Exodus TV

Novice

30.7.2020

Priročnik za pastoralo mladih: »Duh prenavlja vse stvari. Mlada pastorala za mlade«

29.7.2020

V Benetkah pod mozaiki našli starodavne freske

28.7.2020

Tomaž Erzar na simpoziju SAZU-ja: Žal mi je, ampak...

27.7.2020

Msgr. Pasini o novi spletni strani Vatikanske apostolske knjižnice: Bolj živa in intuitivna

27.7.2020

Nadškof Stanislav Zore na praznik sv. Jakoba podelil zakoncema Rigler odličje sv. Cirila in Metoda

Več novic

Bodite budni

CantalamessaZačenja se novo bogoslužno leto. Bogoslužno leto je časovni ciklus, v katerem Cerkev vedno znova podoživlja celotno Kristusovo skrivnost: od njegovega rojstva do vnovičnega prihoda ob koncu časov. Znotraj tega okvira so krajša obdobja, kot so štirje adventni tedni priprave na božič, ki se začenjajo danes.

V drugem letu triletnega kroga beremo evangelij po Marku. V skladu z izročilom, ki ga potrjujejo številna mesta v novozaveznih spisih, je bil Marko učenec in »razlagalec« apostola Petra, tako da je zapisal njegove spomine in oznanjevanje. Njegova pripoved torej temelji na izjemno pomembni priči – očividcu. Skoraj gotovo piše v Rimu, kjer je Peter deloval v zadnjih letih življenja. Njegov evangelij je kronološko zapisan prvi, to je prva knjiga krščanske »kateheze«! Zaradi kratkosti in pretežno pripovednega značaja je Markov evangelij idealno orodje za prvi stik z Jezusom. Prisluhnimo odlomku iz današnjega evangelija:

»Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Bodite torej budni, ker ne veste, kdaj se vrne hišni gospodar – zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori –, da vas ne najde spečih, če pride nenadoma. Kar pravim vam, pravim vsem: Bodite budni!«

Za tem Jezusovim načinom govora se skriva zelo jasen pogled na svet. Povzeli bi ga lahko takole: sedanji čas je kakor dolga noč; življenje, ki ga živimo, je podobno snu; hitenje v naših dejavnostih je v resnici, kakor da bi sanjali. Sv. Pavel ta pogled na svet opiše takole: »Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal« (Rim 13,12). »Noč« razumemo kot to življenje, »dan« pa kot prihodnje življenje.

Od zdavnaj je v vseh kulturah naravno, da misel na spanec povezujejo z mislijo na smrt (običajno se govori o »smrtnem spanju« ); toda v Svetem pismu je spanec še pogosteje povezan z življenjem. Življenje je neke vrste spanje, smrt pa bo svojevrstno in za številne nepričakovano prebujenje. Španski pisatelj iz šestnajstega stoletja Pedro Calderon de la Barca je napisal znano dramo, ki jo je naslovil »Življenje je sen« (Vida es sueño). Naša zemlja bi se – po Avguštinovo – morala bolj kot »dežela živih« imenovati »dežela spečih«.

Naše življenje ob snu odseva nekatere zelo jasne značilnosti. Prva je kratkotrajnost. Sen se zgodi zunaj časa. Bodite pozorni. V snu stvari ne trajajo kakor v resničnosti. Stvari, za katere bi potrebovali dneve in tedne, se v snu zgodijo v nekaj minutah. Včasih sanjamo o stvareh, ki bi v resničnosti trajale cele dneve; prebudite se, pogledate na uro in ugotovite, da ste zadremali komaj za deset minut. To je podoba našega življenja: ko se človek postara, pogleda nazaj in se mu zdi, da je bilo vse le kakor dih.

Druga značilnost je neresničnost ali ničevost. Človek lahko sanja, da je bil na gostiji, kjer se je do sitega najedel in napil; ko pa se zbudi, je še vedno lačen. Revež neke noči sanja, da je postal bogat. V sanjah se veseli, se napihuje, zaničuje celo svojega očeta, češ da ga ne pozna. Ko pa se zbudi, je revež, kakor je bil prej. Tako se zgodi tudi, ko zapustimo to življenje. Bogat nenasitnež se ob smrti znajde v enakem položaju kakor revež, ki se je zbudil, potem ko je sanjal, da je bil bogat. Kaj mu ostane od vsega njegovega bogastva, če ga ni dobro uporabil? Ničevost.

Ena značilnost spanja pa ne velja za življenje, to je odsotnost odgovornosti. V sanjah si lahko ubijal in kradel; ko se zbudiš, ni niti sledu o krivdi; tvoja nedolžnost ostane nedotaknjena, ni ti treba plačati kazni. Vsi pa dobro vemo, da to ne velja v življenju. Kar nekdo v življenju stori, namreč pusti sled, in to kakšno sled! Pisano je namreč: »On bo vsakemu povrnil po njegovih delih« (Rim 2,6).

Obstajajo snovi, ki »uvedejo« in pomirjajo spanec; imenujejo se uspavala in so dobro znana generaciji, kakršna je naša, ki boleha za nespečnostjo. Pridejo v navado. Seveda ne govorim o dobrih navadah, ki so kreposti, ampak o slabih oz. o opravljanju stvari iz navade, mehansko, brez notranjega prepričanja in sodelovanja. Rečeno je, da je navada kakor vampir. Vampir – če ostanemo pri tem, kar ljudje verjamejo – se prisesa na spečega in, medtem ko pije njegovo kri, spušča vanj uspavalno sredstvo, zaradi česar nesrečnež tone v vedno globlji sladki spanec, vampir pa pije, dokler ga je volja. V nekem smislu je navada celo hujša od vampirja. Le-ta ne more uspavati žrtve, ampak se prisesa na tistega, ki že spi; navada pa človeka najprej uspava in potem pije njegovo kri, njegovo moč, zagon, voljo in hkrati vbrizgava neke vrste uspavalo, da postaja spanec človeku vedno bolj prijeten. Navajenost na greh uspava vest, zato človek ne čuti več njenega očitanja, misli, da je kar v redu, in se ne zaveda, da duhovno umira.

Ko se ti je ta vampir zahrbtno prisesal, je edina rešitev, da te nekdo nenadoma strese in prebudi iz spanja. Prav to naj bi z nami naredila Božja beseda s svojimi klici k budnosti, ki jih tako pogosto slišimo v adventnem času: »Bodite budni!«; »Ura je že, da se zbudite iz spanja!« (Rim 13,11); »Prebúdi se, ki spiš, in vstani od mrtvih in razsvetlil te bo Kristus« (Ef 5,14).

Kaj v tem primeru pomeni biti buden? Jezus to razlaga v današnjem in drugih evangeljskih odlomkih s pomočjo nekaterih pojasnil: »Čujte in bodite pozorni!«, »Čujte in bodite pripravljeni!«, »Čujte in molite

Biti čuječ pomeni biti »napet« oz. stegovati se proti neki stvari. Biti moramo kakor ljudje, ki merijo na neko stvar, ki so svoj pogled usmerili v tarčo, cilj. Ali ste kdaj videli lovca v trenutku, ko je pomeril v žival? Kakšna pozornost, kakšna zbranost! Glejte, takšni bi morali biti mi. Ne zato, da bi sestrelili ubogo ptico, marveč da ne bi zgrešili življenjskega cilja, ki je večnost. Mi smo namreč določeni za večnost. Kaj bi koristilo živeti dobro in dolgo, če nam ne bi bilo dano živeti večno?

Ko Jezus opominja, naj bomo pripravljeni, to razlaga s podobo vratarja ali upravitelja hiše, ki je pripravljen, da odpre gospodarju, ko se vrne: »Tako bo kakor s človekom, ki je zapustil svoj dom in šel na potovanje, vratarju pa je naročil, naj bedi.« Vratarji in vratarice so znani po tem, da so radovedni; nenehno oprezujejo, prisluškujejo, poročajo … Morda opravljamo uboge vratarje, vsekakor zaradi omenjene drže niso postavljeni za zgled; so pa za zgled, ker nenehno pozorno opazujejo, kdo prihaja in odhaja, pripravljeni, da hitro skočijo iz postelje, če vedo, da se lahko vsak trenutek vrne domov gospodar.

Molitevje slednjič osnovna vsebina čuječnosti. Med hrupom glasov, ki butajo v nas z vseh strani in nas raztresajo, čuti pomeni ugasniti vse »zvočnike«, da bi se postavili v Božjo navzočnost, našli sami sebe in razmislili o svojem življenju. Moliti pomeni stati na pragu, od koder lahko usmerimo pogled v drugi, Božji svet. Pomeni »iti s tega sveta k Očetu«.

Čuječnost ima svojo vrednost zaradi razloga, za kaj čuti. Sv. Avguštin je rekel, da sta čuječa tudi ženskar in tat, a njuno bedenje gotovo ni dobro. Bedijo tisti, ki preživijo noč v diskoteki, pogosto zato, da se omamljajo in pozabijo na vse. Evangeljski razlog za čuječnost pa Jezus oblikuje takole:

»Pazíte in bedite, ker ne veste, kdaj pride ta čas.«

Nič ne pomaga, če se tolažimo, češ, saj nihče ne ve, kdaj bo konec sveta. Gre za Kristusov prihod, ki se zgodi v življenju vsakega človeka ob smrtni uri. Sveta je zame konec v trenutku, ko zapustim svet, ko se konča moje življenje. Bolj gotovega »konca sveta« od tega ni! Koncev sveta je toliko, kolikor je ljudi, ki zapuščajo ta svet. Za milijone ljudi je konec sveta danes.

Zakaj nas bogoslužje na pragu novega cerkvenega leta sprejme s tako strogo besedo? Ali nam Bog grozi, ali nam ne želi dobro? Ne, to dela prav zaradi ljubezni, ker ne želi, da bi nas izgubil. Najslabša stvar, ki jo lahko storimo ob grozeči nevarnosti je, da zapremo oči in ničesar ne vidimo. Bral sem, da se je tisto noč, ko je potonil Titanik, zgodilo prav to. Po radiu so z drugih ladij prihajala sporočila, ki so opozarjala na ledeno goro na njihovi poti. A na čezoceanki so imeli zabavo s plesom; niso hoteli vznemirjati potnikov. Tako niso ukrepali, odločitev so odložili na naslednje jutro. Med tem pa sta se ladja in ledena gora z veliko hitrostjo približevali druga drugi, dokler se ni sredi noči zaslišalo grozljivo vpitje in začel se je veliki brodolom. Človek pomisli na tisto, kar je rekel Jezus na nekem drugem mestu v evangeliju, ko govori o ljudeh v času vesoljnega potopa: »Jedli so in pili, se ženili in se možile … dokler ni prišel potop in vseh odnesel« (prim. Mt 24,38–39).

Sklenimo z Jezusovo besedo, ki tudi ob tej priložnosti odpira naša srca zaupanju in upanju:

»Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne! Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel« (Lk 12,37).

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno B, Edizioni Piemme 2004, str. 9-14. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.

VIR KAPUCINI http://www.kapucini.si/

TRENUTNO NA TV



E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter