Novice

Dan po prazniku spreobrnitve apostola Pavla, največjega misijonarja vseh časov, se spominjamo njegovih dveh najljubših učencev: Timoteja in Tita. Prvega Pavel omenja v domala vseh svojih štirinajstih pismih in o njem pravi, da mu je "pomagal pri evangeliju kakor sin očetu": Tita pa pohvali, da mu je "v skupni veri pravi sin". Tema dvema je naslovil svoja tri pastoralna pisma: Timoteju dve, Titu eno. Iz vseh je čutiti, kakšna apostolska vnema je te tri može povezovala.

Francoski pisatelj François Mauriac svojo knjigo Jezusovo življenje končuje takole: »Ko se je Jezus /ob svojem vnebohodu/ s težkim srcem odtrgal od družbe svojih učencev, se dvignil ter se izgubil v svetlobi, ta odhod vendarle ni bil dokončen. Že se je skril v zasedo na ovinku poti, ki pelje iz Jeruzalema v Damask, in zalezuje Savla, svojega ljubljenega zasledovalca. Odslej bo ta Bog na preži v usodi slehernega človeka.« Sleherni človek, ki hoče postati Kristusov učenec, se mora po zgledu svetega Pavla nekdanjega Savla nenehno spreobračati, preusmerjati svoje mišljenje in spremeniti slog svojega življenja.

Domači, zlasti oče, so imeli s Frančiškom velike načrte, saj so se nadejali, da bo naredil bogato posvetno kariero. A vzgojitelj, duhovnik Jean Deage in leta študija, zlasti v Parizu, pa tudi hudi notranji boji, so povzročili, da se je po tehtnem premisleku in razsvetljenju od zgoraj odločil postati duhovnik. Prva leta duhovništva je predvsem pridigal in spovedoval.

Vizigoti ali Zahodni Goti so v 5. stoletju vdrli v Španijo in ustanovili državo, katere prestolnica je bil Toledo. Proti koncu 6. stol. so se odpovedali arijanski zmoti in se oklenili čistega Kristusovega nauka ter se s starimi španskimi prebivalci združili v nov španski narod. Največ zaslug za to, da je vera med Španci postala pravi kvas vse miselnosti, imajo trije svetniški redovniki in škofje. Najstarejši med njimi je Leander, ki je dal pobudo za spreobrnjenje Vizigotov in jih nato modro vodil kot nadškof v Sevilli (+ 601), na tem nadškofijskem sedežu ga je nasledil njegov brat Izidor, ki ga častimo kot cerkvenega očeta (+ 636), tretji pa je Ildefonz, nadškof v državni prestolnici Toledu.

V šestem poglavju Apostolskih del beremo, kako so apostoli vernikom v Jeruzalemu predlagali, naj izberejo sedem uglednih mož, ki bi sprejeli službo strežbe pri mizi. Med to sedmerico strežnikov ali po grško diakonov je izstopal sv. Štefan, prvi mučenec za Kristusa. Drugi slavni diakon je bil sv. Lovrenc, ki je umrl mučeniške smrti v Rimu leta 258. Tretji diakon, ki je svojega Gospoda proslavil z junaškim pričevanjem, je današnji godovnjak, sv. Vincencij iz španskega mesta Zaragoza. Mučeništvo je pretrpel leta 304 pod cesarjem Dioklecijanom.

Slovenska Neža izhaja iz latinskega imena Agnes; leto pa razlagajo iz grške besede »agne« čista, nedolžna ali iz latinske besede 'agnus' jagnje, zato sv. Nežo, devico in mučenko, najpogosteje upodabljajo z jagnjetom v naročju ali zraven sebe kot Kristusovo nevesto ali zaročenko božjega Jagnjeta, in palmovo vejo, znamenjem zmage, v roki. Časte jo kot zavetnico deviške čistosti (belo jagnje v njenem naročju naj bi pomenilo prav to), je pa tudi patrona vrtnarjev. Na slovenskih tleh je sv. Neži posvečenih nad 20 cerkva, sicer pa pri nas skorajda ni baročne cerkve brez njenega kipa ali slike.

Spoštovani častni škof gospod Geza Filo, spoštovani predstavniki sestrskih Cerkva, dragi bratje in sestre v Kristusu. Zbrali smo se v tednu molitve za edinost kristjanov, ko v krščanskih skupnostih močneje zaslišimo Jezusovo povabilo, izraženo v obliki prošnje in molitve k Očetu: »… daj da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal« (Jn 17,21-23).

V nadaljevanju objavljamo komentar prof. dr. Bogdana Dolenca ob letošnjem tednu molitve za edinost kristjanov.

O tem mučencu imamo malo zgodovinskih podatkov. Sv. Ambrož je zapisal, da se je rodil v Milanu, mučeništvo pa dosegel v Rimu. Rimski kronist iz leta 354 je zabeležil njegov grob ob Apijski cesti; nad njim je sezidana lepa cerkev. Odkopali so tudi njegov grob, ki s svojo preprosto obliko spodbuja domnevo, da je bil mučen po letu 250.

»Verovati v Kristusa pomeni hoteti edinost,« je zapisal sveti papež Janez Pavel II., ki je odšel od nas pred dvajsetimi leti (2005). »Hoteti edinost« pa pomeni moliti in delati za ta veliki cilj. Zato tudi letos obhajamo teden molitve za edinost, kakor je naša navada vse od leta 1968 naprej, torej že 57 let.