Exodus TV

Novice

14.11.2019

Ob obisku ad limina: Cerkev v ZDA

14.11.2019

Novinarska konferenca Nadškofijske karitas Maribor ob začetku zbiranja sredstev za Galovo operacijo rok

12.11.2019

Novinarska konferenca ob predstavitvi knjige Topla babičina dlan

11.11.2019

Nadškof Cvikl daroval sveto mašo ob 730-letnici omembe župnije sv. Magdalene v Mariboru

11.11.2019

Predstavitev restavratorskega postopka in prizorov na freskah v Spodnji Slivnici

Več novic

Ruska kapelica pod Vršičem

Ruska kapelica pod Vršičem„Kmalu bo sto let, odkar se je pod Vršičem zgodila nesreča, kjer so izgubili življenje številni ujetniki ruskega rodu. Ta nesreča je še tesneje povezala oba naroda, ruskega in našega,“ je pri maši za vse ponesrečene pri gradnji ceste čez Vršič v župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Kranjski Gori dejal nadškof Anton Stres.

Ljubljanski nadškof in predsednik Slovenske škofovske konference Anton Stres je v svojem nagovoru še dejal, da ruskega in slovenskega naroda ne povezuje samo ta nesreča ampak tudi slovanske korenine in krščanske vrednote. „To so vrednote, iz katerih sta ruski in slovenski narod vsak na svoj način črpala navdih, moč in trdnost za preživetje v zgodovinskih preizkušnjah ter na teh vrednotah gradila vsak svojo kulturo. Te vrednote so v sodobnem svetu ogrožene, zato je sedaj naša skupna krščanska naloga, da jih varujemo in do njih krepimo našo zvestobo. V tej isti krščanski veri so ujetniki, ki so na tleh naše slovenske domovine nesrečno končali svoje življenje, našli moč, zaupanje, tolažbo in pogum v težavah in preizkušnjah ujetniškega življenja. Zgled njihove zvestobe v veri in njihovega zaupanja v Boga naj tudi nas utrjuje in povezuje. Njihova življenjska žrtev naj bo kakor evangeljsko seme, ki tedaj, ko pade v zemljo in tam strohni, obrodi obilen sad. Ta sad naj bo naša zvestoba skupni krščanski veri in njenim vrednotam in naše prijateljstvo in sodelovanje,“ je povedal nadškof.

Svete maše se je udeležil tudi poltavski in mirgorodski nadškof Filip, ki ga je nadškof Stres na vljudnostnem obisku sprejel v petek. Sicer pa so pri bogoslužju, kjer sta bili navzoči ruska cerkvena in državna delegacija molili tudi za mir med narodi in krepitev povezanosti med krščanskimi cerkvami. Pred mašo so na trgu pred cerkvijo nastopili pevci iz Kranjske Gore ter ruska pevska zasedba, ki spremlja nadškofa Filipa.

Nadškof Filip se je v nedeljo, 25. julija 2010, z državno delegacijo Ruske federacije udeležil slovesnosti ob Ruski kapelici pod Vršičem, ki je bila zgrajena v spomin na ruske vojne ujetnike, ki so pred 94 leti izgubili življenje pri gradnji tamkajšnje ceste.

Kaj se je zgodilo leta 1916?

12.000 ruskih vojnih ujetnikov je pod avstrijskim vojaškim poveljstvom v letih 1915 in 1916 gradilo in čistilo cesto do Kranjske Gore preko prelaza Vršič do Trente. Ta povezava je bila v prvi svetovni vojni strateškega pomena, saj je povezovala pot med Italijo in Avstrijo na Soško fronto. Cesta je terjala življenja nekaj tisoč ujetnikov. Med njimi je bilo tudi več kot tristo ujetnikov in njihovih stražarjev. Zasul jih je snežni plaz.

Nagovor nadškofa metropolita in predsednika SŠK Antona Stresa pri sveti maši v Kranjski Gori

»Gospod, nauči nas moliti« (Lk 11,1-13)

Ko so učenci Jezusa zaprosili, naj jih nauči moliti, so mislili predvsem na to, naj jih nauči moliti z zaupanjem in predanostjo, s kakršno je molil on, kar so lahko tolikokrat sami opazovali. Pričakovali so, da jim bo razodel, kako sam moli. In to se je tudi res zgodilo.

V Gospodovi molitvi, ki jo danes imenujemo »očenaš« in jo v današnjem Lukovem evangeliju najdemo v skrajšani obliki, skorajda ne najdemo tistega, kar bi radi našli in kar je najpogosteje vsebina naše molitve. Ne najdemo prošnje za zdravje, za dolgo življenje, za dobro letino, za prijatelje in sorodnike. Sicer je res, da je v »očenašu« tudi prošnja za vsakdanji kruh, za vse tisto, kar potrebujemo za preživetje na splošno. Toda mi glede tega imamo izdelane zelo natančne želje in zahteve: od tega, da bi srečno naredili izpit, pa do tega, da bi zadeli srečko na loteriji. Vendar nimamo nikoli dovolj, saj se vedno znova pojavi kakšna nova potreba.

Jezus pa našo pozornost preusmerja drugam. Z molitvijo, ki nas jo je naučil, utrjuje našo hvaležnost do Boga in zaupanje vanj. To zaupanje v Boga je že davno pred Jezusom izpričal očak Abraham, kakor smo slišali v prvem berilu. Božje potrpljenje je neizmerno in takšno mora biti tudi naše zaupanje vanj.

Zato je v »očenašu« na prvem mestu iskanje božje volje in njeno izvrševanje. Božje kraljestvo, za katerega prihod prosi vsak molilec očenaša, je seveda predvsem kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni. To kraljestvo je stanje duha, ko božji Duh tako preustvari človeško srce in duha, da to oblikuje nove razmere med ljudmi. Prošnja, da bi se izpolnila božja volja, je prošnja za to, da bi bila naša dejanja lahko usklajena s tistim, kar Bog pričakuje od nas in bi lahko bili v vsakem trenutku zvesti božji sodelavci. Če prosimo, naj se izpolni Božja volja, pomeni, da se zavedamo, kako nas ima Bog neskončno rad, zato se nam ne more zgoditi nič boljšega kakor to, kar nam želi Bog sam.

Prošnja za to, da nas ne bi doletela nobena prehuda preizkušnja, pa izvira iz izkušenj, da smo sami po sebi krhki in šibki, zato potrebujemo Božjo podporo in pomoč, da lahko zdržimo. Posebej pa je poudarjena potreba po medsebojnem odpuščanju. Tudi sicer je Jezus rad poudarjal to našo nalogo. Vsi namreč potrebujemo Božje odpuščanje, kakor poudarja apostol Pavel v drugem berilu. Tega odpuščanja smo dejansko vedno znova deležni. Potrebno pa je, da nas Božji zgled prevzame in se tako naučimo najprej sami odpuščati.

Jezus nam torej predstavlja Boga predvsem kot očeta, ki ima osebno rad vsakega svojega otroka. Zato smo v veri v enega očeta vseh ljudi vsi ljudje bratje in sestre. Še posebej pa smo bratje in sestre, če sprejemamo za svojega brata, učitelja in vodnika edinorojenega Božjega sina Jezusa Kristusa. Tedaj smo tudi mi ljubljeni Božji otroci.

V tem duhu danes sprejemamo in v svoji sredi pozdravljamo brate in sestre iz ruske pravoslavne cerkve. Kmalu bo sto let, odkar se je pod Vršičem zgodila nesreča, kjer so izgubili življenje številni ujetniki ruskega rodu. Ta nesreča je še tesneje povezala oba naroda, ruskega in našega. Pa ne samo ta nesreča. Povezujejo nas tudi slovanske korenine in krščanske vrednote. To so vrednote, iz katerih sta ruski in slovenski narod vsak na svoj način črpala navdih, moč in trdnost za preživetje v zgodovinskih preizkušnjah ter na teh vrednotah gradila vsak svojo kulturo. Te vrednote so v sodobnem svetu ogrožene, zato je sedaj naša skupna krščanska naloga, da jih varujemo in do njih krepimo našo zvestobo. V tej isti krščanski veri so ujetniki, ki so na tleh naše slovenske domovine nesrečno končali svoje življenje, našli moč, zaupanje, tolažbo in pogum v težavah in preizkušnjah ujetniškega življenja. Zgled njihove zvestobe v veri in njihovega zaupanja v Boga naj tudi nas utrjuje in povezuje. Njihova življenjska žrtev naj bo kakor evangeljsko seme, ki tedaj, ko pade v zemljo in tam strohni, obrodi obilen sad. Ta sad naj bo naša zvestoba skupni krščanski veri in njenim vrednotam in naše prijateljstvo in sodelovanje.

TRENUTNO NA TV



E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter