Exodus TV

Novice

30.7.2020

Priročnik za pastoralo mladih: »Duh prenavlja vse stvari. Mlada pastorala za mlade«

29.7.2020

V Benetkah pod mozaiki našli starodavne freske

28.7.2020

Tomaž Erzar na simpoziju SAZU-ja: Žal mi je, ampak...

27.7.2020

Msgr. Pasini o novi spletni strani Vatikanske apostolske knjižnice: Bolj živa in intuitivna

27.7.2020

Nadškof Stanislav Zore na praznik sv. Jakoba podelil zakoncema Rigler odličje sv. Cirila in Metoda

Več novic

Poslanica papeža Frančiška za 54. svetovni dan sredstev družbenega obveščanja 2020

erfertNa god sv. Frančiška Saleškega, zavetnika katoliških novinarjev, je izšla poslanica svetega očeta Frančiška za 54. svetovni dan sredstev družbenega obveščanja, ki letos poteka 24. maja pod geslom »Da boš lahko pripovedoval in zapisal v spomin (prim. 2 Mz 10,2). Življenje piše zgodbo«.

Da boš lahko pripovedoval in zapisal v spomin (prim. 2 Mz 10,2). Življenje piše zgodbo


Letošnjo poslanico želim posvetiti temi pripovedovanja, saj menim, da zato, da se ne bi izgubili, potrebujemo svež zrak resnice dobrih pripovedi. Pripovedi, ki gradijo in ne uničujejo. Pripovedi, ki pomagajo najti korenine in moč za iti skupaj naprej. V zmedi glasov in sporočil, ki nas obdajajo, potrebujemo človeško pripoved, ki govori o nas in o lepem, ki nas obdaja. Pripoved, ki bo znala z nežnostjo gledati na svet in dogodke, ki bo pripovedovala, da smo del živega tkiva; ki bo prikazala prepletanje niti, s katerimi smo povezani med seboj.

1. Tkanje pripovedi
Človek je pripovedujoče bitje. Vse od malega imamo enako lakoto po pripovedih, kot imamo lakoto po hrani. Pa naj bodo v obliki pravljic, romanov, filma, pesmi, novic..., pripovedi vplivajo na naše življenje, četudi se tega ne zavedamo. Pogosto se odločamo, kar je prav in kar je narobe na podlagi likov in pripovedi, ki smo jih ponotranjili. Pripovedi nas zaznamujejo, oblikujejo naša prepričanja in naša obnašanja, lahko nam pomagajo razumeti in izreči, kdo smo.

Človek ni le edino bitje, ki potrebuje obleko, da zakrije svojo ranljivost (prim 1Mz 3,21), ampak je tudi edino bitje, ki mora pripovedovati o sebi, se »obleči« v zgodbe, da bi varoval svoje življenje. Ne tkemo samo oblačil ampak tudi pripovedi. Človekova sposobnost »tkati« pripelje tako do tkanin kot do tekstov. V vsakem obdobju imajo pripovedi skupen »okvir«, ki predvideva »junake«, četudi vsakdanje, ki se zaradi izpolnitve nekih sanj soočajo s težavnimi situacijami. Pri spopadu z zlom jih vodi neka moč, ki jim daje pogum in ta je ljubezen. Če se poglobimo v pripovedi, lahko najdemo junaške obrazložitve za soočanje z izzivi življenja.

Človek je pripovedujoče bitje, saj je bitje v nastajanju, ki se odkrije in se bogati skozi drame svojih dni. Toda vse od začetka je naše pripovedovanje ogroženo, saj se skozi zgodovino širi zlo.

2. Vse pripovedi niso dobre

»Če boš jedel, boš postal kakor Bog« (prim. 1Mz 3,4), tako  skušnjava kače vključi v dramo zgodovine trd vozel za razvozlanje. »Če boš imel, boš postal, boš dosegel...« šepeta še danes tisti, ki se poslužuje storytelling (pripovedovanja zgodb) zaradi instrumentalizacije namenov. Koliko zgodb nas omami in prepriča, da za dosego sreče neprestano potrebujemo imetje, posedovanje, potrošnjo. Pogosto na »statvah« komunikacij namesto konstruktivnih zgodb, ki so vezivo za socialne vezi in kulturno tkivo, proizvajajo uničevalne in izzivalne zgodbe, ki kvarijo in trgajo krhke niti sobivanja. Ko se zbira nepreverjene informacije, se ponavlja plehke in lažno prepričljive govore, se zbada s sovražnimi izjavami, se ne tke človeške zgodovine, ampak se človeku odvzame dostojanstvo.

Medtem ko imajo uporabljene zgodbe  zaradi instrumentalizacije namenov kratek rok trajanja, pa je dobra zgodba sposobna prekoračiti meje prostora in časa.

V času, ko je ponarejanje vedno bolj prefinjeno in dosega eksponentne nivoje (deepfake), potrebujemo modrost, da bi sprejeli in ustvarili lepe, resnične in dobre pripovedi. Potrebujemo pogum, da odženemo tiste lažne in zlobne (pripovedi). Potrebujemo potrpežljivost in razločevanje, da bi ponovno odkrili zgodbe, ki nam pomagajo, da ne izgubimo rdečo nit med tolikim trganjem današnjega tkiva, zgodb, ki prinesejo na plano resnico o tem, kar smo, tudi v prezrtem junaštvu vsakdana.

3. Pripoved pripovedi

Sveto pismo je Pripoved pripovedi. Koliko dogodkov, ljudstev in oseb nam predstavlja! Že od začetka nam prikazuje Boga, ki je Stvarnik in istočasno Pripovedovalec. On namreč izgovori svojo Besedo in stvari nastanejo (prim. 1Mz 1). Preko svojega pripovedovanja Bog kliče v življenje stvari ter na vrhuncu ustvari moža in ženo kot svobodna sogovornika, ki skupaj z njim ustvarjata zgodovino. V enem izmed psalmov stvaritev pripoveduje Stvarniku: »Zares, ti si ustvaril moje ledvice, me stkal v materinem telesu. Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen […]. Moje kosti niso bile skrite pred tabo, ko sem bil narejen na skrivnem, stkan v globočinah zemlje«. Nismo se rodili dovršeni, ampak moramo dopustiti Bogu, da nas neprenehoma tke in izboljšuje. Življenje nam je bilo podarjeno kot povabilo, da nadaljujemo s tkanjem tega čudovitega čuda, kar mi sami smo.

V tem smislu je Sveto pismo velika ljubezenska zgodba med Bogom in človeštvom, v središču katere je Jezus. Njegova zgodba namreč »vodi k dopolnitvi ljubezni Boga do človeka in hkrati dopolnitvi ljubezenske zgodbe človeka do Boga. Človek je tako poklican iz roda v rod pripovedovati in ohranjati v spominu najpomembnejše dogodke te Zgodbe zgodb«, ki so sposobni posredovati smisel tega, kar se je zgodilo.

Naslov te poslanice je vzet iz Druge Mojzesove knjige. Gre za eno izmed poglavitnih svetopisemskih pripovedi, ki govori o posredovanju Boga v zgodovini svojega ljudstva. Dejansko ko zasužnjeni Izraelovi sinovi vpijejo k Njemu, jih Bog usliši in se spominja: »Bog je slišal njihovo vzdihovanje in se spomnil svoje zaveze z Abrahamom, Izakom in Jakobom. Bog se je ozrl na Izraelove sinove in Bog se je zavzel zanje (2Mz 2,24-25). Iz Božjega spomina izvira osvoboditev iz zatiranja, do katere pride preko znamenj in čudežev. Na tej točki Gospod izroči Mojzesu pomen vseh teh znamenj: »da boš pripovedoval in ohranil v spominu svojega sina in sinu svojega sina moja znamenja, ki sem jih storil nad njimi: da spoznate, da sem jaz Gospod« (2Mz 10,2). Izkušnja Druge Mojzesove knjige nas uči, da se poznavanje Boga prenaša predvsem s pripovedovanjem, iz roda v rod, o tem, kako On ostaja še naprej navzoč. Boga življenja se posreduje s pripovedovanjem življenja.

Jezus sam ni govoril o Bogu z abstraktnimi besedami, ampak preko prilik, kratkih pripovedi vzetih iz vsakdanjega življenja. Tako življenje postane zgodba in za poslušalca zgodba postane življenje: ta pripoved tako vstopi v življenje tistega, ki jo posluša in ga preoblikuje.

Tudi evangeliji niso po naključju pripovedi. Medtem ko nas informirajo o Jezusu, nas tudi performirajo Njemu1, torej nas priličijo Njemu. Evangelij namreč od bralca zahteva, da je soudeležen pri isti veri, da bo deležen istega življenja. Janezov evangelij nam pove, da je najodličnejši Pripovedovalec – Beseda – postal pripoved: »Edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je pripovedoval« (prim. Jn 1,18). Uporabil sem pojem »pripovedoval«, ker izvirno besedo exeghésato lahko prevedemo »razodel« ali »pripovedoval«. Bog se je osebno vtkal v naše človeštvo in nam s tem dal nov način »tkanja« naših pripovedi.

Pripoved, ki se prenavlja

Kristusova pripoved ni dediščina preteklosti, je naša pripoved, ki je vedno aktualna. Kaže nam, da si je Bog k srcu vzel človeka, naše meso, našo pripoved, celo do te mere, da je postal človek, meso in pripoved. Prav tako nam pravi, da ne obstajajo nepomembne človeške pripovedi. Po tem, ko je Bog postal pripoved, je vsaka človeška pripoved na nek način božja pripoved. V pripovedi vsakega človeka Oče ponovno vidi pripoved svojega Sina, ki je prišel na zemljo. Vsaka človeška pripoved ima dostojanstvo, ki ga ni mogoče odstraniti. Zato je človeštvo vredno takšnih pripovedi, ki bodo na njegovi višini, na tisti neverjetni in fascinantni višini, na katero ga je povzdignil Jezus.

»Očitno ste« je pisal sv. Pavel (Korinčanom), »Kristusovo pismo..., ki ni pisano s črnilom, temveč z Duhom živega Boga, pa ne na kamnite table, marveč na table mesenih src« (2Kor 3,3). Sveti Duh, ljubezen Boga, piše v nas. In s tem, ko piše, v nas utrjuje dobro, nas nanj spominja. Vpisovati namreč pomeni prinašati srcu, vpisovati v srce. Preko delovanja Svetega Duha vsaka pripoved, tudi tista najbolj pozabljena, tudi tista, ki se zdi, da je napisana z vijugastimi črtami, lahko postane navdihujoča, se prerodi v mojstrovino in postane dodatek k evangeliju, kakor Avguštinove Izpovedi, kakor Ignacijeva Romarjeva pripoved, kakor Povest duše Terezije Deteta Jezusa, kakor Zaročenca, kakor Bratje Karamazovi, kakor številne druge pripovedi, ki so čudovito predstavile srečanje med Božjo svobodo in človekovo. Vsakdo med nami pozna različne pripovedi, ki dišijo po evangeliju in so pričevale za Ljubezen, ki spreminja življenje. Te pripovedi kličejo po podelitvi, da se jih pripoveduje, da v vsakem času, s kakršnim koli jezikom ali sredstvom oživijo.

Pripoved, ki nas prenavlja

V vsako veliko pripoved vstopi tudi naša pripoved. Medtem ko beremo Sveto pismo, pripovedi o svetnikih, pa tudi tista besedila, ki so znala vstopiti v dušo človeka in prinesti na dan lepoto, ima Sveti Duh svobodo, da piše v naše srce in obnavlja v nas spomin na to, kaj smo v Božjih očeh. Ko se spominjamo ljubezni, ki nas je ustvarila in rešila, ko vnašamo ljubezen v naše vsakdanje pripovedi, ko tkemo z usmiljenjem votke svojih dni, tedaj obrnemo list. Tako ne ostanemo več zavozlani v objokovanje, v žalost, vezani na nezdrav spomin, ki nam zasužnjuje srce, ampak ko se odpremo drugim, se odpremo Pripovedovalčevi viziji. To, da pripovedujemo Bogu svojo pripoved, ni nikoli nekoristno: tudi če se potek dogodkov ne spreminja, se spreminjata smisel in pogled. Pripovedovati Gospodu o sebi pomeni vstopati v njegov pogled sočutne ljubezni do nas in do drugih. Njemu lahko pripovedujemo zgodbe, ki jih živimo, mu prinašamo osebe, izročamo situacije. Z Njim lahko ponovno zavežemo tkanino življenja, zašijemo luknje in raztrgana mesta. Kako to vsi zelo potrebujemo!

S pogledom Pripovedovalca, ki je edini, ki vidi z vidika cilja, se nato približujemo protagonistom, svojim bratom in sestram, akterjem poleg nas v sedanji pripovedi. Da, saj nihče ni statist na sceni sveta in zgodba vsakogar je odprta za spremembo, ki je mogoča. Tudi ko pripovedujemo o zlu, se lahko naučimo dajati prostor odrešenju, lahko prepoznamo tudi dinamiko dobrega in mu damo prostor.

Tako ne gre za to, da bi sledili logiki pripovedovanja zgodb (storytelling), ali delali reklamo ali se reklamirali, ampak da bi se spominjali tega, kar smo v Božjih očeh; da bi pričevali to, kar Duh piše v srca in razodevali vsakomur, da njegova pripoved vsebuje čudovite reči. Da pa bi mogli to storiti, se izročimo ženi, ki je v telesu stkala človeškost Boga ter stkala, kot pravi evangelij, skupaj vse, kar se je dogajalo. Devica Marija je namreč vse shranila in premišljevala v svojem srcu (prim. Lk 2,19). Prosimo torej za pomoč njo, ki je znala s krotko in ljubečo močjo razvozlavati vozle življenja.

O Marija, žena in mati, ti si v svojem telesu tkala Božjo Besedo, ti si s svojim življenjem pripovedovala o čudovitih Božjih delih. Prisluhni našim pripovedim, ohrani jih v svojem srcu in naj postanejo tvoje tudi tiste pripovedi, ki jih nihče noče poslušati. Nauči nas prepoznavati dobro nit, ki vodi pripoved. Poglej na skupek vozlov, v katere se je zapletlo naše življenje, ki hromi naš spomin. Tvoje plemenite roke lahko razvežejo kakršen koli vozel. Žena Duha, Mati zaupanja, navdihuj tudi nas. Pomagaj nam pisati pripovedi miru, pripovedi prihodnosti. In pokaži nam pot, po kateri naj skupaj hodimo.

Rim, pri sv. Janezu v Lateranu, 24. januarja 2020, na bogoslužni spomin sv. Frančiška Saleškega.

Frančišek

vir: https://katoliska-cerkev.si

TRENUTNO NA TV



E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter