Pridiga škofa Andreja Sajeta pri sveti maši za domovino na Polževem

Obhajamo zahvalno sveto mašo ob dnevu državnosti. Obeležujemo spomin na leto 1991, ko sta bili sprejeti deklaracija oziroma listina o neodvisnosti in samostojnosti Slovenije. Tega dne je Slovenija postala formalno neodvisna in samostojna država. Začrtala si temelje za prihodnje življenje v družini evropskih držav, ki temelji na demokraciji in drugih vrednotah, ki izhajajo iz njenih načel.  Od takrat je minilo dobrih trideset let, kar je dovolj, da na podlagi preteklih izkušenj ovrednotimo dosedanje življenje v naši domovini, predvsem pa, da ozavestimo odgovornost vsakega od nas za družbeno življenje v prihodnje.

Kristjani smo skozi zgodovino izkazovali in gradili pripadnost domovini. V  družbeno življenje smo vnašali vrednote evangelija, ki še danes plemenitijo demokracijo in navdihujejo človeka za etično ravnanje v konkretnem okolju in v zgodovinskem trenutku. Spodbujali smo k skrbi za vsakega človeka in se zavzemali za njegovo dostojanstvo. Vera v Boga je osmišljala naš prispevek k družbeni pravičnosti. Pri tem se zavedamo, kot sta poudarila apostola Peter in Janez, da je treba Boga bolj poslušati kot ljudi: »Presodite, kaj je bolj pravično Boga ubogati ali vas.« (Apd 4,19) Prizadevali smo si za vzajemne medčloveške odnose z zavedanjem, da je »naša domovina v nebesih« (Flp 3,20). Vemo, da je zemeljska domovina začasna, zato imamo pred seboj cilj, ki je večno življenje pri Bogu. Kot verujoče osebe želimo biti odgovorni državljani in graditelji človeške skupnosti.

Življenje po evangeliju nas spodbuja k prizadevanju za nedotakljivost in zaščito človeške osebe od njenega spočetja do naravne smrti. Ozavešča in spodbuja k oblikovanju pogojev za dostojno bivanje človeške osebe, kjer bi vsak lahko živel v miru in sožitju, ter imel dom in domovino. Nerojenim otrokom, starim in onemoglim, bolnikom in prizadetim po Jezusovem zgledu posveča posebno pozornost. Krščanski kontekst je že od časa rimskega imperija naprej dal neprecenljiv prispevek k spoštovanju in zaščiti človeške osebe.

Sveto pismo je dajalo navdih in ustvarjalo pogoje za razvoj kulture in umetnosti. Sooblikovalo je temelje, na katerih danes stoji Evropa in svet. Naproti zatiralcem narodov,  sužnjev, otrok in žensk, so si kristjani v zgodovini prizadevali za utrjevanje svobode za vse, nasprotovali so žrtvovanju človeka za cilje, ki so v neskladju z naravo človeka in Božjim načrtom zanj.

Nevarnost tega časa je zanikanje vrednot, ki so svetu, v katerem živimo, do nedavnega še dajale trdnost. Ameriški pisatelj Rod Dreher (1967) poudarja, da smo  »priča uničenju še zadnjih trdnjav skupnosti: družine, Cerkve in nacije«. (Ne živite od laži, Družina 2021, 126) Vredno je še to, kar nam trenutno ugaja in kar prinaša dobiček. Izgubila se je svetost življenja in nedotakljivost človeške osebe. Izgubili smo kompas in imamo težavo z orientacijo. Kaj je sploh še vredno? Na čem gradimo? Kje je smisel našega življenja?

Pretreseni smo nad nerazumno in zločinsko vojno nad samostojno Ukrajino ter nad nedopustnim pobijanjem nedolžnih. Milijoni beguncev so razseljeni po vsem svetu. Sodobna družba, ki ima moč, pristaja na izrabljanje človeške osebe za doseganje egoističnih ciljev. Posledično nastajajo vojne, umirajo ljudje in izginjajo skupnosti. Z neaktivnostjo ali premajhno zavzetostjo za sočloveka in družbo pogosto pristajamo na to logiko tudi mi. Domovina ne izključuje in ne sme zavračati nikogar. Gledati mora na vse njene člane, pa tudi na svoje sosede in imeti skrb za ves svet.

Za kristjane je značilno, da imamo domovino radi kot svoj dom. Duhovniki, kot so  Matija Majar Ziljski, Lambert Ehrlich, Anton Korošec, so gojili ljubezen do domovine in k temu vzgajali druge. S tem so nam tlakovali pot do naše samostojne države. Zdrav odnos do naroda razberemo npr. v Ehrlichovih zapisih: »t. j. razumno ljubezen do svojega naroda in države, skladen z nauki Cerkve… V očeh Cerkve sta narod in država dobrini, ki ju hoče Bog, in ljubezen do naroda in domovine sta izraz hvaležnosti do Boga za ti dobrini. Tako so učili vsi veliki cerkveni učitelji … ( papeži Leon XIII. in Pij XI.), tako so delali katoličani tudi v najtežavnejših prilikah. Cerkev razvija moralne zmožnosti vernikov in je zato prvi faktor v razvoju narodnih sil na potu do najvišjega razmaha. Cerkev se nikdar ne utrudi v svojih prizadevanjih za zdravje družine, te najvažnejše celice naroda in države, terja zvestobo in uči, da morajo vsi državljani izpolnjevati svoje državljanske dolžnosti.«

Ehrlich je v najtežjih trenutkih narodove stiske pomagal graditi prihodnjo samostojno slovensko državo. Prizadeval si je za mednarodno povezavo evropskih držav  s središčem v Sloveniji. Za njeno sedišče je na simbolni ravni izbral Marijino cerkev na Svetih Višarjah, ki vse povezuje. Leta 1933 je v tem romarskem svetišču poudaril. »Ob temeljih te svete gore se stikajo tri poglavitna evropska plemena. … Romani, Germani in Slovani bi prav tukaj skušali riniti drug drugemu mejnike nazaj. A naši očetje so modrejši od vojskovodij in politikov. Namesto mejnika so postavili na otok med tremi narodi cerkev. To je edini mejnik v Evropi, ki narodov ne ločuje, marveč jih združuje…. Božja volja je, da mi vsi za to svobodo delamo in Božji volji se ne sme nihče izmikati …«

Sveto pismo poroča, da so Jezusa so rojaki zavrnili. (Lk 4,16-30) Tudi danes ga številni zavračajo, čeprav je vogelni kamen zemeljskega in nebeškega življenja. Kje so krščanske korenine? Zakaj nanje tako hitro pozabljamo? Boj med dobrim in zlim poteka v vsakem od nas! Za katere vrednote se bomo odločili in na njih gradili prihodnost? Slovenija potrebuje trdne duhovne temelje, ki bodo omogočali sodelovanje, mir, pravičnost, pravno državo in versko svobodo. Naši predniki, zavezani krščanskemu izročilu, so tlakovali samostojno Slovenijo, ki nam jo je Bog podaril v milostnem letu 1991. Za to so živeli in delali, doma in po svetu. Borili so se za  živo in trdno narodno skupnost. Hvaležni smo vsem, ki so gradili domovino, številni so dali zanjo celo svoje življenje. Potrebujemo duhovno osveščene ljudi, pripravljene za sodelovanje, odpoved in žrtvovanje za drugega. Od sebe poglejmo k drugemu in prisluhnimo njegovim potrebam. V zahtevnih časih potrebujemo poštene voditelje, ki bodo delovali v dobrobit vseh ljudi.

Samostojno Slovenijo nam je podaril Bog, da v njej uresničujemo svoje osebno, narodno in državniško poslanstvo. Voditelji so odgovorni, da nam pomagajo to poslanstvo  čim bolje uresničiti v blagor vseh, ki imamo svoj dom v deželi pod Triglavom. To poslanstvo uresničujmo v duhu sodelovanja in posluhom za potrebe vseh državljanov.

Naj Bog blagoslavlja vsa prizadevanja za blagor Slovenije in njenih državljanov.

Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof

vir: https://katoliska-cerkev.si/