Exodus TV

Novice

20.9.2020

Pridiga škofa Petra Štumpfa pri sveti maši ob sklepu Stične mladih v Murski Soboti

17.9.2020

Pismo prefekta Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov: Z veseljem se vrnimo k evharistiji!

17.9.2020

39. Stična mladih v 34 krajih po Sloveniji

14.9.2020

Praznik povišanja Svetega križa

14.9.2020

Koronavirus: Izrael bo ponovno uvedel karanteno

Več novic

Tomaž Erzar na simpoziju SAZU-ja: Žal mi je, ampak...

Intervento-di-Tomaz-Erzar-al--simposio-sulla-riconciliazione-slovena-di-SAZU-1aem.jpgMed simpozijem SAZU-ja v sredo, 24. junija 2020, z naslovom Slovenska sprava - Ob tridesetletnici spravne slovesnosti v Rogu in ob stoletnici rojstva nadškofa dr. Alojzija Šuštarja, je imel Tomaž Erzar predavanje z naslovom Žal mi je, ampak...
Predavanje Tomaža Erzarja z naslovom: Žal mi je, ampak...


Je izjava, ki ponazarja stanje duha glede družbene sprave pri nas. Lahko bi bila začetek pravega opravičila, ampak ni. Ker »ampak« po začetnem izrazu sočutja in zbližanja pomeni, da je med tabo in mano cela vrsta pogojev, takorekoč neskončna vrsta pogojev. »Ampak«, ki pride za »žal mi je«, uniči to, kar bi »žal mi je« lahko premostil, če bi stal samostojno. Izražal bi odgovornost za povzročeno krivico, priznanje, da je bila povzročena bolečina krivična, da je bila globoko narobe, da se nikoli ne bi smela zgoditi, opisoval bi konkretne posledice mojega dejanja za nekoga drugega in mojo jasno zavest o tem, da sem to storil, ne zato, ker bi ti imel kaj pri tem, ker bi ti kakorkoli moje dejanje spodbudil, ampak ker sem lahko, ker me ni bilo strah. Ker je iz mene udarila na plan potlačena nevrednost in občutek ponižanja, ki sem ga s svojim dejanjem prenesel nate.

Pravo opravičilo ne izrekamo zato, da bi se mi počutili bolje, manj krive, bolj moralne, ampak zato da bi se bolje počutila žrtev, oškodovani. Z njim jasno priznamo in konkretno opredelimo svojo odgovornost. Sočustvujemo z bolečino žrtve in smo sposobni vživeti se v kožo žrtve. Opišemo pot, po kateri je naša ranjenost postala njihovo ranjenost. Prosimo za nadaljevanje odnosa. In odpuščanje. Vse ostalo niso opravičila, ampak poskusi, da bi povzročeno bolečino zmanjšali, zanikali, minimalizirali, preložili breme odgovornosti za svoja dejanja na okoliščine, nenazadnje na žrtev.

Zgražamo se, kadar storilci nasilja v družini in zlorab nad šibkejšimi krivijo svoje žrtve. Kar je žal zelo uspešna taktika, ker sčasoma žrtev in javnost začneta verjeti, da je res kriva tudi žrtev. Razlog za to je, ker kot opazovalci ne zdržimo bolečine in občutij nevrednosti, ponižanja in sramu, ki jih nosi ali izraža žrtev. Zato ne vztrajamo, in ker se storilec dobro brani in ker se mu največkrat v tem pridružimo in se mu podredimo, postanemo sostorilci.

Tako ostaja »Žal mi je, ampak ...« žalostni stavek naše sedanjosti. Žalostni znak naše ujetosti v logiko storilcev, nadaljevanje našega tisočletnega podrejanja močnejšemu, oz. nekomu, ki ga imamo za močnejšega in se ga bojimo, čeprav je v resnici najšibkejši, ker svojo bolečino, strah in nevrednosti prelaga na tiste, ki se jih ne boji. Ker ne zmore niti enostavnega priznanja. Ker ima vedno v življenju samo eno možnost: zanikat, zanikati, zanikati, in se nam zato zdi premočrten, močan, stabilen, stanoviten. Ne, samo tako globoko je ranjen. In mi čakamo na njegovo spreobrnjenje.

Kadar v družbi ni enega samega primera, da se krivico da ustaviti, se žrtve pa tudi javnost nehote obračajo k storilcem, češ, naj oni pojasnijo svoja dejanja. »Če kdo, potem oni vedo, kaj se je v resnici zgodilo.« Rezultat ne bi mogel biti slabši. Kajti takrat celotna družba položi svojo usodo v roke ljudi, ki se preživljajo tako, da svojo bolečino, kadar imajo priložnost in jih ni strah, povzročajo drugim in za to nikoli ne prevzamejo odgovornosti. Ti ljudje so mojstri zanikanja in izmikanja. (Pahor, str. 227) Nihče od sojenih nacistov ni izrekel preprostega stavka: Žal mi je. Ker jim ni bilo žal. Bi res pri njih še iskali tolažbo in razumevanje in sočutje? Bodo mogoče oni začeli s popravo krivic? Seveda: krivice bodo začeli popravljati, takoj ko bo jasno, da s tem ne bodo povzročili novih. Oni so previdni ljudje. Kdaj torej? Nikoli.

Zato se v družbi krivice kopičijo: poglejmo, kaj se ta čas dogaja na strani žrtev krivic. Kdor je bil enkrat žrtev, ima veliko možnosti, če te krivice ni pozdravil in opustil vlogo žrtve, da bo tudi drugič žrtev. Strah, zakrčenost, ponižanje, osramočenost, ki spremljajo doživljanje krivice, se vpisujejo globoko v človekovo notranjost, oblikujejo človekov pogled na svet, soljudi in nase. Žrtve dojemajo sebe kot nekoga, ki si zasluži krivico, ki je glede krivice nemočen, svet je zanje nevaren in soljudje nevredni zaupanja. Iz tega izhaja v skrajnem primeru globoka travmiranost določenih oseb, skupin, ki se prenaša prek generacij, ne da bi ljudje to prepoznali. Otroci, ki se rojevajo travmiranim staršem, svoje življenje posvetijo temu, da jih osrečijo ali rešijo, kar v preprosti obliki pomeni, da so sovražniki njihovih staršev tudi njihovi sovražniki.

Toda krivice, ki jih utrpijo žrtve, se tudi prenašajo tudi aktivno. Če sem na primer oškodovan pri eni stvari, bom poskušal to krivico popraviti pri drugi stvari (eksperiment z nalogo in bonboni, ali mož, ki po napornem tednu in nerazrešenih krivicah in frustracijah na delu, doma zbesni). Krivice se torej bolj ali manj zavestno prenašajo ne samo z enega področja na drugega, ampak tudi z ene osebe na drugo. Oškodovali so me v službi, znašam se nad otroki, misleč, da so si to zaslužili. Sam utrpim krivico, katere globine se niti ne zavedam, nato pa svojo jezo preložim na nekoga drugega, ki si gotovo ni zaslužil mojega tako močnega, pretiranega reagiranja. Svojo krivico oz. bolečino prenesem naprej, tako da jo povzročim drugi osebi. Tako bivša žrtev postane storilec.

Krivico na prej opisani način prenesem na šibkejšega. Na nekoga, ki se ga ne bojim, na nekoga, ki mi je blizu, me ima lahko celo rad in je od mene odvisen. Zdaj razumete, zakaj je družinsko nasilje strahopetno in zakaj so med zaporniki domači nasilneži nizko na lestvici spoštovanja. Ker svojih krivic in strahov ne rešujem tam, kjer so nastale in kjer je običajno težko, jih rešujem tam, kjer je najmanj treba, to je tam, kjer me ni strah posledic. S tega vidika za storilce ni opravičila. Vsa njihova opravičevanja, zanikanja, sklicevanja, minimaliziranja, ne izbrišejo dejstva, da so povzročili krivico, ker jih ni bilo strah, ker so jo pač lahko. Na drugi strani drži, da je bil marsikateri neusmiljeni storilec nekoč sam žrtev. S tega vidika lahko razumemo skoraj vsakega storilca, čeprav ga, kot smo rekli, s tem ne opravičujemo. Kdo od nas ne ravna tako, da svojo bolečino, ko je ne zmore več nositi, ne preloži na drugega? Kdo od nas ne bi v skrajno izpostavljeni situaciji storil kaj nevrednega in krivičnega?

Posledica tega premeščanja krivic in tega, da krivic na tem kroženju nihče ne zaustavi, poimenuje, se zanje opraviči, jih popravi, je, da kmalu ni več mogoče ugotoviti, kdo je resnično oškodovan ali prizadet in kdo neupravičeno stresa jezo na druge. V tem primeru je najbolj varno, da se vsi počutimo vsaj v delu svojega doživljanja kot žrtve. Ker žrtev ni nikoli odgovorna za nič, ker je upravičena do jeze in pasivnosti, počasi vsi privzamemo to vlogo, vlogo žrtve ali mentaliteto žrtve. Vsi smo upravičeno jezni, vsi smo žrtve in »pri nas se nič ne da spremeniti«.

»Žal mi je, ampak…« ni zgodba, ki bi jo želeli povedati svojim otrokom. Naša sedanja dejanja bodo spomini naših otrok. Ali njihove more. Svojim otrokom želimo ustvariti svet in pogoje, kakršne bi želeli tudi sami. Nov svet ustvarjamo tako, da iz trenutka v trenutek premagujemo svoj strah, svoje večja ali manjše strahove. Da imamo pogum, da to vzamemo za svoj stalni izziv, da je naša pot vedno pot skozi strah na drugo stran, do tebe. (Pahor, str. 233)

Čakanje na rešitev, ki naj jo dajo storilci in njihovi jezni somišljeniki ali podporniki, povzroči, da se jeza pri žrtvah še poveča, kar lahko privede do novih konfliktov, kot smo videli, z drugimi imeni, na drugih prizoriščih, ampak z istimi čustvi krivičnosti, ponižanja, besa, sovraštva. Prebudi se sovraštvo.

Izpod jeze so ranljiva, mehka čustva: strah, nemoč, osamljenost, žalost, sram. Kdor zmore poleg jeze ubesediti tudi del svoje mehke notranjosti, s tem premaga jezo in daje soljudem možnost, da z njim sočustvujejo in povežejo. Biti ranljiv pomeni govoriti o sebi tako, da bi me kdo lahko ranil. Se izpostaviti v svoji šibkosti, nevrednosti, strahopetnosti. Redki primer: Pahor v Nekropoli.

vir: https://www.vaticannews.va/

TRENUTNO NA TV



E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter