Exodus TV

Novice

26.11.2020

Spodbude slovenskih škofov za adventni čas 2020

25.11.2020

Nagovor škofa Petra Štumpfa na pogrebu škofa Jožefa Smeja

25.11.2020

Papež odobril nove dekrete. Cerkev bo dobila 128 blaženih

25.11.2020

Trije papeževi 'covidi': bolezen, Nemčija, Cordoba

24.11.2020

Izjava za javnost ob sklepu 25. redne seje Stalnega sveta SŠK

Več novic

Maccalli po dveh letih ujetništva v Afriki: Vztrajati, da bi živel

Pierluigi Maccalli v Nigru »Prihodnost bo takšna, kakršno bo hotel Bog,« je za Agencijo Fides dejal italijanski misijonar Pierluigi Maccalli, ki so ga leta 2018 ugrabili džihadisti v Nigru. Na prostost so ga izpustili 8. oktobra in se sedaj nahaja doma v Madignanu v Italiji. Kot je zatrdil, je poslušanje papeževega glasu po Radiu Vatikan bil kakor, da bi »zajel zrak sredi mračnega zapora«.

Andreja Červek – Vatikan

Pierluigi Maccalli, star 59 let, je misijonar Družbe afriških misijonov. Ugrabljen je bil v Nigru, v noči med 17. in 18. septembrom 2018. Džihadisti so ga izpustili 8. oktobra letos. Trenutno se nahaja v svojem rojstnem kraju v Italiji.

Kot je zatrdil v pogovoru za Agencijo Fides, ga je v času jetništva dan za dnem spremljala in spodbujala misel: »Vztrajati, da bi živel.« Odvedli so ga v copatah in pižami: »Nisem imel ničesar in gledali so me kot nič,« je dejal. »Moja edina podpora je bila preprosta molitev zjutraj in zvečer, ki me jo je doma naučila mama, in rožni venec, ki me ga je naučila babica kot kontemplativno molitev.«

Puščava je bila zanj »čas velike tišine, očiščevanja, vračanja h koreninam in k bistvenemu«. Pojavljala pa so se mnoga vprašanja, ki jih je »vpil k Bogu«: »Kje si? Zakaj si me zapustil? Do kdaj, Gospod? Vedel sem in vem, da je bil tam. Vem, da se Boga vidi v hrbet. Sedaj, ko sem svoboden in sem se vrnil domov, začenjam razumeti.« Brez evharistije in brez Božje besede je vsak dan in predvsem vsako nedeljo izgovarjal posvetitvene besede »to je moje telo, ki se daruje, prelomljen kruh za svet in Afriko«.

Prosil je Sveto pismo, a mu ga niso dali. Vsako nedeljo je meditiral določen evangeljski odlomek, predvsem v močnih časih adventa in božiča, ter postnega časa in velike noči. Dokler mu 20. maja niso prinesli radijskega sprejemnika in je lahko na kratkih valovih vsako soboto poslušal komentar nedeljskega evangelija na Radiu Vatikan, enkrat pa tudi neposreden prenos svete maše, ravno na binkošti 2020. Kot pripoveduje, je poslušal novice, potem pa zamenjal frekvenco. »Na moje veliko presenečenje slišim v italijanščini papeža Frančiška, približam uho in bolje nastavim radio ter se znajdem na začetku binkonštne maše v občestvu s papežem, Cerkvijo in svetom. Pravim si: 'Danes sem v baziliki sv. Petra v Rimu in istočasno v misijonstvu v Afriki'. Poslušam z nekoliko ganjenosti berila in evangelij, ki me spomnijo na besede za moje duhovniško posvečenje, odlomek iz Janezovega evangelija: 'Kakor je oče mene poslal, tako tudi jaz vas pošiljam. Prejmite Svetega Duha.'« Za Maccallija je homilija papeža Frančiška bila, kakor da bi zajel zrak. Po duhovni suhoti in odsotnosti Božje besede je to bil »dih Svetega Duha, ki je hotel pripeljati tiste radijske valove vse do Sahare. Evangelij in papeževe besede sem okušal kakor nikoli poprej. Imele so poseben okus,« je dejal.

Maccalli je zatrdil, da se je kljub vklenjenim nogam »vedno čutil misijonarja«, »misijonarja v globini srca«. »Pogosto sem hodil po poteh Bomoanga-Niger, misijona, od koder so me odvedli. Moje telo je bilo vklenjeno na peščenih sipinah, a moj duh je hodil po vaseh, ki sem jih izgovarjal v molitvi in ponavljal imena mojih sodelavcem in mnogih oseb in mladih, ki jih nosim v srcu, predvsem podhranjene otroke in bolne, za katere sem skrbel, ter mnoge obraze, ki so živa navzočnost v mojem ranjenem srcu.« Kot je izpostavil, se je zavedal, da misijonstvo ni samo »delati«, ampak je tišina in v temelju je Missio Dei, Gospodovo delo. »Od velikega aktivizma, ki je zaznamoval moje dneve, sedaj ni bilo drugega kot spomin in molitev. Misijonstvo se nadaljuje in je vedno v dobrih rokah, v Božjih rokah, je Missio Dei. Pričevanja oseb, prijateljev in neznancev, ki so sodelovali v molitvenih bdenjih za mojo osvoboditev, potrjujejo, kako je Missio Dei močan.«

Dve leti ujetništva sta za Maccallija bili »šola sedanjosti«. Zelo si je želel, da bi se vse čimprej končalo. »Ob vsakem sončnem zahodu sem rekel 'upam, da jutri'. A potem sem ob sončnem vzhodu ponovno vzel v roke svoj rožni venec in nadaljeval dajati ritem mojim dnem z običajnimi dejanji, dan za dnem. Prihodnost pripada Bogu (…) Prihodnost bo, kakor bo to Bog hotel.«

vir: https://www.vaticannews.va

TRENUTNO NA TV



E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter