Exodus TV

Novice

27.11.2020

Na Klicu dobrote 2020 zbranih 228.684,00 EUR

27.11.2020

Jurkovič: Človeško bratstvo, pravičnost in dialog – pot za trajen mir

26.11.2020

Spodbude slovenskih škofov za adventni čas 2020

25.11.2020

Nagovor škofa Petra Štumpfa na pogrebu škofa Jožefa Smeja

25.11.2020

Papež odobril nove dekrete. Cerkev bo dobila 128 blaženih

Več novic

Kardinal Rode: Vnebovzetje je uresničenje in prerokba

15.8.2011

kardinal Franc RodeOb prazniku Marijinega Vnebovzetja poleg tradicionalne slovesnosti na Brezjah praznična bogoslužja potekajo po vsej državi. Škofje so pri dopoldanskih mašah poudarili pomen katoliških družinskih vrednot, ki jih je treba zagovarjati, če je potrebno, tudi z referendumom. Popoldne je bilo slovesno tudi v župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Lescah, kjer je sveto mašo daroval kardinal Franc Rode. Po njegovih besedah je Marija v nebeški slavi – kot prva poveličana – obljuba in napoved naše zmage nad smrtjo in vir upanja na poti v večno domovino.

Ob prazniku Marijinega Vnebovzetja poleg tradicionalne slovesnosti na Brezjah praznična bogoslužja potekajo po vsej državi. Škofje so pri dopoldanskih mašah poudarili pomen katoliških družinskih vrednot, ki jih je treba zagovarjati, če je potrebno, tudi z referendumom. Popoldne je bilo slovesno tudi v župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Lescah, kjer je sveto mašo daroval kardinal Franc Rode. Po njegovih besedah je Marija v nebeški slavi – kot prva poveličana – obljuba in napoved naše zmage nad smrtjo in vir upanja na poti v večno domovino.

 

Nagovor kardinala Franca Rodeta objavljamo v celoti:

Bratje in sestre!

V evangeljskem besedilu, ki nam ga v razmišljanje daje današnja praznična liturgija, smo prisluhnili Marijinemu hvalospevu veselja, ki ga je Božja Mati zapela ob obisku svoje sorodnice Elizabete. Prepričani smo lahko in verujemo, da prav isto veselje Marija čuti tudi ob vnebovzetju. V Magnifikatu je Marija ob sprejemu svoje vloge Odrešenikove matere izrazila hvaležnost Bogu, ki je »naredil velike reči«. Ta spev je preroški, saj se ne ustavi le pri »velikih rečeh« Marijinega materinstva, temveč seže vse tja do duhovnega materinstva do vseh Jezusovih učencev, ki ga je sprejela na Kalvariji. Kaže pa tudi na končno razsežnost Marijinega življenja, na veselje in hvaležnost ob vnebovzetju: »Moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju!« Ta dan, iz leta v leto, skozi stoletja, vsi rodovi razglašajo Marijino slavo, njeno veselje, njeno hvaležnost.

Njeno vnebovzetje je izjemen privilegij, čudoviti poseg Božje ljubezni, pa vendar se v njem kaže tudi logika vere. Prav poetično to skrivnost povzame hvalospev današnjega bogoslužja. Bog ni hotel, ni dopustil, da bi v grobu trohnelo telo žene, ki je nosila začetnika življenja in svetu rodila njegovega učlovečenega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa. Jezus jo je vzel k sebi in ji dal poln delež pri svoji slavi. Pred nami je kot veliko znamenje na nebu: »Žena, ogrnjena s soncem, luna pod njenimi nogami in na njeni glavi venec dvanajstih zvezd.« Odslej je Marija v polnosti pridružena svojemu Sinu in njegovi zmagi: »Zdaj je prišlo odrešenje, moč in kraljevanje našega Boga ter oblast njegovega Mesija.«

Tako je Marija v nebeški slavi – kot prva poveličana – obljuba in napoved naše zmage nad smrtjo in vir upanja na poti v večno domovino. Drugi vatikanski cerkveni zbor je zato lahko zapisal: »Jezusova mati je v nebesih že poveličana v telesu in duši in je kot taka podoba in začetek Cerkve, ki bo v prihodnjem veku dovršena. Tako sveti tu na zemlji potujočemu Božjemu ljudstvu kot znamenje trdnega upanja in tolažbe, dokler ne pride Gospodov dan« (C 68).

Marijino vnebovzetje je uresničenje in prerokba. Popolno uresničenje odrešenja vsakega človeškega bitja v njegovi telesni in duhovni razsežnosti. Cel človek, ki zaživi novo življenje milosti pri Bogu. Verska resnica o Marijinem vnebovzetju nam tako veliko pove o človeškem telesu, o Bogu in o smrti.

Naše telo, ta naša najbolj neposredna danost, ta naš spremljevalec na potovanju skozi čas, ljubljen in odvraten, sijajen in beden, negovan in zanemarjen, varovan in izpostavljen, cvetoč in ovenel, močan in krhek, opevan in oskrunjen, na videz gotov in ogrožen, naša mlada radost in naša starostna betežnost, naš neizbežni vodnik k breznu smrti in razkroja. To naše borno telo – kot nam sporoča današnji praznik – ima onkraj vsakega neposrednega občutja neizmerno vrednost in dostojanstvo ter obljubo večnosti. Kaj ni ta krščanski pogled na človeško telo nekaj povsem novega, čudovitega?

Sv. Pavel piše kristjanom v Korintu: »Ali ne veste, da je vaše telo tempelj, svetišče Svetega Duha in da niste sami svoji?« (1 Kor 6,19). Med človekovim telesom in Gospodom je namreč neka skrivnostna vez, neka tajna naravnanost. Narejena sta drug za drugega: telo je za Gospoda in Gospod je za telo (prim. 1 Kor 6,13). Med njima je torej neka privlačnost, telo si želi Gospoda, hrepeni po njem, kot to dramatično izraža psalm: »Moj Bog, željno te iščem, mojo dušo žeja po tebi, moje telo koprni po tebi kakor suha, izčrpana zemlja po vodi« (Ps 62). Skupaj s stvarstvom tudi naše telo zdihuje po odrešenju, ko pričakujemo posinovljenje, odrešenje našega telesa (prim. Rim 8,23).

To hrepenenje se je izpolnilo v Mariji na dan vnebovzetja, ko je bila poveličana v duši in telesu. To se bo zgodilo za nas, ko bo Gospod »z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva« (Fil 3,21). Zaenkrat pa, ko smo še na poti, nosimo na svojem telesu znamenja Jezusovega umiranja, pa tudi njegovega življenja, ki se bo razkrilo v našem telesu poslednji dan (prim. 2 Kor 4,10). Naša naloga v tem času je, da poveličujemo Boga v svojem telesu (prim. 1 Kor 6,19).

Marijino vnebovzetje nam pove tudi, kdo je Bog. On ni hotel, da bi v grobu trohnelo telo žene, ki je nosila začetnika življenja. Bog je ljubitelj življenja (prim. Mdr 12,26). Človeka je ustvaril za neumrljivost. On ni naredil smrti, kot dalje pravi Knjiga modrosti, in se ne veseli pogube živih. Vse je ustvaril, da biva, smrt pa je stopila v svet po hudičevi nevoščljivosti in izkusijo jo tisti, ki so njegovi.

Naš Bog je torej Bog živih, ne mrtvih. Bog Abrahama, Bog Izaka in Jakoba. Ni Bog smrti, ampak Bog življenja. On je »življenje in vstajenje« (Jn 11,24). Prihaja nam naproti v Jezusu Kristusu in nas potrjuje v naši vrednosti. Je Bog, ki verjame v človeka. Po preroku Izaiju nam govori: »Poklical sem te po imenu, moj si. Dragocen si v mojih očeh, spoštujem te in ljubim« (Iz 43). Njegova ljubezen gre do konca, do smrti na križu. »O, kako čudovito nas v svojem usmiljenju ceniš! Da rešiš sužnja, si daroval Sina,« poje velikonočna hvalnica. Tudi cerkveni očetje prvih stoletij so odkrivali to dragoceno krščansko dediščino. Sv. Avguštin piše: »Kako zelo si nas ljubil, predobri Oče, da svojemu edinemu Sinu nisi prizanesel, ampak si ga dal za nas grešnike. Kako si nas ljubil, da se je on, ki ni imel za plen, da je enak tebi, za nas ponižal in bil pokoren do smrti, smrti na križu, on, ki nas je, po tebi spočet in v tvoji službi, iz hlapcev naredil tvoje otroke« (sv. Avguštin, Izpovedi X, 43).

 

Marijino vnebovzetje nam veliko pove tudi o smrti. Kaj je smrt? Samo konec biološkega procesa? Zadnji izraz tragičnosti življenja? Najvišji ključ za razumevanje bivanja? Zadnji preblisk, ki razkrije skrivnost človeške usode?

Božje razodetje, ki ga potrjuje Marijino vnebovzetje, nam daje drugačen odgovor. Smrt ni zadnja postaja na potovanju proti temnemu breznu nesmisla, ni strašni trenutek, ko človek brez moči doživlja največjo krivico – izničenje sebe in padanje v nič. Ne! Smrt ni konec, ampak začetek, prehod v novo življenje. Kajti kdor ima po krstu delež pri Kristusovi smrti, ima delež tudi pri njegovem vstajenju. Tisti pa, ki ne umre s Kristusom, ni v občestvu z njim in si ni nadel njegove podobe, tisti pač umre v svoji lastni podobi (P. Claudel).

Kako pomembno je torej, da oblečemo Kristusa, da smo upodobljeni po njegovi smrti in vstajenju, da močno živimo velikonočno skrivnost smrti in vstajenja! Kajti on nam odpira neskončna obzorja večnosti pri Bogu. Bog nam daj nov pogled srca, da bi mogli doumeti, kakšno je upanje, kakšno bogastvo njegove veličastne dediščine, kako neizmerno velika je njegova moč, s katero je obudil Kristusa od mrtvih in je Marijo vzel v nebesa ter ji dal mesto na prestolu ob svojem Sinu.

»Kralju vekov, neminljivemu, nevidnemu, edinemu Bogu, čast in slava na veke vekov. Amen.« (1 Tim 1,17).

VIR  TU SŠK IN RADIO OGNJIŠČE

TRENUTNO NA TV



E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter