Exodus TV

Novice

22.11.2019

Papež škofom: Pojdite spredaj. Oznanjajte, sejte, molite in nato čakajte! In ne izgubite veselja!

22.11.2019

Radio Ognjišče: Koga motijo cerkvena znamenja ob cesti?

18.11.2019

Misijonska razstava v Novem mestu

18.11.2019

V tednu od 17. do 23. novembra 2019 bomo obhajali teden zaporov. Vsako leto se obhaja v okviru Katoliške Cerkve in tudi drugih krščanskih Cerkva ter

15.11.2019

V pripravi na apostolsko potovanje: Cerkev na Tajskem

Več novic

100-letnica rojstva matere Terezije

Stoletnico rojstva bl. Matere Terezije iz Kalkute, ustanoviteljice redovne skupnosti »misijonark ljubezni« so obhajali po vsem svetu. V četrtek, 26. avgusta 2010 ob 12. uri je bila v Ljubljani v kletnih prostorih na Krekovem trgu 1, tiskovna konferenca, na kateri sta dr. Anton Štrukelj in p. Jože Kokalj DJ predstavila knjigo z izbranimi spisi Matere Terezije z naslovom »Pridi, bodi moja luč«. V župnijski cerkvi na Ježici v Ljubljani pa so ta dan ob 18. uri imeli molitveno uro, ki so jo pripravile sestre misijonarke ljubezni, nato pa je ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres ob 19 uri daroval slovesno sveto mašo. Somaševalo je še 18 duhovnikov.

Mati TerezijaV četrtek, 26. avgusta 2010 je bila 100 obletnica rojstva bl. Matere Terezije. Ob tej priložnosti je bila v Ljubljani predstavljena knjiga »Mati Terezija - Pridi, bodi moja luč«, ki je izšla pri založbi Družina, v sozaložbi z založbo Novi svet. To je prevod knjige z izbranimi spisi matere Tereze s komentarji p. Briana Kolodiejchuka, postulatorja kanonizacijskega postopka blažene Terezije iz Kalkute. Knjiga s podnaslovom Zasebni spisi »svetnice iz Kalkute« pred nas postavlja življenje in sporočilo matere Terezije. Knjiga je odgovor na prošnje številnih ljudi, ki so mater Terezijo poznali, ljubili in občudovali, pa tudi tistih, ki želijo spoznati nagibe za njeno delovanje, vir njene moči, razlog njenega veselja, silnost njene ljubezni in temo njenih notranjih preizkušenj. Knjigo je predstavil dr. Anton Štrukelj, p. Jože Kokalj pa je obudil spomin na srečanja z materjo Terezijo.
(Tiskovni urad Slovenske škofovske konference in pIR)

ANTON ŠTRUKELJ: PREDSTAVITEV KNJIGE: PRIDI, BODI MOJA LUČ

Mati Terezija je ena največjih osebnosti, ki je vtisnila nezamenljiv pečat 20. stoletju in daje navdih prihodnjim rodovom. Celo neverni in kritiki priznavajo brez obotavljanja, da je izreden lik svetovne in cerkvene zgodovine. Predvsem je bila in je očarljivo pristna žena, polna miline, duha in humorja. To vidim v žarečih očeh številnih ljudi, ki me prosijo, naj jim pripovedujem o materi Tereziji, brž ko zvejo, da sem smel biti nekaj let v njeni bližini. - Tako piše dr. Leo Maasburg v svoji najnovejši knjigi "Mati Terezija. Čudovite zgodbe" (Mutter Teresa. Die wunderbaren Geschichten, München 2010).

Tudi meni je Bog naklonil srečo, da sem smel večkrat osebno govoriti z materjo Terezijo in prevesti nekaj njenih sporočil. Letos februarja pa sem z omenjenim duhovnikom in še nekaterimi drugimi deset dni preživel v Kalkuti in spoznaval delo, skupnosti in osebe, v katerih blažena mati Terezija živi in nadaljuje svoje poslanstvo. Kaj pravi sama o sebi?

"Po rodu sem Albanka. Po državljanstvu sem Indijka. Po veri sem katoliška redovnica. Po svojem poklicu pripadam svetu. Po svojem srcu pa v celoti pripadam Jezusovemu srcu." Tako je mati Terezija iz Kalkute opisala sama sebe. Majhna po postavi, kakor skala trdna v veri, vedra v trpljenju, neutrudna v iskanju najbolj potrebnih, nepopustljiva v izpovedovanju in življenju resnične ljubezni, svetilka sredi sveta, ki ga zatemnjuje nevera in pomanjkanje ljubezni: mati Terezija je bila duša, napolnjena s Kristusovo lučjo, vžgana z ljubeznijo do njega in goreča v eni sami želji, da bi tešila njegovo žejo po ljubezni in dušah.

Celovit in dokumentiran življenjepis

Nova knjiga je doslej najpopolnejši in uradni življenjepis bl. matere Terezije. Sijajna glasnica božje ljubezni je bila rojena 26. avgusta 1910 v Skopju, v mestu na razpotjih balkanske zgodovine. Kot najmlajši otrok Nikolaja in Drane Bojaxhiu je dobila krstno ime Gonxha Agnes. Prvo sveto obhajilo je prejela, ko je bila stara pet let in pol ter bila birmana novembra 1916. Kasneje je sama zapisala, da se je na dan njenega prvega svetega obhajila v njenem otroškem srcu porodila globoka želja, da bi goreče ljubila vse ljudi. Družina je našla podporo v goreči župniji Jezusovega srca. Gonxha je dejavno sodelovala, pela v cerkvenem zboru, nastopala v igrah in skupaj z drugimi mladimi romala v Marijino svetišče v Letnico. Prav v tem romarskem svetišču je začutila prve vzgibe svojega poklica. - Dragoceno je pisno pričevanje (v Rimu, 22. avgusta 1974) matere Terezije o svetniškem škofu F. J. Gnidovcu. Glej faksimile v knjigi. - Pri osemnajstih letih je v želji, da bi postala misijonarka, zapustila svoj dom, ter se septembra 1928 pridružila družbi loretskih sester preblažene Device Marije na Irskem. Ob sprejemu so ji dali ime sestra Marija Terezija po sveti Tereziji iz Lisieuxa. Decembra je skupaj s tremi tovarišicami odpotovala v Indijo ter 6. januarja 1929 prispela v Kalkuto. Tu je vodila šolo za dekleta, ki jih je poučevala zemljepis in angleščino ter zanje skrbela z materinsko ljubeznijo.

Dne 10. septembra 1946 je na vožnji z vlakom iz Kalkute v Darjeeling na svoje letne duhovne vaje mati Terezija prejela "navdih", ki ga je vedno imenovala "klic znotraj klica". Tistega dne se je Jezusova žeja po ljubezni in dušah na neizrekljiv način polastila njenega srca. Želja, da bi tešila njegovo žejo, je postala vodilna sila njenega življenja. V naslednjih tednih in mesecih ji je Jezus z notranjimi govori in videnji-vizijami razodeval, da si njegovo srce želi "žrtev ljubezni", ki bodo "izžarevale njegovo ljubezen dušam" in bodo njegova luč tistim, ki ga ne poznajo: "Pridi, bodi moja luč. Ne morem iti sam." Razodel ji je svojo bolečino zaradi preziranja ubogih, svojo žalost nad tem, da ne poznajo njega in njegovega hrepenenja po njihovi ljubezni. Jezus je prosil mater Terezijo, naj ustanovi redovno skupnost, misijonarke ljubezni, posvečeno služenju najbolj ubogim med ubogimi. V ganljivih videnjih je mati Terezija videla uboge, odete v temo in devico Marijo, stoječo ob sebi, ki jo je prosila: "Zavzemaj se zanje. ... Vodi jih k Jezusu. ... Uči jih moliti rožni venec, družinski rožni venec." Jezus sam jo je s križa prosil: "Ali mi boš odrekla to prošnjo, da se zavzemaš zanje, da jih vodiš k meni?"

Poslušajmo Terezijino pričevanje, v katerem navaja Jezusove besede:

»Moja mala, pridi, pridi, ponesi me v votline ubogih. Pridi, bodi moja luč. Ne morem iti sam. Ne poznajo me in si me zato ne želijo. Pridi ti in pojdi mednje. Ponesi me s seboj k njim. Kako želim vstopiti v njihove votline, v njihovo temo, v nesrečne domove. Pridi, bodi njihova žrtev. V tvojem žrtvovanju, v tvoji ljubezni do mene bodo videli, spoznali in si želeli mene. Bojiš se. Kako me boli tvoj strah. Ne boj se. Jaz sem, ki te prosim, da to storiš zame. Ne boj se. Trpela boš; zelo veliko boš trpela. Toda spomni se, da sem s teboj. Ne boj se. Samo ubogaj. Vem, da si najmanj primerna oseba, slabotna in grešna, toda le zato, ker si takšna, te hočem uporabiti v svojo slavo. Boš odklonila?«

Mistikinja in misijonarka

Mati Terezija ni zavrnila Jezusove prošnje. Sama pravi, da je sčasoma "začela ljubiti temino" popolne zapuščenosti. Po hudi notranji stiski je prišla do popolne predanosti: "Prvič po teh enajstih letih sem prišla do tega, da ljubim temino - kajti zdaj verujem, da je del, zelo, zelo majhen del Jezusove temine in bolečine na zemlji".

Prisluhnimo njeni izpovedi: "V Loretu sem bila zelo srečna. - Mislim, da sem bila najbolj srečna sestra. - Nato je prišel klic. - Naš Gospod me je vprašal povsem neposredno - glas je bil jasen in povsem prepričljiv. - Vedela sem, da je bil On. In nato se je začelo Delo. Ko se je 1950 večalo število sester - je raslo tudi Delo.

Toda zdaj, od leta 1949 ali 1950, ta strahotni občutek izgubljenosti - ta nepopisna temina - ta osamljenost - to trajno hrepenenje po Bogu - ki v mojem srcu povzroča to globoko bolečino. - Tako globoka temina vlada, da resnično ne morem ničesar videti - niti s svojim duhom niti s svojim razumom... Bog me ne mara. - Večkrat - naravnost slišim krik svojega srca - "Moj Bog" in nič več ne pride. - Torture in bolečin ne morem razložiti. - Od svojega otroštva sem občutila najnežnejšo ljubezen do Jezusa v Najsvetejšem - a izginila je tudi ta. - Ničesar ne občutim pred Jezusom - in vendar ne bi za nič na svetu hotela pogrešati svetega obhajila. Vidite protislovje v mojem življenju. Hrepenim po Bogu - rada bi ga ljubila - Ga zelo ljubila - živela samo za Njegovo ljubezen - samo ljubila - in vendar je tu samo bolečina - hrepenenje in nobene ljubezni. - Pred leti - pred nekako 17 leti - sem hotela Bogu podariti nekaj lepega. - Pod kaznijo smrtnega greha sem se zaobljubila, da Mu ničesar ne odrečem. - Od tedaj sem držala svojo obljubo - in če je temina včasih zelo temna - & in sem tik pred tem, da rečem "Bogu ne", me iztrga misel na to obljubo.

V svojem življenju bi rada samo Boga. Če me svet hvali - se me to resnično ne dotakne - niti površja - moje duše. Glede Dela sem prepričana: to je On.

Prej sem mogla ure preživeti pred našim Gospodom - Ga ljubiti - z Njim govoriti - in zdaj - še meditacije ne morem prav opraviti - nič drugega /ne spravim iz sebe/ kot samo "Moj Bog" - včasih pa še tega ne zmorem. - Zelo pogosto si želim, da bi se sama hranila s hrano, ki jo dajem svojim sestram /op. mišljena so navodila, ki jih je mati Terezija običajno vsak dan dajala sestram/ - a tega nikdar ne morem - isto velja za duhovne knjige.

Ko se je Delo začelo - sem vedela, kaj to pomeni. - Toda tedaj sem vse sprejemala iz vsega srca. - Samo za eno sem prosila v molitvi - naj mi podari milost, da bi Cerkvi dala svetnike. V teh duhovnih vajah naredila naslednji sklep - da bom Bogu na voljo. Z menoj more storiti, kar koli hoče, kakor hoče in dokler hoče."

Edino ustrezno ravnanje v tej hudi preizkušnji je popolna izročitev Bogu in sprejetje temine v edinosti z Jezusom in njegovo zapuščenostjo na križu.

V tem duhu se je mati Terezija v duhovnih vajah odločila za "prisrčno 'pritrditev' Bogu in veliki 'smehljaj' do vseh". Ali: "Kolikor temnejša bo temina, toliko prisrčnejši bo moj smehljaj za Boga". Od Boga sprejema, karkoli ji daje. Piše: "Danes sem molila novo molitev - Jezus, sprejemam, karkoli daješ - in dajem, karkoli jemlješ". Ta molitev, ena njenih najbolj priljubljenih molitev, je nastala v globini njene stiske in zapuščenosti. Bila je sad njenega živetega izkustva, dejanje volje, ki je bilo v nasprotju z njenimi čustvi. Kasneje je to svojo molitev spremenila v pogosto izrečeno priporočilo: "Z velikim nasmeškom sprejmi vse, karkoli ti On daje in daj, karkoli ti vzame".

Spoštovani! Nikdar ne bomo mogli dojeti, kaj se je dogajalo v globini Terezijinega srca v petdeset let trajajoči zapuščenosti. Kot skromen poskus pojasnila bom uporabil primerjavo: Kakor žareča lava privre iz globin zemlje in nato postane najbolj rodovitna prst, tako svetniki dokazujejo, kakšen ogenj gori v osrčju katoliške Cerkve. Svetniki so sporočilo nebes, so odgovor od zgoraj na vprašanja od spodaj. Bl. mati Terezija je pol stoletja živela v notranji temini. Križani Gospod je hotel z njo deliti svojo smrtno bridkost, svojo zapuščenost od Očeta in svojo gorečo "žejo" po ljubezni.

Svojo temno noč je vzljubila brez pridržka, zato je zapisala naslednje besede: "Če bom kdaj postala svetnica, potem bom gotovo 'svetnica temine'. Nenehno bom manjkala v nebesih - da bi prižigala luč tistim, ki na zemlji živijo v temi".

Ob koncu življenja matere Terezije leta 1997 je bilo njenih sester blizu 4000, ki so bile razporejene v 610 hišah, v 123 deželah sveta. Poleg skupnosti sester je ustanovila še osem drugih skupnosti, kar izpričuje izjemno rodovitnost njenega trpljenja ljubezni, "passio caritatis" (sv. Avguštin).

Knjiga "Pridi, bodi moja luč" nam dokumentirano opisuje življenje in delo bl. matere Terezije. Pričakujem, da bodo ob tej knjigi pisali disertacije o psihologiji, filozofiji in teologiji. Mati pa je imela en sam namen: Cerkvi podariti svetnike! - Iz tega kratkega povzetka naj bi videli, da gre za poslanstvo, za objektivno naročilo in trajno sporočilo, ki ga je mati Terezija sprejela od Jezusa za njegovo Cerkev in vso človeško družino. V mistiki nikakor niso v ospredju subjektivna doživljanja prejemnika, ampak objektivno naročilo, poslanstvo. "Zedinjene s Kristusom se imenuje 'mistično', ker je deležno Kristusove skrivnosti po zakramentih - 'svetih skrivnostih' - in v Kristusu skrivnosti svete Trojice. Bog nas vse kliče k temu notranjemu zedinjenju z njim, četudi so posebne milosti ali izredna znamenja tega mističnega življenja podarjena samo nekaterim zato, da bi razodevala vsem podarjeni nezasluženi dar" (Katekizem 2014).

Natanko to potrjuje bl. mati Terezija, "nevesta križanega Jezusa". Svojo poklicanost je opisala z besedami: »Bila sem poklicana, da postanem nevesta križanega Jezusa; poklicana, da tešim božjo žejo… Tešiti Jezusovo žejo na križu pomeni prinašati Jezusa ljudem in voditi ljudi k Jezusu. Čim bolj si svet, tem več duš boš privedel k Bogu" (bl. mati Terezija).

Bila je kontemplativna sredi sveta. Na vprašanje: "Mati, kaj je pravzaprav Vaša skrivnost?", je odgovorila: "To je zelo preprosto: Molim." Rožni venec je bila njena najljubša molitev. Vse svoje poslanstvo je izpolnjevala v povezanosti z Marijo in Jezusom.

»Jaz ne storim ničesar. On stori vse. Jaz sem majhen svinčnik v božji roki. On piše. On misli. On giblje. Jaz moram biti samo svinčnik…« (bl. mati Terezija).

Papež Janez Pavel II. in bl. mati Terezija

Obe izjemni osebnosti našega časa sta vsak na svoj način gradili bolj človeški svet, ožarjen z ljubeznijo živega Boga. Kako srečna je bila mati, ko jo je papež obiskal v Kalkuti v domu za umirajoče Kaligat. (Tam je na vidnem mestu spominska slika).

Papež Janez Pavel II. je dne 7. septembra 1997, dva dni po njeni smrti, takole orisal lik matere Terezije: "Imel sem priložnost, da sem se večkrat srečal z njo. V živem spominu imam njeno manjšajočo se postavo, upognjeno nad življenjem, ki je izgorevalo v služenju najbolj ubogim med ubogimi, a vedno napolnjeno z neugasljivo notranjo energijo: z močjo Kristusove ljubezni.

Misijonarka ljubezni: to je bila mati Terezija po imenu in v dejanju. Dajala je tako privlačen zgled, da je pritegnila k sebi mnogo ljudi, ki so bili pripravljeni vse zapustiti ter hoditi za Kristusom, navzočem v ubogih. Ta sestra, ki jo vsi poznamo kot mater ubogih, zapušča zgovoren zgled za vsakogar, za verujoče in neverujoče. Dela, ki jih je izvrševala, govorijo sama zase in kažejo ljudem našega časa tisti vzvišeni smisel življenja, ki se pogosto zdi, da je na žalost izgubljen. V poslušnosti evangeliju je postala 'usmiljeni Samarijan' vsakomur, ki ga je srečala, vsakemu človeku v krizi, v trpljenju in ponižanju.

Njeno poslanstvo se je začenjalo vsak dan pred jutranjo zarjo v navzočnosti evharistije. V tihoti kontemplacije je mati Terezija iz Kalkute poslušala odmev Jezusovega krika na križu 'Žejen sem'. Ta klic, ki ga je sprejela v globini svojega srca, jo je spodbujal k iskanju Jezusa v ubogih, zapuščenih in umirajočih na cestah Kalkute in po vsem svetu.

V srcu matere Terezije je bil poseben prostor prihranjen za družino. 'Družina, ki moli, ostane skupaj, je srečna družina. V družini smo ljubljeni, kakor nas Bog ljubi: to je ljubezen podarjanja. V družini človek doživlja veselje, da ljubi in je ljubljen. V družini se mora človek naučiti skupne molitve.' Kako naj ne bi sprejeli tega povabila, da osnujemo pristni blagor in resnično srečo družine na trdnem temelju molitve, ljubezni in medsebojnega služenja?" Papež Janez Pavel II. je mater Terezijo razglasil za blaženo v Rimu, 19. oktobra 2003.
(pisna predloga)

MOLITEV K BLAŽENI TEREZIJI IZ KALKUTE

Blažena Terezija iz Kalkute,
ki si želela ljubiti Jezusa tako, kakor še ni bil ljubljen nikoli poprej,
v celoti si se mu podarila in mu nisi ničesar odrekla.
V zedinjenju z Marijinim brezmadežnim srcem
si sprejela njegov klic, da tešiš njegovo neskončno žejo po ljubezni in po dušah
ter postaneš prinašalka njegove ljubezni najbolj ubogim med ubogimi.
Z ljubečim zaupanjem in popolno predanostjo si izpolnila njegovo voljo
in izpričala veselje popolne predanosti njemu.
Tako tesno si se zedinila z Jezusom,
svojim križanim Ženinom,
da je blagovolil s teboj deliti smrtni boj svojega srca
ko je visel na križu.
Blažena Terezija, obljubila si, da boš nenehno prinašala luč ljubezni tem, ki so na zemlji;
prosi za nas, da bomo tudi mi želeli tešiti Jezusovo žgočo žejo,
ga goreče ljubili, z njim veselo delili trpljenje,
in mu z vsem srcem služili v svojih bratih in sestrah,
posebno v teh, ki so najmanj ljubljeni in najbolj nezaželeni. Amen.

vir RKC

TRENUTNO NA TV



SVETNIK DNEVA

E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter