Novice

Od nedelje zvečer 9. do srede 12. februarja so duhovniki celjske škofije skupaj s škofom Maksimilijanom zbrani v Veržeju na svojih rednih duhovniških dnevih.

V Društvu prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote so za brezdomce v Ljubljani in v Novi Gorici ob slovenskem kulturnem prazniku pripravili praznični program. V petek, 7. februarja, so na slovesni prireditvi predstavili poezijo, razmišljanja in likovna dela brezdomcev.

Tisto, kar je Bog hotel človeku povedati o sebi in o odrešenju človeštva, imenujemo razodetje. Ločimo javno in zasebno ali posebno razodetje. Javno je tisto, ki je obvezno za vso Cerkev in prek nje za vse človeštvo vseh časov. To je doseglo višek v Jezusu Kristusu, končalo pa se je s smrtjo zadnjega apostola. Vsa poznejša razodetja, katerih pristnost je dokazana, pa niso namenjena vsej Cerkvi, pač pa blagru Cerkve v določenih zgodovinskih okoliščinah, imenujemo zasebna. Osebe, ki so takega razodetja deležne, so ga dolžne sprejeti, če so o njegovem dejstvu prepričane z živo vero, drugi pa ravnajo pametno, če ga sprejmejo, potem ko ga je Cerkev potrdila. Med taka zasebna razodetja spadajo tudi prikazovanja Matere božje pastirici Bernardki Soubirous v Lurdu leta 1858.

Dragi bratje in sestre!
Obhajamo 33. svetovni dan bolnikov v jubilejnem letu 2025, v katerem nas Cerkev vabi, naj postanemo »romarji upanja«. Pri tem nas spremlja Božja Beseda, ki nam po sv. Pavlu sporoča veliko spodbudo: »Upanje ne osramoti« (Rim 5,5), temveč nas krepi v stiski.

Najbrž ste že slišali, da so dvojčki med sabo čustveno pa tudi drugače močneje povezani, kot pa »navadni« bratje in sestre. Če je eden bolan, se tudi drugi slabo počuti, če eden doživlja strah, trepeta tudi drugi. Zgled take povezanosti je današnja godovnjakinja sveta Sholastika, sestra dvojčica svetega Benedikta, začetnika zahodnega meništva in prvega zavetnika Evrope.

Zobozdravnikov se vsi bojimo, čeprav vemo, da bi nam bilo brez njih še bolj hudo. Ko nas zobje pošteno zabolijo, komaj čakamo, da nas teh muk rešijo. Zavetnica teh ‘strašiteljev–rešiteljev’ je današnja slavljenka sveta Apolonija. Poročilo o njenem mučeništvu ve povedati, da so ji s surovimi udarci izbili zobe. Upodobili so jo mnogi umetniki v lesu, kamnu in na platnu, njeno podobo najdemo v neštetih cerkvah po vseh krščanskih deželah, tudi na Slovenskem. Največkrat jo upodabljajo s palmo kot simbolom mučeništva v eni roki ter z zobom v kleščah v drugi.

Rodil se je leta 1486 v ugledni družini v Benetkah. Sprva je deloval v vojaški službi, leta 1518 pa je postal duhovnik. 1528. leta je ustanovil red somaskov, ki so se prvotno imenovali Družba služabnikov revnih.

Rodila se je leta 1381 v kraju Corbie na severnem Francoskem. Njena mati je bila vzor dobre krščanske matere in tudi oče, tesarski mojster, je bil goreč kristjan. Vzgajala sta hčerko za Boga, pa tudi Bog sam jo je vzgajal. Ko je bila stara komaj štiri leta, je že redno po eno uro na dan preživela v molitvi in zelo rada hitela v cerkev pred tabernakelj. Ko je začela hoditi v šolo, so takoj spoznali, da je zelo nadarjena, pobožnost pa ji je pomenila stokrat več kakor bistroumnost. Duha sv. Frančiška Asiškega je tako globoko spoznala, že ko je bila stara devet let, da je preučevanje njegovih redovnih pravil in večletno življenje po njih ni ničesar več naučilo, kakor je pozneje sama izjavila.

Po vrnitvi s svojega devetega apostolskega potovanja, med katerim je v dneh od 17. do 27. februarja 1981 obiskal Filipine in Japonsko, je papež Janez Pavel II. pri splošni avdienci zbranim posredoval svoje vtise s tega potovanja. »Bivanje na Japonskem je bilo posebno pomenljivo,« je dejal. Povedati velja, da ima Japonska blizu 125 milijonov prebivalcev, katoličanov pa je le 400.000, vendar pa katoliška Cerkev uživa visok ugled.

Življenjepis današnje svetnice, ki ga je na podlagi legende za mohorsko knjigo Življenje svetnikov in svetnic Božjih pred več kot sto leti napisal Josip Rogač, duhovnik ljubljanske škofije, se bere kot roman. Na začetku pisec pove, da je ta svetniški cvet zrastel v plemeniti družini v mestu Katanija na Siciliji.