Novice

Ime Adela je lahko skrajšana oblika nemških zloženih imen s sestavino Adal- ali Adel-, npr. Adalberta, Adelgunde, Adelheid, Adelhilde, Adelinde, Adelmut, Adelrun, Adeltraud. Enako velja za ime Ada. Imena Adelaida, Adelajda, Adelhajda izhajajo iz nemškega imena Adelheid.

Med petimi drinskimi mučenkami, članicami reda Hčera božje ljubezni, ki so 15. decembra 1941 v Goraždu dale življenje za Kristusa kot žrtve četniškega nasilja in bodo 24. septembra 2011 v Sarajevu slovesno razglašene za blažene, sta tudi dve Slovenki: s. Krizina Bojanc iz župnije Šmarjeta pri Novem mestu in s. Antonija Fabjan iz župnije Žužemberk. Skupaj s s. Julo Ivanišević, Hrvatico in predstojnico samostana, s. Bernadeto Banja, Madžarko hrvaškega rodu, in s. Berhmano Leidenix, Avstrijko, sta delovali v manjšem samostanu na Palah pri Sarajevu.

Trpljenje je izvir notranje luči. Trpljenje prinaša veliko spoznanje, božje razsvetljenje in duhovno uteho. To je osnovno načelo sv. Janeza od Križa, najglobljega mističnega teologa novejšega časa, ki ga je Cerkev leta 1926 upravičeno počastila z naslovom cerkvenega učitelja. Trpljenje je okusil že v otroštvu. Rodil se je 24. junija 1542 v mestecu Fontiveros v španski pokrajini Kastiliji.

Lucija je živela v Sirakuzah na Siciliji v času cesarja Dioklecijana. Legenda pripoveduje, da jo je mati vodila na grobove svetih mučencev in ji pripovedovala njihove zgodbe. Tako je mlada Lucija vzljubila Jezusa, mu zaobljubila devištvo in zahrepenela, da bi tudi sama združila z devištvom še mučeništvo. Mati pa, čeprav dobra, vendar nekoliko željna tudi časnega dobička, bi bila rada hčer omožila s plemenitim mladeničem, ki je bil še pogan; pričakovala je, da bo Lucija pridobila bodočega moža za Kristusa.

Svetopisemska hvalnica vrle žene, ki ji zaupa srce njenega moža in ki se boji Gospoda, v najpolnejši meri velja za današnjo svetnico Ivano Frančiško Fremiot de Chantal ali Šantalsko. Njeno življenje, polno preskušenj, je rodilo veliko bogatih sadov, ker je svoje srce odprla delovanju božje milosti.

Ko je bil današnji svetnik leta 366 izvoljen za papeža, si je za svojega tajnika izbral sv. Hieronima, ki je bil takrat star 35 let in je že slovel kot učen poznavalec Svetega pisma. Odlično je znal grško in hebrejsko in seveda tudi latinsko, zato je papež Damaz temu velikemu učenjaku zaupal težko nalogo, da pregleda stara svetopisemska besedila in jih iz grščine in aramejščine prevede v latinščino.

Marko Anton Durando se je rodil v mesecu maju 1801 v kraju Mondova v Piedemontu. Po končani osnovni šoli je vstopil v škofijsko malo semenišče. Ko je že študiral teologijo pri 17 je zaprosil za vstop v Družbo. Imel je veliko željo iti v misijone na kitajsko, tam bi se pridružil mnogim sobratom. Po posvečenju se njegova želja ni uresničila.

Mučenka Valerija se je rodila v 3. stoletju v Limogesu v Franciji. Po legendi jo je krstil škof Marcial iz Limogesa. Potem je razdrla zaroko s poganskim vojvodo Štefanom, ki je nato ukazal, da jo obglavijo.

Vsebino današnjega slovesnega praznika razlaga mašni hvalospev, v katerem Cerkev poje Bogu zahvalo s temi besedami: »Devico Marijo si obvaroval vsakega madeža izvirnega greha in obdaril s polnostjo svoje milosti. Tako si pripravil vredno mater svojemu Sinu ter v njej naznačil začetek Cerkve, njegove svete in brezmadežne neveste.«

Sv. Ambrož (Ambrozij) je bil škof in cerkveni učitelj, sin cesarskega namestnika. Postal je sodniški namestnik čez več italijanskih pokrajin. Ko je odhajal v službo, mu je dejal cesarski namestnik: »Pojdi in opravljaj svojo službo bolj kot škof kakor sodnik!«