Exodus TV

Novice

19.7.2019

Matteo Bruni novi direktor Tiskovnega urada Svetega sedeža

19.7.2019

Študijski program Duhovno izpopolnjevanje

18.7.2019

Msgr. Camilleri: verska preganjanja so zaskrbljujoča stvarnost

17.7.2019

Msgr. Jose Luis Azuaje Ayala o resni situaciji v Venezueli

17.7.2019

Skupaj čez sedmi zlati most

Več novic

Cvetna nedelja

Iz 50,4-7; Flp 2,6-11; Lk 22,14-23,56


p.Cantalamessaje pasijon po Luku. Luka gradi svoj evangelij kot enkratno dolgo Jezusovo pot proti Jeruzalemu, kjer mora dovršiti svoje najpomembnejše delo. Zdaj smo prispeli do najvišje točke te poti. V tednu, ki je pred nami, se bomo spominjali najbolj odločilne drame vse človeška zgodovine, drame človeškega odrešenja.

V drugem berilu nam sv. Pavel da ključ za razlago vsega Jezusovega dogodka in istočasno svoj nepresegljiv povzetek:

»Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu«.

Besedilo se nadaljuje in pojasni, kakšen je bil sklep tega dogajanja. Toda mi se bomo ustavili tu. Vemo, kako škodljivo je vpliva na zanimanje gledalca gledališke predstave ali pa tistega, ki bere kriminalko, če že vnaprej ve za razplet. Tudi za nas bi bilo lahko v tem trenutku poznavanje razpleta ali misel nanj precej škodljivo. Prav zato nas pripoved pasijona na splošno ne gane in nas ne navduši več: vemo, kako se bo končala. Postal je scenarij, ki ga poznamo na pamet.

Toda pomislimo na tiste, ki so to dramo doživeli prvič: na Marijo, apostole, množice. Oni niso vedeli, kako se bo vse to končalo. Spremljali smo dogodek za dogodkom in so s trepetom, pričakovanjem, zbeganostjo, upanjem, ki si ga lahko le predstavljamo. Skrivnost je postati njihovi sodobniki, sodobniki Kristusovi. Postati opazovalci dogodkov, preseliti se trenutek njihovega dogajanja.

Jezusa bomo spremljani v njegovem trpljenju, ponovno bomo stopili na pot križa in se ustavili na treh »postajah«. V duhu se bomo najprej podali v vrt Getsemani, potem v Pilatovo sodno hišo in končno na Kalvarijo. Prisluhnimo začetku pripovedi o agoniji v Getsemaniju:

»Šel je ven in se kakor po navadi napotil proti Oljski gori. Tudi učenci so šli z njim. Ko je prišel na tisti kraj, jim je rekel: 'Molíte, da ne pridete v skušnjavo!', sam pa se je oddaljil od njih približno za lučaj kamna. Padel je na kolena in molil: 'Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi.' Prikazal se mu je angel iz nebes in ga krepčal. Ko ga je obšel smrtni boj, je še bolj goreče molil. Njegov pot je postal kakor kaplje krvi, ki padajo na zemljo«.

Beseda Getsemani je postala simbol za sleherno dušno bolečino. Jezus še ni prestal nobenih telesnih, zunanjih muk, in vendar je potil krvavi pot. Njegova bolečina je vsa v notranjosti, v srcu. On je plen »smrtne stiske«, oz. kakor namiguje beseda evangelista Marka, »grozljive osamljenosti«. Sam pred bližajočim se strahotnim trpljenjem, ki se začenja zgrinjati nanj. Toda vzrok je še globlji: on čuti breme vsega zla in grdobije sveta. Tega zla ni zakrivil on, vendar je neznansko težko, ker ga je svobodno vzel nase: »Sam je na svojem telesu ponesel naše grehe na les« (1 Pt 2,24). Jezus je človek, ki je »postal greh«, pravi sv. Pavel (2 Kor 5,21).

Človek je zelo občutljiv za telesno trpljenje in je zaradi njih zlahka ganjen; veliko manj pa je občutljiv za duševno trpljenje, ki se mu včasih celo posmehuje, češ da gre za preobčutljivost, avtosugestije, muhavost. In vendar Jezus nikoli prej ni potil krvavega potu, samo tokrat se je to zgodilo, ko je bilo njegovo srce strto. Mislim na tiste, ki opazujejo, kako vidi trganje vezi, ki so mu bile v življenju najpomembejše in se naenkrat znajde sam. Mislim na onega, ki so ga izdali v njegovem najglobljem čutenju,, ki ga strah nečesa, kar ogroža njegovo življenje ali pa življenje ljubljene osebe. Mislim na tistega, ki po krivici ali pa po pravici (sicer pa v tem primeru sploh ne gre za bistveno razliko) s prstom kažejo nanj in je dan za dnem izpostavljen javnemu posmehu. Koliko skritih Getsemanijev v svetu in znotraj naših domov!

Evangelij nas spominja, da je bilo tudi to srčno trpljenje povzeto in posvečeno skupaj s strahom pred smrtjo, ki ga izkuša človek. Ko pomislimo na pogum, s katerim so nekateri mučenci šli naproti smrti, bi bili lahko celo v skušnjavi, da bi pomislili, kako so bili učenci celo močnejši od Učitelja, ki je »potil krvavi pot«. Toda mučenci so lahko računali nanj; lahko so rekli: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč« (Flp 4,13). On pa ni mogel računati na nikogar. Mučenko Perpetuo so prijeli medtem, ko je rojevala otroka. V porodnih bolečinah je vpila in se pritoževala. Vojaki so ji prigovarjali: »Če ne moreš prenašati teh bolečin, kaj bo šele, ko boš sredi muk v areni?«. Toda mlada žena jim je odgovorila: »Zdaj sem jaz, ki trpim, takrat bo pa nekdo drug trpel zame«.

Od Jezusa v Getsemaniju pa se moramo nekaj naučiti: »V smrtnem boju je še bolj goreče molil«. Moliti v preizkušnji! To je vir naših moči; to je kanal, po katerem nam priteka Jezusova moč in pogum.

Zapustimo zdaj Getsemani in se v duhu preselimo v Pilatovo sodno hišo, na kraj, kjer je bil Jezus sojen, obsojen, kronan s trnjem, predvsem pa na kraj, kjer je bil bičan. Evangelisti bežno omenijo bičanje rekoč: »potem, ko so ga prebičali« (Luka: »kaznoval ga bom torej«Navihano!, jim ga je Pilat izročil, da bi bil križan«. Morda se izogibajo podrobnostim zaradi grozljivosti, ki so jo imeli pred očmi tisti, ki so poznali krutost takega kaznovanja. Bič je bil kratka palica, na katero so bili navezani jermeni, no koncu katerih pa so bile svinčene kroglice ali pa bodice. Iz starodavnih opisov lahko sklepamo, da je bil to najbolj grozen trenutek Jezusovega telesnega trpljenja. Mnogi so pod udarci biča umrli. Meso je bilo raztrgano, živci vidni.

Ko enkrat poznamo to podobo Boga, ki trpi, nam vse druge podobe ne zadostujejo več; zdijo se nam neprimerne.

Če je v Getsemaniju Jezus dopolnil svoje dušno trpljenje, je tu dopolnil svoje telesno trpljenje. On je torej blizu tudi tistemu, ki trpi telesno. Jezusovo trpljenje se obnavlja v bogoslužnih obredih tega tedna, predvsem pa v maši, ki jo obhajamo, dejansko pa se obnavlja vsak dan tam, kjer je človek, ki se bori s težavami, ki so posledica narave ali pa človeka. Kdor trpi, je lahko gotov, da ga Jezus razume, tudi takrat, ko tega ne zmore več prenašati in kliče k Bogu: »Zakaj, zakaj, zakaj?«.

In zdaj se v duhu preselimo še na Golgoto, kjer je zadnja postaja našega križevega pota. Golgota, ki je danes znotraj bazilike božjega groba, je za kristjane sancta sanctorum, najsvetejši kraj na zemlji. Tu je na prvi veliki petek v zgodovini Božji Sin umrl, da bi zadostil za grehe sveta. Tu je izgovoril svoje zadnje besede, ki kot neugasljive bakle prečkajo stoletja. Ponovno jim prisluhnimo:

»Žejen sem«.
»Dopolnjeno je«.
»Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo«.
»Danes boš z menoj v raju«.
»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«.
»Oče, v tvoje roka izročam svojo dušo«.

Toda ustavimo se pri eni od »sedmerih besed«, pri tisti, ki je namenjena Materi. V Janezovem evangeliju beremo:

»Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: 'Žena, glej, tvoj sin!' Potem je rekel učencu: 'Glej, tvoja mati!' In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi« (Jn 19,25-27).

V srcu Matere odseva Sinovo trpljenje. Zreti Marijo pod križem zato pomeni, da še naprej zremo Kristusovo trpljenje. Če je bila Marija »pod Jezusovim križem« na Kalvariji, pomeni, da je bila v tistih dneh v Jeruzalemu. In če je bila v Jeruzalemu, pomeni, da je videla vse. Bila je priča vsemu Sinovemu trpljenju. Slišala je klice: »Baraba, Baraba!« in »Križaj ga, križaj ga!«. Čeprav od daleč, je videla Sina, ki je prišel ven ves prebičan, s trnjem kronan, opljuvan, zasramovan. Gledati je morala razgaljeno telo svojega Sina, meso njenega mesa, ki se je zvijalo na križu v pred smrtnih krčih.

Vsa nasilja se končajo v srcu kakšne žene. Trpljenje žrtve se konča s smrtjo, toda trpljenje matere tistega, ki je žrtev, se ne konča; pogosto jo spremlja vse njeno življenje. V srcu mater trpljenje izgubi politično barvo, se prečisti, ostane samo golo trpljenje. To je ekumenizem trpljenja, ki ga matere že udejanjajo in upamo, da o prav to končno prevladalo nad rasnim sovraštvom, verskim fanatizmom in vsakovrstnim nasiljem.

Tisto, kar nas pri Mariji najbolj zanima, ni to, da je »stala pod križem«, ampak »kako« je stala pod križem. Tam je stal v upanju! Če hočemo izmeriti veličino tega upanja, skušajmo postati sodobniki dogodkov, pozabiti na končni razplet in se postaviti v Marijino vlogo. Ker je tudi ona hodila v veri, je upala, da se bo morda vsak čas tek dogodkov spremenil, da bodo prepoznali nedolžnost njenega Sina. Upala je, da ga bo Pilat oprostil, kot vse je zdelo, da se je trudil, pa nič. Upala je med vzponom na Kalvarijo, ko so pri šli na vrh, vse do zadnje minute preden je izdihnil. Saj ni moglo biti res! Angel ji je obljubil, da bo njen Sin sedel na Davidov prestol in da njegovemu kraljestvu ne bo konca! Toda ni. Marija je, bolj kakor Abraham, »upala proti upanju«. Pri Abrahamu se je Bog ustavil trenutek pred smrtjo sina, pri Mariji se ni. Zahteval je, da šla preko in bila priča Sinove smrti in to »smrti na križu«. Če govorimo po človeško, bi se ob vsem tem morala pognati v beg in teči navzdol proti prepadu, si puliti lase in kričati: »Prevaral si me!«. Toda ne, ona je »stala«, pokončna in molče je stala pod križem.

Tako je Marija postala »Mati upanja« - Mater spei. Varno pristanišče za vse tiste, ki so jih mikastile življenjske nevihte. Z najlepšo pesmijo Stabat Mater, tudi mi molimo: »Sveta Mati, to te prosim, rane Kristusa naj nosim, vtisni v moje jih srce«.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 102-107. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCapz 50,4-7; Flp 2,6-11; Lk 22,14-23,56

Evangelij današnje cvetne nedelje je pasijon po Luku. Luka gradi svoj evangelij kot enkratno dolgo Jezusovo pot proti Jeruzalemu, kjer mora dovršiti svoje najpomembnejše delo. Zdaj smo prispeli do najvišje točke te poti. V tednu, ki je pred nami, se bomo spominjali najbolj odločilne drame vse človeška zgodovine, drame človeškega odrešenja.

V drugem berilu nam sv. Pavel da ključ za razlago vsega Jezusovega dogodka in istočasno svoj nepresegljiv povzetek:

»Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu«.

Besedilo se nadaljuje in pojasni, kakšen je bil sklep tega dogajanja. Toda mi se bomo ustavili tu. Vemo, kako škodljivo je vpliva na zanimanje gledalca gledališke predstave ali pa tistega, ki bere kriminalko, če že vnaprej ve za razplet. Tudi za nas bi bilo lahko v tem trenutku poznavanje razpleta ali misel nanj precej škodljivo. Prav zato nas pripoved pasijona na splošno ne gane in nas ne navduši več: vemo, kako se bo končala. Postal je scenarij, ki ga poznamo na pamet.

Toda pomislimo na tiste, ki so to dramo doživeli prvič: na Marijo, apostole, množice. Oni niso vedeli, kako se bo vse to končalo. Spremljali smo dogodek za dogodkom in so s trepetom, pričakovanjem, zbeganostjo, upanjem, ki si ga lahko le predstavljamo. Skrivnost je postati njihovi sodobniki, sodobniki Kristusovi. Postati opazovalci dogodkov, preseliti se trenutek njihovega dogajanja.

Jezusa bomo spremljani v njegovem trpljenju, ponovno bomo stopili na pot križa in se ustavili na treh »postajah«. V duhu se bomo najprej podali v vrt Getsemani, potem v Pilatovo sodno hišo in končno na Kalvarijo. Prisluhnimo začetku pripovedi o agoniji v Getsemaniju:

»Šel je ven in se kakor po navadi napotil proti Oljski gori. Tudi učenci so šli z njim. Ko je prišel na tisti kraj, jim je rekel: 'Molíte, da ne pridete v skušnjavo!', sam pa se je oddaljil od njih približno za lučaj kamna. Padel je na kolena in molil: 'Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi.' Prikazal se mu je angel iz nebes in ga krepčal. Ko ga je obšel smrtni boj, je še bolj goreče molil. Njegov pot je postal kakor kaplje krvi, ki padajo na zemljo«.

Beseda Getsemani je postala simbol za sleherno dušno bolečino. Jezus še ni prestal nobenih telesnih, zunanjih muk, in vendar je potil krvavi pot. Njegova bolečina je vsa v notranjosti, v srcu. On je plen »smrtne stiske«, oz. kakor namiguje beseda evangelista Marka, »grozljive osamljenosti«. Sam pred bližajočim se strahotnim trpljenjem, ki se začenja zgrinjati nanj. Toda vzrok je še globlji: on čuti breme vsega zla in grdobije sveta. Tega zla ni zakrivil on, vendar je neznansko težko, ker ga je svobodno vzel nase: »Sam je na svojem telesu ponesel naše grehe na les« (1 Pt 2,24). Jezus je človek, ki je »postal greh«, pravi sv. Pavel (2 Kor 5,21).

Človek je zelo občutljiv za telesno trpljenje in je zaradi njih zlahka ganjen; veliko manj pa je občutljiv za duševno trpljenje, ki se mu včasih celo posmehuje, češ da gre za preobčutljivost, avtosugestije, muhavost. In vendar Jezus nikoli prej ni potil krvavega potu, samo tokrat se je to zgodilo, ko je bilo njegovo srce strto. Mislim na tiste, ki opazujejo, kako vidi trganje vezi, ki so mu bile v življenju najpomembejše in se naenkrat znajde sam. Mislim na onega, ki so ga izdali v njegovem najglobljem čutenju,, ki ga strah nečesa, kar ogroža njegovo življenje ali pa življenje ljubljene osebe. Mislim na tistega, ki po krivici ali pa po pravici (sicer pa v tem primeru sploh ne gre za bistveno razliko) s prstom kažejo nanj in je dan za dnem izpostavljen javnemu posmehu. Koliko skritih Getsemanijev v svetu in znotraj naših domov!

Evangelij nas spominja, da je bilo tudi to srčno trpljenje povzeto in posvečeno skupaj s strahom pred smrtjo, ki ga izkuša človek. Ko pomislimo na pogum, s katerim so nekateri mučenci šli naproti smrti, bi bili lahko celo v skušnjavi, da bi pomislili, kako so bili učenci celo močnejši od Učitelja, ki je »potil krvavi pot«. Toda mučenci so lahko računali nanj; lahko so rekli: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč« (Flp 4,13). On pa ni mogel računati na nikogar. Mučenko Perpetuo so prijeli medtem, ko je rojevala otroka. V porodnih bolečinah je vpila in se pritoževala. Vojaki so ji prigovarjali: »Če ne moreš prenašati teh bolečin, kaj bo šele, ko boš sredi muk v areni?«. Toda mlada žena jim je odgovorila: »Zdaj sem jaz, ki trpim, takrat bo pa nekdo drug trpel zame«.

Od Jezusa v Getsemaniju pa se moramo nekaj naučiti: »V smrtnem boju je še bolj goreče molil«. Moliti v preizkušnji! To je vir naših moči; to je kanal, po katerem nam priteka Jezusova moč in pogum.

Zapustimo zdaj Getsemani in se v duhu preselimo v Pilatovo sodno hišo, na kraj, kjer je bil Jezus sojen, obsojen, kronan s trnjem, predvsem pa na kraj, kjer je bil bičan. Evangelisti bežno omenijo bičanje rekoč: »potem, ko so ga prebičali« (Luka: »kaznoval ga bom torej«, jim ga je Pilat izročil, da bi bil križan«. Morda se izogibajo podrobnostim zaradi grozljivosti, ki so jo imeli pred očmi tisti, ki so poznali krutost takega kaznovanja. Bič je bil kratka palica, na katero so bili navezani jermeni, no koncu katerih pa so bile svinčene kroglice ali pa bodice. Iz starodavnih opisov lahko sklepamo, da je bil to najbolj grozen trenutek Jezusovega telesnega trpljenja. Mnogi so pod udarci biča umrli. Meso je bilo raztrgano, živci vidni.

Ko enkrat poznamo to podobo Boga, ki trpi, nam vse druge podobe ne zadostujejo več; zdijo se nam neprimerne.

Če je v Getsemaniju Jezus dopolnil svoje dušno trpljenje, je tu dopolnil svoje telesno trpljenje. On je torej blizu tudi tistemu, ki trpi telesno. Jezusovo trpljenje se obnavlja v bogoslužnih obredih tega tedna, predvsem pa v maši, ki jo obhajamo, dejansko pa se obnavlja vsak dan tam, kjer je človek, ki se bori s težavami, ki so posledica narave ali pa človeka. Kdor trpi, je lahko gotov, da ga Jezus razume, tudi takrat, ko tega ne zmore več prenašati in kliče k Bogu: »Zakaj, zakaj, zakaj?«.

In zdaj se v duhu preselimo še na Golgoto, kjer je zadnja postaja našega križevega pota. Golgota, ki je danes znotraj bazilike božjega groba, je za kristjane sancta sanctorum, najsvetejši kraj na zemlji. Tu je na prvi veliki petek v zgodovini Božji Sin umrl, da bi zadostil za grehe sveta. Tu je izgovoril svoje zadnje besede, ki kot neugasljive bakle prečkajo stoletja. Ponovno jim prisluhnimo:

»Žejen sem«.
»Dopolnjeno je«.
»Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo«.
»Danes boš z menoj v raju«.
»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«.
»Oče, v tvoje roka izročam svojo dušo«.

Toda ustavimo se pri eni od »sedmerih besed«, pri tisti, ki je namenjena Materi. V Janezovem evangeliju beremo:

»Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: 'Žena, glej, tvoj sin!' Potem je rekel učencu: 'Glej, tvoja mati!' In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi« (Jn 19,25-27).

V srcu Matere odseva Sinovo trpljenje. Zreti Marijo pod križem zato pomeni, da še naprej zremo Kristusovo trpljenje. Če je bila Marija »pod Jezusovim križem« na Kalvariji, pomeni, da je bila v tistih dneh v Jeruzalemu. In če je bila v Jeruzalemu, pomeni, da je videla vse. Bila je priča vsemu Sinovemu trpljenju. Slišala je klice: »Baraba, Baraba!« in »Križaj ga, križaj ga!«. Čeprav od daleč, je videla Sina, ki je prišel ven ves prebičan, s trnjem kronan, opljuvan, zasramovan. Gledati je morala razgaljeno telo svojega Sina, meso njenega mesa, ki se je zvijalo na križu v pred smrtnih krčih.

Vsa nasilja se končajo v srcu kakšne žene. Trpljenje žrtve se konča s smrtjo, toda trpljenje matere tistega, ki je žrtev, se ne konča; pogosto jo spremlja vse njeno življenje. V srcu mater trpljenje izgubi politično barvo, se prečisti, ostane samo golo trpljenje. To je ekumenizem trpljenja, ki ga matere že udejanjajo in upamo, da o prav to končno prevladalo nad rasnim sovraštvom, verskim fanatizmom in vsakovrstnim nasiljem.

Tisto, kar nas pri Mariji najbolj zanima, ni to, da je »stala pod križem«, ampak »kako« je stala pod križem. Tam je stal v upanju! Če hočemo izmeriti veličino tega upanja, skušajmo postati sodobniki dogodkov, pozabiti na končni razplet in se postaviti v Marijino vlogo. Ker je tudi ona hodila v veri, je upala, da se bo morda vsak čas tek dogodkov spremenil, da bodo prepoznali nedolžnost njenega Sina. Upala je, da ga bo Pilat oprostil, kot vse je zdelo, da se je trudil, pa nič. Upala je med vzponom na Kalvarijo, ko so pri šli na vrh, vse do zadnje minute preden je izdihnil. Saj ni moglo biti res! Angel ji je obljubil, da bo njen Sin sedel na Davidov prestol in da njegovemu kraljestvu ne bo konca! Toda ni. Marija je, bolj kakor Abraham, »upala proti upanju«. Pri Abrahamu se je Bog ustavil trenutek pred smrtjo sina, pri Mariji se ni. Zahteval je, da šla preko in bila priča Sinove smrti in to »smrti na križu«. Če govorimo po človeško, bi se ob vsem tem morala pognati v beg in teči navzdol proti prepadu, si puliti lase in kričati: »Prevaral si me!«. Toda ne, ona je »stala«, pokončna in molče je stala pod križem.

Tako je Marija postala »Mati upanja« - Mater spei. Varno pristanišče za vse tiste, ki so jih mikastile življenjske nevihte. Z najlepšo pesmijo Stabat Mater, tudi mi molimo: »Sveta Mati, to te prosim, rane Kristusa naj nosim, vtisni v moje jih srce«.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 102-107. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap

TRENUTNO NA TV



SVETNIK DNEVA

E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter