Papež semeniščnikom: Semenišče je hiša molitve, študija in občestva

Semenišče je hiša molitve, študija in občestva, je bila vodilna misel papeževega govora semeniščnikom in vodstvu Regionalnega papeškega semenišča Flaminio v Bologni, ki so se danes v Vatikanu srečali s svetim očetom. Spregovoril pa jim je o štirih temeljnih držah bližine ter posvaril pred »cerkvenim karierizmom«.

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je zbranim semeniščnikom spregovoril o lepoti poklicanosti v duhovniško službo, ki pomeni dar in prizadevanje, da predstavljajo Dobrega pastirja sredi njegovega ljudstva. »Da bi se pripravili na to poslanstvo, Cerkev zahteva resno formacijsko pot, ki jo semenišče lahko zagotavlja na najboljši način,« je dejal in v nadaljevanju govora izpostavil tri vidike semenišča: hiša molitve, hiša študija, hiša občestva.

Hiša molitve
Za tiste, ki so bolj izpostavljeni mrzlemu vetru negotovosti in verske brezbrižnosti, je pomembno, da v duhovniku najdejo krepko vero, ki je kakor bakla v noči in kakor skala, katere se je mogoče oprijeti. »Ta vera se goji predvsem v osebnem odnosu, iz srca v srce, z osebo Jezusa Kristusa. In semenišče je najprej hiša molitve, kjer Gospod skliče 'svoje' na 'samoten kraj' (glej Lk 9,18), da bi živeli močno izkušnjo srečanja in poslušanja.« Preko te poti jih želi pripraviti, da postanejo »vzgojitelji Božjega ljudstva v veri«, ter jih usposobiti, da bodo »z oblastjo oznanjali Božjo besedo«, »zbirali ljudstvo«, ga hranili z zakramenti in ga vodili po poti zveličanja in ga ohranjali v enosti«, pri čemer se je papež skliceval  na apostolsko spodbudo Pavla VI. Evangelii nuntiandi.

Zatorej se je treba ustrezno posvetiti duhovni formaciji. »To so najboljša leta za učenje 'biti z Njim', ko se s čudenjem okuša milost biti njegovi učenci, učiti se poslušati ga, motriti njegovo obličjem,« je dejal papež. »Tukaj je izkušnja tišine in molitve temeljna: tam, ko se ostaja v njegovi prisotnosti, lahko učenec spozna Učitelja, kakor ga On pozna, kot bi rekel sv. Pavel (glej 1 Kor 13,12). A bistveno je tudi srečanje z Jezusom v obličju in mesu revnih. Tudi to je sestavni del duhovne formacije semeniščnikov.«

Hiša študija
Drugi vidik, ki opredeljuje semenišče pa je študij. »Študij je sestavni del poti, ki je namenjena vzgoji žive in zavestne vere, poklicane postati vera pastirja,« je izpostavil Frančišek in pojasnil, da je študij privilegirano sredstvo za modrostno in znanstveno znanje, ki je zmožno zagotoviti trdne temelje celotni zgradbi formacije bodočih duhovnikov. Prav tako je sredstvo skupnega znanja, kar po papeževih besedah pomeni naslednje: »Trud pri študiju, tudi v semenišču, je oseben, ni pa individualen. Predavanja in učenje podeliti s tovariši v semenišču je prav tako način postajanja del prezbiteriata. Brez zanemarjanja osebnih nagnjenj in sposobnosti, ampak z njihovim ovrednotenjem, se v semenišču študira skupaj za skupno poslanstvo. In to daje prav poseben 'okus' seznanjanju s Svetim pismom, s teologijo, z zgodovino, s pravom in z vsako disciplino. Sooči se z različnimi osebnimi občutljivostmi v skupnem obzorju poklicanosti in poslanstva. In to zahvaljujoč delu učiteljev, ki poučujejo znotraj tega istega cerkvenega obzorja, svobodnega od vsake samozadostnosti. Lepo je študirati na ta način, v tem okolju.«

Hiša občestva
Semenišče kot hiša občestva je bil še tretji vidik, ki ga je papež postavil v ospredje in ga – enako kot prva dva – opredelil kot »transverzalnega«. Ta vidik se začne pri osnovni človeški odprtosti za druge, zmožnosti za poslušanje in dialog, ter je poklican prevzeti obliko občestva prezbiterjev okoli škofa in pod njegovim vodstvom. »Pastoralna ljubezen duhovnika ne more biti verodostojna, če je ne predhaja in ne spremlja bratstvo, najprej med semeniščniki in zatem med prezbiterji. Bratstvo, ki je vedno bolj prepojeno z apostolsko obliko in obogateno s potezami škofijskosti, kar pomeni s posebnimi značilnostmi Božjega ljudstva in svetnikov, predvsem svetih duhovnikov, krajevne Cerkve,« je izpostavil papež Frančišek.

Kot je pripomnil, je v tem kontekstu semenišče pot, ki kandidate vzgaja, da vrednotijo vsako svoje dejanje z ozirom na Kristusa in da pripadnost enemu prezbiterijatu razumejo kot vnaprejšnjo razsežnost pastoralnega delovanja in občestvenega pričevanja, ki sta nenadomestljiva pri učinkovitem služenju skrivnosti Cerkve in njenemu poslanstvu v svetu.

Štiri vrste bližine
Sveti oče je na tem mestu želel poudariti štiri drže bližine, ki pripadajo škofijskim duhovnikom. Biti blizu Bogu v molitvi, kar se začne že v semenišču; biti blizu škofu – brez škofa je duhovnik lahko voditelj, a ne bo duhovnik; biti blizu ostalim duhovnikom, pri čemer je papež dejal, da ga zelo žalosti videti med seboj ločene duhovnike, ki so eden proti drugemu ali pa so najprej vsi prijazni, zatem pa enega obrekujejo; zadnja vrsta bližine je bližina Božjemu ljudstvu. »Lepo vas prosim, ne pozabite, od kod prihajate,« jim je dejal sveti oče. »Kakor je Pavel rekel Timoteju: 'Spominjaj se svoje mame in babice.', korenin, ne pozabi, da si bil vzet iz črede in si prišel sem, ker te je Gospod izbral. Nisi prišel delat cerkvene kariere […] Bližina Bogu, bližina škofu, bližina med vami in bližina Božjemu ljudstvu,« je ponovil Frančišek in poudaril: »Če manjka ena, bo duhovniku začelo počasi drseti v sprevrženost klerikalizma ali v drže togosti. Kjer je klerikalizem, tam je pokvarjenost. In kjer je togost, pod togostjo so veliki problemi.«

Papež Frančišek je semeniščnikom ob koncu še dejal, naj jim Brezmadežna Marija »pomaga vsak dan odkrivati zaklad, dragoceni biser, kar sta Kristus in njegovo kraljestvo, in postajati radostni oznanjevalci njegovega evangelija. Semenišče je tudi čas, ko se sprejme Marijo kot Mater v svojo hišo, svoje življenje.«

vir: https://www.vaticannews.va