik je svoje poslanstvo začel z velikim žarom. Oznanjal je evangelij, se razdajal za ljudi in se trudil, da bi jim približal Boga. Toda leta so minevala, sadov svojega dela pa ni videl. Počasi se je vanj prikradla misel: »Morda je bilo vse zaman.«
To je ena najnevarnejših skušnjav. Poznamo jo duhovniki, poznajo jo starši, ki so svojim otrokom dali vse, pa se zdi, da so se oddaljili. Poznajo jo zakonci, ki se trudijo ohraniti bližino, pa vedno znova doživljajo razočaranje. Pozna jo vsakdo, ki se trudi biti dober in pošten, potem pa gleda, kako dobro se godi tistim, ki se ne menijo ne za Boga ne za človeka.
Skušnjavec nam tedaj prišepetava: »Odnehaj. Tvoja molitev nima smisla. Tvoja zvestoba ničesar ne spremeni. Tvoja dobrota je bila zaman.«
Marijino vnebovzetje je Božji odgovor na ta strah. Današnji praznik nam oznanja, da v Božjih rokah ni izgubljeno nič, kar je bilo storjeno iz ljubezni.
V današnjem berilu iz knjige Razodetja se pred nami prikaže veliko znamenje: »Žena, obdana s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd.« Žena je noseča in vpije v porodnih bolečinah. Pred njo stoji velik ognjenordeč zmaj, ki želi požreti otroka, brž ko se bo rodil.
Žena je podoba Božjega ljudstva in Cerkve, ki sredi bolečin zgodovine prinaša svetu Kristusa. V njej Cerkev že od nekdaj prepoznava tudi Marijo. Ona je Kristusa nosila pod srcem, ga rodila svetu in ostala z njim tudi takrat, ko so ga ljudje zavrnili in pribili na križ.
Zmaj je podoba greha, nasilja, vojne, sovraštva in smrti. Je tudi podoba obupa, ki nas prepričuje, da zlo vedno zmaga in da dobro nima prihodnosti.
Toda zmaj otroka ne požre. Otrok je vzet k Bogu, žena pa se umakne v puščavo, na kraj, ki ji ga je pripravil Bog. Puščava je kraj preizkušnje, vendar je tudi kraj Božje bližine. Ko človeku odpovejo vse druge opore, lahko prav tam odkrije, da ga Bog ni zapustil.
Takšna je bila tudi Marijina pot. Njeno življenje ni bilo brez bolečin. Ko je izrekla svoj »zgôdi se«, ni prejela zagotovila, da bo vse lahko. Simeon ji je napovedal, da bo njeno dušo presunil meč. Morala je bežati v Egipt in nazadnje je stala pod križem svojega Sina. Videla je, kako je svet zavrgel njega, ki ga je prinesla na svet.
Ali se ji ni takrat moglo zdeti, da je bilo vse zaman? Ali ni bilo pod križem videti, kakor da je zmaj uničil vse njeno upanje?
Toda velika noč je pokazala, da križ ni bil konec. Zlo je bilo glasno, vendar ni bilo vsemogočno. Smrt je bila strašna, vendar ni imela zadnje besede. Kristus je vstal.
Marijino vnebovzetje je sad Kristusove smrti in vstajenja. Ni zgolj nagrada za lepo življenje, ampak dovršitev Božjega dela v njej. Kar je Bog po svoji milosti začel v Mariji, kar je dozorevalo v njenem »zgôdi se« in šlo skozi bolečino križa, je v vnebovzetju doseglo svojo polnost.
Zato danes v hvalospevu pojemo, da je Marijino vnebovzetje »začetek in podoba poveličane Cerkve ter trdno upanje in tolažba potujočemu Božjemu ljudstvu«. Kar je Kristus po svoji milosti že dopolnil v Mariji, želi dopolniti tudi v nas.
Morda je kdo danes prišel na Ptujsko Goro z bolečino zaradi otroka, ki se je oddaljil od Boga in družine. Morda kdo nosi bolezen, osamljenost ali razočaranje v zakonu. Morda se kdo ob letih molitve, dela in žrtvovanja sprašuje, ali je vse skupaj sploh imelo smisel.
Današnji praznik nam ne obljublja, da bomo vse sadove videli takoj. Tudi Marija pod križem še ni mogla videti velikonočne zmage. Obljublja pa nam, da Bog ni izgubil ničesar, kar smo storili iz ljubezni. Bog ne pozabi nobene iskrene molitve, nobenega odpuščanja, nobene skrite žrtve, nobene zvestobe in nobenega dejanja dobrote.
Ta boj med ženo in zmajem ni samo starodavna podoba iz knjige Razodetja. V novih oblikah se nadaljuje v vsakem času. Tudi danes stojita pred človeštvom dve poti: pot moči, ki si želi vse podrediti, in pot ljubezni, ki varuje življenje. Prav na to odločitev opozarja papež Leon XIV. v svoji prvi encikliki Magnifica humanitas o varovanju človeške osebe v času umetne inteligence.
Papež se ne sprašuje samo, kaj vse bo človek s pomočjo novih tehnologij lahko naredil, ampak predvsem, kakšen človek bo ob tem postal. Tehnologija sama po sebi ne more odločiti, kaj je dobro. Človeku lahko da večjo moč, ne more pa mu dati modrosti, kako naj jo uporablja. Zato smo postavljeni pred izbiro med kulturo moči in civilizacijo ljubezni.
Kultura moči sprašuje: Kdo je močnejši? Kdo bo zmagal? Koga lahko izkoristimo, odrinemo ali odstranimo? Civilizacija ljubezni pa sprašuje drugače: Kdo je najšibkejši? Kdo potrebuje našo bližino? Kako bomo zaščitili njegovo dostojanstvo?
Prav ti dve poti vidimo tudi v Razodetju. Zmaj predstavlja moč, ki želi življenje požreti, še preden bi se moglo roditi. Na prvi pogled je močnejši, toda prihodnost ne pripada njemu. Prihodnost pripada otroku, ki ga žena rodi.
Marija nam kaže, da resnična moč ni v tem, da druge premagamo, ampak da kljub vsemu ostanemo zvesti ljubezni. Njena moč ni v nasilju, ampak v zaupanju; ne v gospodovanju, ampak v služenju; ne v postavljanju sebe v središče, ampak v besedah: »Zgôdi se mi po tvoji besedi.«
Zato vprašanje današnjega sveta ni samo, kako zmogljive naprave bomo izdelali, ampak kakšni ljudje bomo postali. Ali bomo podobni zmaju, ki svojo moč uporablja za požiranje življenja, ali Mariji, ki življenje sprejema, varuje in podarja svetu?
Pot kristjana je Marijina pot. Poklicani smo graditi civilizacijo ljubezni: varovati slabotnega, ostati blizu osamljenemu, sprejeti nerojenega, skrbeti za bolnega, odpustiti tistemu, ki nas je ranil, in v vsakem človeku prepoznati dostojanstvo Božjega otroka.
Zmaj je lahko glasnejši in na videz močnejši. Toda Marijino vnebovzetje nam zagotavlja, da prihodnost ne pripada zmaju. Prihodnost pripada Kristusu in vsem, ki kakor Marija verujejo, da je ljubezen močnejša od nasilja, življenje močnejše od smrti in Bog močnejši od vsega zla.
Zato ne recimo prehitro, da je bilo vse zaman. Kar izročimo Bogu, lahko gre skozi preizkušnjo, puščavo in križ, vendar ne gre v nič. Bog vodi skozi smrt v življenje, skozi ponižanje v poveličanje in skozi veliki petek v velikonočno jutro.
Marija, v nebesa vzeta, utrdi našo vero, da zlo nima zadnje besede, da smrt nima zadnje besede in da naše življenje ni zaman. Amen.
vir: SŠK

nadskof_cviklMariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl DJ je 15. avgusta 2026 na Ptujski Gori ob slovesnem prazniku Marijinega vnebovzetja poudaril, da današnji praznik oznanja veliko krščansko upanje: v Božjih rokah ni izgubljeno nič, kar je bilo storjeno iz ljubezni. Ob podobi žene in zmaja iz knjige Razodetja je pokazal na boj med silami življenja in silami smrti ter spomnil, da zlo, nasilje in obup nimajo zadnje besede.

 

V homiliji je Marijino vnebovzetje predstavil kot sad Kristusove smrti in vstajenja ter kot trdno upanje za vse, ki nosijo bolečino, razočaranje ali občutek, da je bil njihov trud zaman. Ob tem je spregovoril tudi o sodobni izbiri med kulturo moči in civilizacijo ljubezni ter poudaril, da mora človek tudi v času novih tehnologij ostati sposoben varovati življenje, dostojanstvo in bližino z najšibkejšimi. Marija po njegovih besedah kaže pot zaupanja, služenja in zvestobe ljubezni.

 

Homilijo nadškofa Cvikla objavljamo v celoti.

 

Dragi Marijini častilci, dragi bratje in sestre!

Nek mladi duhovnik je svoje poslanstvo začel z velikim žarom. Oznanjal je evangelij, se razdajal za ljudi in se trudil, da bi jim približal Boga. Toda leta so minevala, sadov svojega dela pa ni videl. Počasi se je vanj prikradla misel: »Morda je bilo vse zaman.«

To je ena najnevarnejših skušnjav. Poznamo jo duhovniki, poznajo jo starši, ki so svojim otrokom dali vse, pa se zdi, da so se oddaljili. Poznajo jo zakonci, ki se trudijo ohraniti bližino, pa vedno znova doživljajo razočaranje. Pozna jo vsakdo, ki se trudi biti dober in pošten, potem pa gleda, kako dobro se godi tistim, ki se ne menijo ne za Boga ne za človeka.

Skušnjavec nam tedaj prišepetava: »Odnehaj. Tvoja molitev nima smisla. Tvoja zvestoba ničesar ne spremeni. Tvoja dobrota je bila zaman.«

Marijino vnebovzetje je Božji odgovor na ta strah. Današnji praznik nam oznanja, da v Božjih rokah ni izgubljeno nič, kar je bilo storjeno iz ljubezni.

V današnjem berilu iz knjige Razodetja se pred nami prikaže veliko znamenje: »Žena, obdana s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd.« Žena je noseča in vpije v porodnih bolečinah. Pred njo stoji velik ognjenordeč zmaj, ki želi požreti otroka, brž ko se bo rodil.

Žena je podoba Božjega ljudstva in Cerkve, ki sredi bolečin zgodovine prinaša svetu Kristusa. V njej Cerkev že od nekdaj prepoznava tudi Marijo. Ona je Kristusa nosila pod srcem, ga rodila svetu in ostala z njim tudi takrat, ko so ga ljudje zavrnili in pribili na križ.

Zmaj je podoba greha, nasilja, vojne, sovraštva in smrti. Je tudi podoba obupa, ki nas prepričuje, da zlo vedno zmaga in da dobro nima prihodnosti.

Toda zmaj otroka ne požre. Otrok je vzet k Bogu, žena pa se umakne v puščavo, na kraj, ki ji ga je pripravil Bog. Puščava je kraj preizkušnje, vendar je tudi kraj Božje bližine. Ko človeku odpovejo vse druge opore, lahko prav tam odkrije, da ga Bog ni zapustil.

Takšna je bila tudi Marijina pot. Njeno življenje ni bilo brez bolečin. Ko je izrekla svoj »zgôdi se«, ni prejela zagotovila, da bo vse lahko. Simeon ji je napovedal, da bo njeno dušo presunil meč. Morala je bežati v Egipt in nazadnje je stala pod križem svojega Sina. Videla je, kako je svet zavrgel njega, ki ga je prinesla na svet.

Ali se ji ni takrat moglo zdeti, da je bilo vse zaman? Ali ni bilo pod križem videti, kakor da je zmaj uničil vse njeno upanje?

Toda velika noč je pokazala, da križ ni bil konec. Zlo je bilo glasno, vendar ni bilo vsemogočno. Smrt je bila strašna, vendar ni imela zadnje besede. Kristus je vstal.

Marijino vnebovzetje je sad Kristusove smrti in vstajenja. Ni zgolj nagrada za lepo življenje, ampak dovršitev Božjega dela v njej. Kar je Bog po svoji milosti začel v Mariji, kar je dozorevalo v njenem »zgôdi se« in šlo skozi bolečino križa, je v vnebovzetju doseglo svojo polnost.

Zato danes v hvalospevu pojemo, da je Marijino vnebovzetje »začetek in podoba poveličane Cerkve ter trdno upanje in tolažba potujočemu Božjemu ljudstvu«. Kar je Kristus po svoji milosti že dopolnil v Mariji, želi dopolniti tudi v nas.

Morda je kdo danes prišel na Ptujsko Goro z bolečino zaradi otroka, ki se je oddaljil od Boga in družine. Morda kdo nosi bolezen, osamljenost ali razočaranje v zakonu. Morda se kdo ob letih molitve, dela in žrtvovanja sprašuje, ali je vse skupaj sploh imelo smisel.

Današnji praznik nam ne obljublja, da bomo vse sadove videli takoj. Tudi Marija pod križem še ni mogla videti velikonočne zmage. Obljublja pa nam, da Bog ni izgubil ničesar, kar smo storili iz ljubezni. Bog ne pozabi nobene iskrene molitve, nobenega odpuščanja, nobene skrite žrtve, nobene zvestobe in nobenega dejanja dobrote.

Ta boj med ženo in zmajem ni samo starodavna podoba iz knjige Razodetja. V novih oblikah se nadaljuje v vsakem času. Tudi danes stojita pred človeštvom dve poti: pot moči, ki si želi vse podrediti, in pot ljubezni, ki varuje življenje. Prav na to odločitev opozarja papež Leon XIV. v svoji prvi encikliki Magnifica humanitas o varovanju človeške osebe v času umetne inteligence.

Papež se ne sprašuje samo, kaj vse bo človek s pomočjo novih tehnologij lahko naredil, ampak predvsem, kakšen človek bo ob tem postal. Tehnologija sama po sebi ne more odločiti, kaj je dobro. Človeku lahko da večjo moč, ne more pa mu dati modrosti, kako naj jo uporablja. Zato smo postavljeni pred izbiro med kulturo moči in civilizacijo ljubezni.

Kultura moči sprašuje: Kdo je močnejši? Kdo bo zmagal? Koga lahko izkoristimo, odrinemo ali odstranimo? Civilizacija ljubezni pa sprašuje drugače: Kdo je najšibkejši? Kdo potrebuje našo bližino? Kako bomo zaščitili njegovo dostojanstvo?

Prav ti dve poti vidimo tudi v Razodetju. Zmaj predstavlja moč, ki želi življenje požreti, še preden bi se moglo roditi. Na prvi pogled je močnejši, toda prihodnost ne pripada njemu. Prihodnost pripada otroku, ki ga žena rodi.

Marija nam kaže, da resnična moč ni v tem, da druge premagamo, ampak da kljub vsemu ostanemo zvesti ljubezni. Njena moč ni v nasilju, ampak v zaupanju; ne v gospodovanju, ampak v služenju; ne v postavljanju sebe v središče, ampak v besedah: »Zgôdi se mi po tvoji besedi.«

Zato vprašanje današnjega sveta ni samo, kako zmogljive naprave bomo izdelali, ampak kakšni ljudje bomo postali. Ali bomo podobni zmaju, ki svojo moč uporablja za požiranje življenja, ali Mariji, ki življenje sprejema, varuje in podarja svetu?

Pot kristjana je Marijina pot. Poklicani smo graditi civilizacijo ljubezni: varovati slabotnega, ostati blizu osamljenemu, sprejeti nerojenega, skrbeti za bolnega, odpustiti tistemu, ki nas je ranil, in v vsakem človeku prepoznati dostojanstvo Božjega otroka.

Zmaj je lahko glasnejši in na videz močnejši. Toda Marijino vnebovzetje nam zagotavlja, da prihodnost ne pripada zmaju. Prihodnost pripada Kristusu in vsem, ki kakor Marija verujejo, da je ljubezen močnejša od nasilja, življenje močnejše od smrti in Bog močnejši od vsega zla.

Zato ne recimo prehitro, da je bilo vse zaman. Kar izročimo Bogu, lahko gre skozi preizkušnjo, puščavo in križ, vendar ne gre v nič. Bog vodi skozi smrt v življenje, skozi ponižanje v poveličanje in skozi veliki petek v velikonočno jutro.

Marija, v nebesa vzeta, utrdi našo vero, da zlo nima zadnje besede, da smrt nima zadnje besede in da naše življenje ni zaman. Amen.

 

vir: SŠK