Exodus TV

Novice

25.11.2021

Na Klicu dobrote zbrali že 217.950 EUR

25.11.2021

Murska Sobota - srečanje škofa Petra Štumpfa s predsednikom vlade Janezom Janšo

24.11.2021

V času epidemije zaščitimo zdravje vseh ljudi

24.11.2021

Sveti oče se je zasebno srečal z italijanskimi škofi

24.11.2021

Umrl brat Jean-Pierre, zadnji menih iz Tibhirina

Več novic

Pridiga škofa Petra Štumpfa pri sveti maši ob pričetku sinodalne poti v Škofiji Murska Sobota in 50-letnici Stopinj

fzuikfuiNe bojmo se. Kristus je vedno z nami.

Spoštovani bratje in sestre v Kristusu.
Tudi v soboški škofiji se danes pridružujemo vesoljni Cerkvi pri vstopanju na pot sinode o 'sinodalnosti', hkrati pa obeležujemo 50-letnico naših Stopinj, letnega koledarja soboške škofije, še prej pa Pomurskega pastoralnega področja.

Papež Frančišek je v svojem preroškem uvidu zaslutil, da je Cerkev na prelomu časov. To so časi, ki se lomijo v vseh pogledih: družbenih, gospodarskih, kulturnih, in tudi v verskih. Vsi mi smo sodobniki teh časov, ki ne zmorejo v sebi najti poenotenja, ker so se zavrteli stran od središča zgodovine – to je od Boga. Veliko analitikov išče odgovore in nemalo jih prihajajo do mračne slutnje, da smo zašli do somraka civilizacij. Nemir je prisoten povsod po svetu, tudi v Sloveniji. Kaj ga povzroča? Slutnja grožnje. Grožnja je kot odbijajoča žogica - v katerokoli oviro udari, se odbija v nepredvidljive smeri. Grožnja je postala nekontrolirana, podobno kot je postal nekontroliran novi korona virus, ki je ušel izpod nadzora. Panika je povsod velika zaradi vsesplošne nestabilnosti. Grožnja se vse pogosteje uveljavlja v raznih oblikah nasilja. Državne institucije vse težje to grožnjo obvladujejo. Pri tem se povsod stopnjujeta strah in nezaupanje.

Komunikacija med ljudmi je postala zelo težavna. In ker je težavna, postaja vse bolj prisiljena in mukotrpna in zato neprijetna. Opažamo, da se ogibamo drug drugega. Pri tem se najbolje počutimo vsak zase, stran od drugih.  

Tudi kristjani smo samo ljudje, ki ne moremo biti imuni na vse to. Pri tem pa je najhuje, da smo skoraj že podlegli prepričanju, da je pač takšna naša usoda, kar pa pomeni životarjenje iz dneva v dan, v otopelem občutku nemoči, ki vztrajno vrta v našo zavest, da smo povsem nepotrebni in nekoristni v tem svetu. Takšno razpoloženje še potem dodatno otežujejo napadi na nas, ki smo jih vse pogosteje deležni z vseh strani. Naša velika težavnost je v tem, ker bi še zmeraj radi bili protagonisti tega sveta. Pomeni, da bi radi, da nas ta svet ljubi, sprejema, upošteva, nam sledi, se po nas ravna in si nas želi na vsakem koraku. Temu pa ni tako. Krščanstvo ni prostor, v katerem bi se gibal ta svet; je pa luč v temi tega sveta. In če ta luč ugasne, ugasne tudi ta svet.

Tudi apostola Janez in Jakob nista sprva razumela, v čem je bistvo Božjega kraljestva. Še zdaleč nista mislila na preizkušnje in služenje. Šlo jima je zgolj za zmago in prestiž (prim. Mr 10, 35-45). In tako je bilo tudi pozneje. Nevihte in viharji so zmeraj divjali nad Cerkvijo; nanjo so prežale notranje in zunanje nevarnosti. Nanjo so pritiskali odkriti nasprotniki in grehi kristjanov; razprtije in razkoli. Cerkev pa je vzdržala vse napade, bitke in krize. Tam, kjer je Cerkev reševala težavnosti tako, da se je zatekala v duhovno prenovo, je iz krize izšla prečiščena in okrepljena. Tam, kjer te duhovne prenove ni zmogla in se je uklonila zgolj svetovljanskemu načinu lotevanja težav, tam je izgubila svojo duhovno moč in se je še bolj razdrobila.

Skrivnost nepremagljivosti Cerkve je v Kristusu, ki večno živi in kraljuje v nebesih. Po darovih Svetega Duha Kristus prihaja nad njemu zveste.

Več kot očitno je, da je Sveti Duh zmeraj tisti odločilni rešitelj, ki je v Cerkvi navdihnil posameznike, da so potem v razpoložljivosti do Božjih darov sprožili prepotrebno prenovo krščanstva do te mere, ta je to tudi v širšo družbo vneslo željo po sprejetju teh darov. Pri vsem tem je šlo najprej za spreobrnjenje od groženj – tistih groženj, ki so v sebi nosile slo po prevladi in uničenju. Spreobrnjenje ni zgolj stvar Cerkve. Spreobrnjenje je zmeraj dolžnost vsega človeštva. Cerkev ima pri tem neodložljivo nalogo, da prične spreobrnjenje pri sebi, da se potem lahko prične tudi spreobrnjenje človeštva. To pa je tako velikanski projekt, ki ne more biti v človeški domeni, temveč je to zgolj in predvsem spodbuda in pomoč Svetega Duha. Da bi lahko to spoznali in potem tudi sprejeli, potrebujemo molitev, veliko molitve. Molitev nas namreč razpoloži za to, kar misli in hoče Sveti Duh. Molitev nam daje spoznanje Svetega Duha. Ne moremo moliti v nemiru. Molimo lahko samo, če smo v sebi mirni, oziroma s seboj in z drugimi pomirjeni. Zato potrebujemo skupnost, ki nam pri tem pomaga in mi pomagamo tudi skupnosti.

Ustvarjanje takšnih skupnosti pomeni 'sinodalnost'. Pri tem pa moramo odkriti drug drugega. Moramo priti skupaj, da se pomirimo – najprej z molitvijo, v kateri poslušamo Svetega Duha. Samo tako bomo lahko slišali tudi druge, kaj nam oni povejo o svojih bojih z nemirom in kako oni iščejo pot do pomiritve s seboj in z drugimi.

Ko bomo tako poslušali drug drugega, bomo slišali, kaj nam pravi Sveti Duh in kakšno poslanstvo nam namenja. Zelo pomenljivo nam danes sporoča pismo Hebrejcem: »Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala« (Hebr 4, 16). Zaupnost z Bogom namreč pomeni središče naše vere. Gre za notranjo intimnost z Bogom. V tej notranji povezanosti z Bogom gledamo nase in na vse okoli sebe tako, kot gleda Bog. On pa na nikogar ne gleda jezno ali zamerljivo. Niti na te težke čase ne gleda tragično, temveč na vse gleda v luči svoje ljubezni, ki se je pričela razodevati ob zarji stvarjenja. Bog sveta in ljudi ni ustvaril za propad, temveč za razodevanje njegove slave. Zato je usmiljen in rad v pravem trenutku pomaga.

In prav sinoda je ena od takih velikih Božjih obljub pomoči vsem nam. Sinoda je pot, da bi dosegli Božje usmiljenje zase, za Cerkev in za ves svet. In ker je Sveti Duh srce sinode, smo na poti do sigurne in gotove zaupnosti z Bogom. Nimamo se ničesar bati. Ne gre za nalaganje dodatnih bremen, kako bi rešili sebe, Cerkev in svet. Gre preprosto za to, da odkrijemo in se prepričamo v to, kar je zaslutil že prerok Izaija, da smo namreč že opravičeni po Gospodovem služabniku, ki se nam je končno razodel v Kristusu. Pomeni, da si je po svojem bridkem trpljenju naložil naše krivde in dal za nas življenje (prim. Iz 53, 10-11). V tem spoznanju ima naša vera smisel in pomen. Mi verujemo, da je Kristus že vse storil, kar je bilo potrebno storiti, da smo rešeni in opravičeni, da nekoč vstopimo v Očetovo hišo v nebesih. S krstom pa smo vsi poklicani, da to oznanimo svetu. Naše veselje, da nas je Kristus opravičil za Očetovo hišo v nebesih, mora biti bolj nalezljivo, kot pa so vsi virusi tega sveta.

Prav je, da se na tej sinodalni poti ozremo tudi na vse tisto, kar je bilo do sedaj dobro in koristno na naši poti vere. Mnogo je takih reči, za katere smo Bogu hvaležni in jih hočemo ohranjati. Tako se danes v soboški škofiji Bogu zahvaljujemo za dar naših Stopinj - tega prečudovitega letnega koledarja soboške škofije in nekdaj Pomurskega pastoralnega področja, ki med nami in za nas izhaja že 50 let.

Stopinje so nastale v duhu 'sinodalnosti'. Ustanovitelji so že na začetku izhajanja Stopinj pričeli vabiti k objavljanju širok krog piscev iz različnih področjih verskega, ekumenskega, kulturnega, literarnega, zgodovinskega in družbenega delovanja. Pri tem so pomurske župnije zmeraj pomenile posebno značajnost pastoralnega utripa Stopinj. Bralci so se tako ali drugače našli v Stopinjah, saj so se mnogi udeleževali dogodkov, ki so jih Stopinje opisovale, oziroma so jih celo ustvarjali. To, kar se je dogajalo po župnijskih cerkvah, se je dogajalo doma, in kar se je dogajalo doma, se je dogajalo tudi po cerkvah. Stopinje so postale zlati most med pomurskimi župnijami in družinami. Po tem mostu so se vseskozi sprehajali odlični pisci, da so Pomurju in tudi zamejcem in zdomcem posredovali Božje darove.

Stopinje so tako skupaj z Božjo besedo soustvarjale domačo Cerkev, ki je bila ljudem zelo blizu. Krščanstvo v Pomurju je privlačilo ljudi, saj so tudi v Stopinjah lahko odkrivali pobude za osebno poglabljanje vere. V sebi so mnogi ohranjali Kristusovega Duha, in zato so ostali zvesti Cerkvi tudi v času komunizma. Skrivnost dolgoletnega izhajanja Stopinj je v tem, da so nas povezovale v občestvo Cerkve. Kdor veruje v Kristusa ni osamljeni popotnik v tem svetu. Tudi Stopinje nam govorijo, da smo Božji otroci in zato od Boga poslani, da skupaj oznanjamo Božje kraljestvo.

Stopinje so bile tudi misijonarske, saj so se ponekod znašle na mizi neverujočih.

Posledično s krizo Cerkve, to krizo v upadanju naklade občutijo tudi Stopinje. Vendar pa ne smemo pozabiti, da je krščanstvo vsakič, ko so ga že imeli za mrtvega in pokopanega, kar naenkrat vstalo in se okrepilo. Skozi zgodovino se vedno znova uresničuje Kristusova obljuba Cerkvi: »In peklenska vrata je ne bodo premagala…« Kristus sam namreč nenehno obnavlja krščanstvo in ga vodi proti neskončni večnosti. Krščanstvo je vera prihodnosti in zato je to vesela vera.

Naj nam tudi v prihodnje Stopinje še zmeraj oznanjajo, da je Božje kraljestvo že med nami: v lepoti stvarstva in tam, kjer so dobri ljudje, in v tistih, ki se ne bojijo biti Kristusovi učenci, ne glede na čase in prilike.

»Kristus, Gospod, ponižno te prosimo, daj nam zmeraj Svetega Duha, da bomo vedeli kako hoditi in kam iti; da bomo videli tvojo veličastno podobo tudi v mnogih teminah, ki nas ogrožajo. Naj vedno v nas odzvanjajo tvoje pomirjujoče besede: 'Jaz sem z vami vse dni do konca sveta'.«

Amen.
Msgr. dr. Peter Štumpf, soboški škof

vir: https://katoliska-cerkev.si

TRENUTNO NA TV



SVETNIK DNEVA

DOTACIJA

Na enostavnejši način vam odslej nudimo možnost dotacije preko QR kode, ki jo poskenirate preko bančne aplikacije s telefonom.

qr dotacija

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Youtube
Facebook
Twitter