Slovesno in hvaležno praznovanje 20-letnice Škofije Celje

Na praznik Svete Trojice, 31. maja, je škofija Celje s skupno zahvalno mašo v izbrano okrašeni stolni cerkvi sv. Danijela slovesno obeležila 20-letnico škofije.

Po molitveni uri je somaševanje številnih duhovnikov, upokojenih nadškofov dr. Marjana Turnška, dr. Antona Stresa, prvega celjskega škofa, in škofa dr. Stanislava Lipovška, njegovega naslednika, škofov dr. Andreja Sajeta, predsednika SŠK, dr. Petra Štumpfa, dr. Janeza Kozinca, dr. Maksimilijana Matjaža, ordinarija, in nadškofa metropolita Alojzija Cvikla ter ob udeležbi velikega števila vernikov iz celotne škofije vodil apostolski nuncij v Sloveniji msgr. Luigi Bianco. Navzoči so bili tudi drugi pomembni cerkveni dostojanstveniki, generalna vikarja mariborske in celjske škofije, prefekt ljubljanskega bogoslovja, paroh Srbske pravoslavne Cerkve in diakoni celjske škofije.

Na začetku je škof Matjaž pozdravil cerkvene dostojanstvenike in predstavnike, poudaril pomen obletnice, hvaležnosti za »dar škofije« in povabil zbrane k skupni zahvalni molitvi. Ob koncu slavja sta spregovorila tudi nuncij Bianco in nadškof Cvikl. Pred darovanjem so predstavniki škofije, petih dekanij, k oltarju prinesli simbolne darove: izdani zbornik ob 20-letnici škofije, prižgano rudarsko svetilko, sadove zemlje in človeškega dela, svečo, kip petrovške Matere Božje. Prepeval je zbor družin župnije pod vodstvom Lidije in Mateja Prepadnika. Za orglami je bila Metoda Kink. Solisti so bili Sara in Klara Prepadnik, Lara Kramer, Špela Rošer in Miha Lenarčič. Po maši je škof Matjaž predstavnikom župnij razdelil zbornik.

Slavnostni pridigar je bil škof Maksimilijan. Izpostavil je poseben pomen praznovanja obletnice na praznik Svete Trojice, temeljno resnico o Bogu kot živem občestvu ljubezni ter Cerkvi kot njenem odrazu, poudaril pomen skupnosti, nakazal izzive sedanjosti in vizijo sinodalne prenove za prihodnost. Po njegovih besedah je bila ustanovitev celjske škofije leta 2006 odgovor na pastoralne izzive časa, da bi bila Cerkev bližje človeku in bi dobila nov evangelizacijski zagon, kot ga je spodbujal papež Janez Pavel II. Hkrati je odražala zrelost vernikov in pastirjev za prevzem polne odgovornosti za ohranjanje in razvoj katoliške vere.

Škof se je zahvalil za preteklih 20 let vsem duhovnikom, katehetom, animatorjem in župnijskim sodelavcem, ki so s svojim delovanjem prebujali in utrjevali vero v novih generacijah. »Prepričan sem, da nobeno dejanje, ki je bilo narejeno iz ljubezni, ni izgubljeno iz Božjega načrta.« Če tokrat obhajajo 20 let krajevne Cerkve, pa se hkrati dobro zavedajo, da živijo v drugačnih, v spremenjenih časih.

»Naše okolje je večinoma zgolj le še formalno-krščansko. Vera v družbi ni več nekaj samo po sebi umevnega. Če naši modeli oznanjevanja vzdržujejo le zunanjo pripadnost Cerkvi, ne da bi ustvarjali notranjo odločitev za Kristusa, jih je potrebno temeljito premisliti in morda tudi spremeniti, z vero, pogumom in ljubeznijo. K temu pogumu je prav te dni spodbujal škofe tudi papež Leon, ko pravi, da mora biti Cerkev bolj pogumna pri odločanju za bistveno. Naj bodo pogumni duhovniki, da se bodo manj ukvarjali z ohranjanjem vsega, kar je, in bodo bolj svobodni pri oznanjevanju Kristusa. Naj bodo pogumne kateheze, pravi, da bodo res pot uvajanja v trajne formacije novega krščanskega življenja. Naj bodo pogumne in gostoljubne misijonarske župnije, kjer se družine zbirajo in obnavljajo življenjsko silo Evangelija. Bodimo pogumni za poslušanje mladih, ne da bi krotili njihova vprašanja. Vera, pravi, se posreduje in raste tam, kjer obstajajo žive in velikodušne skupnosti sposobne moliti in poslušati. Skupnosti, v katerih Božja beseda ne ostaja na obrobju, ampak osvetljuje odločitve, ki spreminjajo. Kjer Evharistija postaja resnično vir in vrhunec, kjer družine niso prepuščene sami sebi, kjer revni niso zunanji prejemniki pomoči, ampak bratje in sestre, po katerih nam Gospod govori, tako papež Leon.«

Prav zato so v celjski škofiji pred leti hvaležno sprejeli povabilo papeža Frančiška, da stopijo na pot sinodalne prenove.

Kot je škof Matjaž nadalje poudaril, »želimo se vedno bolj prepoznavati kot Cerkev živih občestev, kjer bi se lahko vsak posameznik močneje ovedel svoje krstnega dostojanstva in prepoznal svojo lastno poslanstvo v oznanjevanju Evangelija. Sinodalna Cerkev je tista, v kateri lahko vsak ponudi dar, ki ga je prejel od Svetega Duha za skupno izgrajevanje skupnosti.

Sinodalna Cerkev ne išče moči, temveč bližino. Povabljeni smo, da skupaj iščemo načine, kako prisluhniti Svetemu Duhu, da bi lahko te darove prepoznali in prejeli pogum za njihovo uresničevanje. Zavedamo se, da je sinodalnost predvsem učenje poslušanja in pogovarjanja, tako z Bogom kot med seboj. Izkušamo, da je to zahteven proces, ki kliče k zvestobi v molitvi in premišljevanju Bože besede ter k vsakodnevnemu prakticiranju dejanj usmiljenja in ljubezni. V takem ozračju verujemo, da tudi duhovni poklici ne morejo izostajati, ampak bodo potrditev živosti naših občestev.«

Na ta način bodo lahko uresničili vizijo njihove škofije, ki jim jo je Sveti Duh v teh letih skupnega iskanja pomagal odkriti in polaga na srce. »Želim vam, da bi lahko ob tem praznovanju začutili nekaj te Božje moči, Božje ljubezni, ki prebiva v vsakem izmed vas. Da bi bili zato ljubezen hvaležni in da bi nekaj te ljubezni, lahko priteklo tudi iz vas na ljudi, s katerimi živite in jih srečujete. Tako naj bo!«

Nadškof Cvikl se je osredotočil na praznovanje 20. obletnice ponovne vzpostavitve celjske škofije. »Obletnice so pomembne mejniki, saj nam pomagajo, da se globje zavemo svojih korenin. Prav iz korenin preteklosti prepoznavamo svojo identiteto, kar nam pomaga najti moč, smer pa tudi navdihe za prihodnost. Prav je, da smo ponosni na svojo preteklost, kajti iz te rastemo in se tudi bogatimo. Vedno znova, ko se spominjamo dogodkov iz preteklosti, pa odkrivamo tudi trenutke očitnega delovanja Svetega Duha, njega, ki vodi in spremlja Božje ljudstvo skozi desetletja, stoletja in tisočletja.« Ob hvaležnosti za njeno preteklo delovanje, storjeno vse dobro na tem prostoru, in je hvaležnost hkrati najlepše vabilo k poživitvi evangeljskega in misijonskega duha ter pastoralnega delovanja, pa je spomnil tudi na hkratnih 20 let mariborske metropolije, s pozivom k nadaljnjemu bratstvu in sodelovanju. In pridružijo naj se jim tudi v praznovanju osemstoletnice mariborske, prej lavantinske škofije. »Nismo povezani samo po skupnih krščanskih koreninah, povezujejo nas tudi stoletja skupne poti vere, verskega in kulturnega življenja in delovanja. Ta zgodovinska povezanost naj se še naprej kaže, naj utrjuje, predvsem pa nas spodbuja k medsebojnemu bratstvu in sodelovanju pri oznanjevanju evangeljskega oznanila. Naj Gospod blagoslavlja celjsko škofijo in po njenem delovanju tudi celotno mariborsko metropolijo,« je sklenil svoj nagovor.

Nuncij msgr. Bianco je poudaril zgodovinski pomen ustanovitve treh škofij v Sloveniji leta 2006, podal teološki razmislek o Cerkvi in Sveti Trojici, pozval k obnovitvi vere in ljubezni do Cerkve. Ob koncu meseca maja, posvečenega Blaženi Devici Mariji, pa je po njeni priprošnji, Matere Cerkve, prosil za obilne milosti za vse člane celjskega škofijskega okrožja. »Naj ta lokalna Cerkev z radostjo in upanjem nadaljuje svojo pot vere in krščanskega pričevanja,« so bile nuncijeve sklepne besede.

vir: https://katoliska-cerkev.si/