Exodus TV

Novice

21.10.2019

Sinoda o Amazoniji: predstavljena poročila dela po jezikovnih skupinah

21.10.2019

Pridiga nadškofa Alojzija Cvikla pri sveti maši na 7. slovensko-hrvaškem srečanju v Krašiću

18.10.2019

Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za praznik sv. Luka, evangelista

18.10.2019

Sinoda. Gualberti Calandrina: Potrebna je bolj skupnostna in evangeljska Cerkev

18.10.2019

18. oktober - Evropski dan boja proti trgovini z ljudmi

Več novic

Papež Benedikt XVI. med homilijo na slovesni praznik Kristusa, Kralja vesolja, orisal v čem je pomen in poslanstvo Petrovega primata in njegovih pomoč

KonzistorijVATIKAN (nedelja, 21. november 2010, RV) - Sveti Oče Benedikt XVI. je dopoldne daroval sveto mašo z novimi kardinali v papeški kapeli bazilike sv. Petra na današnji slovenstni praznik Kristusa, Kralja vesolja. Po homiliji, v kateri je orisal bistvo in pomen poslanstva v služenju, je 24 novim kardinalom podelil kardinalske prstane.
Med homilijo je sveti oče dejal:
»Gospodje kardinali,
častitljivi bratje v škofovski in duhovniški službi,
dragi bratje in sestre!
Na slovesni praznik Kristusa Kralja vesolja, smo se z veseljem zbrali okoli Gospodovega oltarja skupaj s štiriindvajstetimi novimi kardinali, ki sem jih včeraj pridružil kardinalskemu zboru. Njim najprej namenjam prisrčen pozdrav, prav tako pa drugim kardinalom, vsem navzočim škofom; kakor tudi spoštovanim predstavnikom oblasti, gospodom in gospem ambasadorjem, duhovnikom, redovnikom, redovnicam ter vsem vernikom, ki ste prišli z različnih predelov sveta ob tej veseli priložnosti, ki tako dobi poseben značaj univerzalnosti.

Mnogi ste opazili, da je bil prejšnji javni konstistorij, na katerem sem umestil nove kardinale, novembra 2007 prav tako na vigilijo slovenesnega praznika Kristusa Kralja. Tri leta so minila in po ciklusu nedeljskega liturgičnega koledarja nam prihaja naproti Božja Beseda po istih berilih, lastnih za ta pomemben praznik. Ta je na zadnjo nedeljo v liturgičnem letu in nam predstavlja na koncu poti vere Kristusovo kraljevsko obličje, kot Pantokratorja, upodobljenega v apsidi kakšne starodavne bazilike. Ta sočasnost nas vabi, da temeljito premislimo o službi rimskega škofa in o kardinalih, ki so vezani na to službo, v luči edinstvenega kraljevanja našega Gospoda Jezusa.

Osnovno poslanstvo Petrovega namestnika je služba vere. V Novi zavezi Peter postane 'skala' Cerkve, kot prinašalec Vere: 'mi' kot Cerkev, se začenja z imenom tistega, ki je prvi izpovedal vero v Kristusa, se začenja z njegovo vero. Vera, ki je bila še nezrela in preveč človeška, je po Veliki noči dozorela in v moči te vere je bil Peter sposoben hoditi za Kristusom vse do darovanja samega sebe; dozorela je namreč v verovanju, da je Jezus resnični Kralj, ki je ravno zato kralj, ker je ostal na križu in je na ta način dal življenje za grešnike. V evangeliju vidimo, da vsi zahtevajo od Jezusa naj stopi s križa. Posmehovali so se mu, saj je to bil njihov način, da sebe opravičijo, češ saj ni naša krivda, da si ti na križu, sam si kriv, saj če bi bil v resnici Božji Sin, judovski kralj, ti ne bi bil tam, ampak bi stopil s tega sramotnega mučilnega orodja in se rešil. Torej, če boš ostal tam, pomeni da nisi imel prav ti, ampak mi. Drama, ki se dogaja pod Jezusovim križem, je drama vseh ljudi pred Bogom, ki se razodeva takšen kot je, kot Ljubezen. V križanem Jezusu je sicer božanstvo izmaličeno, razgaljeno vsake vidne slave, a je vendar resnično in navzoče. Samo vera to zmore prepoznati; vera Marije, ki pridruži v svojem srcu še zadnji kamenček mozaika iz življenja svojega Sina. Ona še ne vidi vsega, a nadaljuje z zaupanjem v Boga, ko ponovno ponavlja svojo izročitev: »Glej, dekla sem Gospodova« (Lk 1,38). Tu je še tudi vera dobrega razbojnika; pravkar oblikovana vera, ki pa zadostuje za odrešenje: »Danes boš z menoj v raju.« Odločilen je ta “z menoj”. Da, to je tisto, kar ga reši. Gotovo, dobri razbojnik, je na križu tako kot Jezus, je pa predvsem na križu z Jezusom. Za razliko od drugega razbojnika in vseh drugih, ki se Jezusu posmehujejo, ta ne zahteva, naj stopi s križa in to stori tudi njemu. Ampak reče: »Spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« Na križu ga vidi izmaličenega, neprepoznavnega, a mu vseeno zaupa kot nekemu kralju, še več kot Kralju. Dobri razbojnik verjame temu kar je napisano na deščici nad Jezusovo glavo: “Judovski kralj” , verjame in se mu zaupa. Za to je že, takoj, v Božjem “danes”, v raju, saj raj je ravno to: biti z Jezusom, biti z Bogom.

Poglejte, dragi bratje, tako pride na dan prvo temeljno sporočilo, ki ga danes nam sporoča Božja Beseda: meni, Petrovemu nasledniku in vam, kardinali. Vabi nas, naj bomo z Jezusom kot Marija, naj ga ne prosimo, da stopimo dol, ampak da ostanemo tam z Njim. To moramo storiti zaradi naše službe, ne samo zaradi nas samih, ampak zaradi vse Cerkve, za vse Božje ljudstvo. Iz evangelijev vemo, da je bil križ kritična točka vere Simona Petra in drugih apostolov. Razumljivo in ni moglo biti drugače, saj so bili ljudje in so razmišljali po človeško; niso mogli sprejeti ideje o križanem Mesiji. Petrova spreobrnitev se v polnosti uresniči v trenutku, ko se odpove, da bi rad rešil Jezusa in sprejme, da ga Jezus reši. Odpove se temu, da bi rad rešil Jezusa s križa in sprejme, da je odrešen z njegovim križem. “Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera. Ko se boš nekoč spreobrnil,utŕdi svoje brate (Lk 22,32).” Vse Petrovo poslanstvo stoji na njegovi veri, ki jo Jezus takoj, od vsega začetka prepozna kot pristno, kot dar nebeškega Očeta, na veri, ki mora iti preko pohujšanja križa, da bo postala resnična, “krščanska”, da bo Peter postal skala, na kateri bo Jezus lahko sezidal svojo Cerkev. Udeležba pri Kristusovem gospodovanju se preverja samo preko soudeležbe pri njegovem ponižanju, pri križu. Tudi moje poslanstvo, dragi bratje in posledično tudi vaše, izhaja iz vere. Jezus bo lahko na nas toliko gradil svojo Cerkev kolikor bo v nas našel tisto resnično, velikonočno vero, ki ne želi da bi Jezus stopil s križa, ampak se zaupa Njemu, ki je na križu. V tem smislu je pravi kraj Kristusovega namestnika križ, vzrajati v pokorščini križu.

Težko je to poslanstvo, saj ni v skladu z razmišljanjem po človeško, s tisto naravno logiko, ki ostane za vedno dejavna v nas samih. A kljub temu to ostane za vedno naše osnovno služenje, služenje veri, ki preoblikuje vse življenje: verovati, da je Jezus Bog, da je Kralj, ravno zato, ker je prišel do tiste točke, ker nas je ljubil do konca. In za to protislovno kraljevanje moramo pričevati in ga oznanjati, kakor je to storil On, Kralj, da hodimo po njegovi poti, se trudimo prevzeti njegovo logiko, logiko ponižnosti in služenja, logiko pšeničnega zrna, ki umrje, da obrodi sad. Papež in kardinali so poklicani, da so povezani predvsem v sledečem: vsi skupaj, pod vodstvom Petrovega naslednika morajo ostati v Kristusovem gospodovanju, razmišljujoč in delujoč po logiki križa, kar pa ni nikoli lahko ali udobno. V tem moramo biti trdni in to tudi smo, saj nas ne povezuje neka ideja, strategija, ampak nas povezuje Kristusova ljubezen in njegov Sveti Duh. Učinkovitost našega služenja Cerkvi, Kristusovi nevesti, je odvisna ravno od naše zvestove božjemu kraljevanju križane Ljubezni. Zato je na prstanu, ki vam ga danes izročam, pečatu vaše poročne zveze s Cerkvijo, upodobljen Križani. Podobno barva vaše oblike nakazuje na kri, ki je simbol življenja in ljubezni. Kristusova kri, ki jo je po starodavni ikonografiji, Marija zbrala iz prebodene strani mrtvega Sina na križu, in v katero Janez zre, ko teče pomešana z vodo iz prebodene strani, kakor pravijo preroška pisma.

Dragi bratje, od tu prihaja naša modrost, modrost križa (sapientia Crucis). O tem je do konca premislil sveti Pavel, ki je prvi zastavil celostno krščansko misel osredotočeno ravno na protislovju križa. V pismu Kološanom, iz katerega je v današnji liturgiji kristološka himna, paolinska misel, oplemenitena z milostjo Duha, doseže neverjetni nivo strnjenega prikaza pristnega krščanskega pojamovanja Boga in sveta, osebnega in vesoljnega odrešenja, ki je vse osredinjeno v Kristusu, Gospodu src, zgodovine in vesolja. “ Bog je namreč hotel, da se je v njem naselila vsa polnost in da je po njem spravil s sabo vse stvarstvo, saj je s krvjo njegovega križa, se pravi po njem, pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih (Kol 1,19-20). Njega, dragi bratje, smo vedno poklicani, da oznanjamo svetu: Kristusa, ‘ki je podoba nevidnega Boga’, Kristusa ‘prvorojeneca vsega stvarstva’in vseh, ki vstanejo od mrtvih’, saj je On, kakor piše apostol ‘postal prvi med vsemi stvarmi’ (Kol 1,15.18). Petrovo prvenstvo in prvenstvo njegovih naslednikov je popolnoma v službi prvenstva Jezusa Kristusa, edinega Gospoda, v službi njegovemu Kraljestvu, Njegovemu gospodovanju v ljubezni, da bi prišlo in se razširilo, prenovilo ljudi in stvari, preoblikovalo zemljo, da bi pognala mir in pravičnost.

Znotraj tega načrta, ki presega zgodovino, a se istočasno razodeva in uresničuje v njej, ima prostor Cerkev, telo, katerega Kristus je ‘glava’ (prim. Kol 1,18). V pismu Efežanom sveti Pavel izrecno govori o Kristusovem gospodovanju v odnosu s Cerkvijo. Pavel je oblikoval hvalno molitev ‘veličini Božje moči’, ki je obudil Kristusa in ga postavil za Gospoda vsega: “ In vse je (Bog) položil pod njegove noge, njega pa postavil čez vse kot glavo Cerkvi, ki je njegovo telo, polnost njega, ki v vsem vse izpolnjuje (Ef 1,22-23).” Isto besedo ‘polnost’, ki je velja za Kristusa, Pavel nameni tudi Cerkvi, ki je kot telo udeležena pri polnosti Glave. Poglejte, častitljivi bratje kardinali, obračam pa se tudi na vse vas, ki znami delite milosti biti kristjani, kakšno je naše veselje; biti udeleženi v Cerkvi Kristusove polnosti, v pokorščini, ki gre preko križa, da bi bili usposobljeni za delež svetih v luči, da bi bili ‘prestavljeni’ v kraljestvo Božjega Sina (prim. Kol 1,12 – 13). Zaradi tega živimo v nenehnem zahvaljevanju, saj tudi v preiškušnjah ostaneta v nas Kristusov mir in veselje, ki nam ju je on zapustil, kot jamstvo svojega Kraljestva, ki je že med nami in ga sprejemamo v veri in upanju ter okušamo v ljubezni.”

Molitev Angelovega češčenja
Med molitvijo Angelovega češčenja je Benedikt XVI. orisal pomen praznika našega Gospoda Jezusa Kristusa, Kralja vesolja, ki ga je dopoldne ob navzočnosti 24 novih kardinalov obhajal z daritvijo svete maše. Slovesni praznik, Kristusa Kralja, je uvedel papež Pij XI. leta 1925. Po 2. Vatikanskem koncilu pa so slovesni praznik prestavili na zaključek liturgičnega leta.

Benedikt XVI, je z besedami iz svoje knjige Jezus iz Nazareta, predstavil veličino Kristusovega kraljevanja in njegove ljubezni, ki se najbolj razodene na križu.

Pred blagoslovom se je papež obrnil na Devico Marijo, katere praznik njenega darovanja v templju, letos sovpada s praznikom Kristusa, Kralja vesolja in ji izročil nove kardinale, kakor tudi naše zemeljsko romanje proti večnosti.

Po blagoslovu je papež spomnil na današnji molitveni dan za žrtve na cestah. Nato je pozdravil vse, ki so prišli na umestitev kardinalov ter vse navzoče v francoskem, angleškem, nemškem, španskem, portugalskem, poljskem in italijanskem jeziku, ter vsem zaželel letpo nedeljo.

VIR RADIO VATIKAN 

TRENUTNO NA TV



SVETNIK DNEVA

E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter