Exodus TV

Novice

26.9.2020

Slovesna razglasitev glavnega zavetnika koprske škofije, sv. Hieronima

26.9.2020

Papežev pozdrav ob začetku plenarnega zasedanja Sveta Evropskih škofovskih konferenc

26.9.2020

Virtualno srečanje o edukativnem paktu

24.9.2020

Obhajanje Slomškove nedelje 2020

24.9.2020

Glavni romarski shod na Mirenskem Gradu – kvatrnica

Več novic

Carriquiry: Latinska Amerika potrebuje odgovore na resno krizo

 dgjkgfjxOgromne neenakosti, splošno razširjena revščina, razširjena korupcija, kriza političnih ideologij – vse to so dejavniki, ki so prispevali k izbruhu uličnih protestov in nasilja po državah Latinske Amerike. In o tem govori prof. Guzmán Carriquiry Lecour, tajnik Papeške komisije za Latinsko Ameriko, v članku z naslovom »Kaj se dogaja v Latinski Ameriki?«, objavljenem na spletni strani Papeške komisije.

Andreja Červek – Vatikan

Na prvi pogled enostavnemu vprašanju »Kaj se dogaja v Latinski Ameriki?« sledi Carriquiryjeva temeljita analiza družbenopolitične in kulturne krize v Latinski Ameriki, ki postaja vedno bolj skupna državam te prostrane regije, kjer so družbene neenakosti največje na svetu in kjer ogromna koncentracija bogastva oligarhij, vidna v bohotnih življenjskih stilih in vedno bolj zaščitena, soobstaja s skrajno revščino in z večinskim prebivalstvom, ki se vsak dan bori za ohranjanje svojih življenjskih pogojev in dela. Štirideset odstotkov zaposlenega prebivalstva v Latinski Ameriki ima dohodek, ki je nižji od minimalne plače.

Jasno je torej, da je Latinska Amerika vstopila v fazo napetih ljudskih protestov, ki so izbruhnile na ulicah in trgih mnogih držav, kot so Haiti, Portoriko, Nikaragva, Kolumbija, Venezuela, Bolivija, Čile, pogosto v nebrzdanem nasilju, trdi Carriquiry, po rodu iz Urugvaja, sicer pa strokovnjak za pravo in družbene znanosti ter že 40 let v službi Svetega sedeža. »Redke so politične in intelektualne razprave, ki bi dale odgovore na sedanjo situacijo v Latinski Ameriki, oziroma le redki odgovori so pametni in prepričljivi.« Finančne, politične in intelektualne elite v teh državah »niso bile sposobne opaziti in razumeti, kaj se dogaja, kaj bi se lahko zgodilo in kaj se zdaj dogaja«. Zato je latinskoameriška Cerkev poklicana razločevati znamenja časov s pozornim poslušanjem stvarnosti, k čemur jo kliče tudi papež Frančišek.

»Na splošno vlada velika negotovost, če ne celo zmeda,« nadaljuje Carriquiry. Ni še instrumentov, s katerimi bi se pristopilo k »spremembi dobe«. Padel je socializem, konec je bipolarnega sveta in hladne vojne, marksistično-leninistična ideologija je v zatonu, imamo krizo novega mednarodnega reda, ki ga je razglasil zmagovalni neokapitalizem, pojavljajo se nove ekonomske in finančne sile, ki so še bolj povečale razliko me bogastvom nekaterih in revščino izključenih množic, velika je socialna neuravnoteženost, ki so jo povzročili protekcionizem in trgovske vojne.

Ni torej presenetljivo, da protesti po Latinski Ameriki izvirajo iz revščine in neenakosti in niso rezultat nekih zarot, kakor jih vidi desnica ali levica. So odgovor na »veliko trpljenje in žrtvovanje, na mnoga poniževanja in na upanje, ki se zdi blokirano«. K temu je potem dodana še korupcija, razširjena v mnogih državah, za katero se zdi, da je imela velik vpliv in v katero so bili vključeni državni organi, politiki, javna in zasebna podjetja. Na ravni ljudi je rezultat bil »mešanica besa, pogosto nekontroliranega«.

Ti »institucionalni polomi« so spodkopali »verodostojnost ne le vladnih oblasti, ampak tudi tehnokratskih elit, oboroženih sil, korporacij«. Vloga županov je oslabela, s tem ko so zastopali predvsem delavce z redno zaposlitvijo, medtem ko jih velika večina ima nestalno delo ali pa je brez njega. Sicer pa tudi same politične stranke doživljajo krizo identitete. Konzervativne in liberalne stranke še naprej stavijo na neoliberalne ekonomske politike, kakor da se niso ničesar naučile iz napak, ki so jih povzročile. Leve stranke, kjer so se ideali izčrpali, pa so brez kritičnosti sprejele kulturne vrednote in produkte potrošniške družbe. »Resen problem je, da levica ni zmožna gledati na realnost z očmi izključenih in zavrženih ter ponuditi nacionalni načrt za skupno dobro vseh,« meni Carriquiry.

Ne desnim ne levim strankam se ne uspe rešiti njihovih obrabljenih ideologij. In zato ti »spontani ljudski protesti, ki so pred kratkim izbruhnili, nimajo verodostojnih voditeljev, strank in modelov, ki bi jih usmerjali. Nekateri mislijo, da jih instrumentalizirajo, vendar pa jih ne zastopajo in ne vodijo,« ljudje pa so zelo utrujeni od samoosrediščenih korporacij in politikov, ki »se zanimajo bolj za lastne interese kot pa za skupno dobro, ki jim ni mar za narod in še manj za ponižane in nezaščitene ljudi, ki so brez nacionalnih in ljudskih projektov, nesposobni prebuditi temeljno upanje«.

Glede na to, da je predstavniška demokracija v krizi tako v Latinski Ameriki kot na celotnem Zahodu, Carriquiry poudari, da je naloga političnih, vzgojnih, kulturnih, ekonomskih, socialnih in verskih institucij, da znajo vzpostaviti narodne pogovore, ki bodo zanesljivi in rodovitni, v kolikor bodo vanje vključene različne plasti civilne družbe. »Naše države potrebujejo visoke cilje in državne politike, ki niso odvisni od političnih in ekonomskih interesov, ki se spreminjajo glede na vlade. In tukaj je Cerkev poklicana opraviti vzgojno in promocijsko vlogo za pristno spravo in demokratizacijo.«

Carriquiry vabi, naj se ohranja pogled na utopijo »velike domovine«, o kateri govori tudi papež Frančišek, da bi se tako za vse latinskoameriške narode doseglo življenjske pogoje, ki so dostojnejši, »brez obrabljenih začaranih krogov ultra liberalnega in tehnokratskega neokapitalizma in avtokratskega državniškega socializma«. »Ob dvestoletnici neodvisnosti držav Latinske Amerike nam mora biti jasno, da je ta integracija nujen pogoj za ponovno potrditev naše neodvisnosti v današnjem času, predvsem pred vsemi grožnjami novih oblik ekonomske, kulturne in ideološke kolonizacije, ki že ogrožajo blaginjo naših narodov.«

In zato je po Carriquiryjevih besedah potrebna nova navzočnost katoličanov v politiki, o čemer bo papež Frančišek govoril več kot tri tisočim ekonomistom, podjetnikom in družbenim delavcem, ki se bodo od 26. do 29. marca 2020 zbrali v Assisiju. »Nova navzočnost, ki ne pomeni samo novih obrazov med volilnimi kampanjami, ampak pomeni predvsem nove metode, ki bodo pomagale skovati nove alternative, istočasno kritične in konstruktivne. Alternative, ki so vedno usmerjene v dobro, ki ga je mogoče doseči, četudi skromno. Fleksibilne alternative, ki pa imajo jasno družbeno krščansko identiteto. In zato je nujno ponovno ovrednotiti naše ljudi in ljudska gibanja, ki izražajo svojo vitalnost, svojo zgodovino in svoj boj.«

vir: https://www.vaticannews.va

TRENUTNO NA TV



E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter