Novice 
Sv. Viktor, neobvezni god
Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej je zame pripravljen venec pravice.« Te besede, ki jih je neutrudni apostol Pavel zapisal proti koncu svojega življenja, so spodbujale kristjane v vseh časih, posebej še v prvih stoletjih, ko so bili zaradi svoje vere krvavo preganjani. Pavlov 'venec pravice' je lovorov venec, ki so ga prejeli zmagovalci pri športnih tekmovanjih, v višjem smislu pa nebeški venec. Najbolj zanesljiva pot do tega venca je mučeništvo: zvestoba Kristusu v trpljenju je zagotovilo, da bomo deležni tudi njegovega poveličanja v večni slavi.
Krščanski pisci, ki so opisovali mučeništva svojih bratov in sester v Kristusu, so junaško prestane muke imenovali zmaga, mučencem pa so rekli zmagovalci. Zmago je dosegla božja milost v teh junakih. Ime 'victor' (zmagovalec) so tem pričevalcem ponavadi zapisali tudi v grobnem napisu, včasih še bolj zanesljivo kot osebno ime mučenca. Tako najbrž častimo kakšnega mučenca kot Viktorja, čeprav mu je morda bilo ime drugače. Nekateri mučenci pa so bili Viktorji tudi po imenu. Eden takšnih je sv. Viktor, vojak v milanski pretorijanski gardi, ki so mu zaradi njegove temne polti tovariši nadeli vzdevek Črni. Možno je, da je bil doma iz severne Afrike. Milanski škof sv. Ambrozij piše o njem na dveh mestih: v razlagi Lukovega evangelija in v posebni himni, ki jo je zložil njemu na čast. Obstoji pa tudi poseben spis o Viktorjevem mučeništvu.
Tam zvemo, da je Viktor služil kot vojak v Milanu, pa je vojaško obleko slekel, ker se je moral pod cesarjem Dioklecijanom in Maksimijanom vsak vojak odreči krščanski veri, nositi poganska znamenja in darovati rimskim bogovom. To se je v armadi dogajalo že prej, preden se je leta 303 začelo splošno preganjanje z namenom, da se dokončno iztrebi krščansko ime. Ko je Viktor odpovedal vojaško službo, so ga vrgli v ječo za en teden, ne da bi mu dali jesti. Hoteli so zlomiti njegov odpor. Nato so ga odvedli v prostor za javne igre in mu ob navzočnosti cesarja Maksimijana ukazali darovati bogovom. Viktor je ukaz odbil, zato so ga prebičali in spet vrgli v ječo, pa znova z različnim mučenjem preskušali njegovo zvestobo Kristusu. Viktor je junaško vzdržal. Ob namerni ali slučajni nepazljivosti stražnikov mu je uspelo zbežati iz ječe v prostost, ker je pač ljubil in varoval življenje. Skril se je v bližnjem hlevu, vendar so ga odkrili, ga odvedli v brestov gozd in tam obglavili. Sveti Ambrozij v svoji himni na čast temu junaku pravi, da ni bil usmrčen v Milanu, temveč v mestu Lodi, kar ni v nasprotju s tedanjimi navadami, da so smrtne kazni izvrševali zunaj mesta in s tem preprečili občudovanje poganov in spodbudo kristjanov. V tem času je bilo skrivne usmrtitve še bolj pričakovati.
Viktorjevo mučeniško telo je ostalo nepokopano sedem dni. Nato ga je odkril škof in ga previdno pokopal. Ko je Cerkev leta 313 dosegla svobodo, so Viktorjeve mučeniške ostanke slovesno prenesli v časten grob.
V Milanu stoji majhna, a lepa bazilika z njegovimi relikvijami tik bazilike sv. Ambrozija. V tem mestu je poleg imenovane cerkve še pet cerkva, posvečenih istemu mučencu, več jih je tudi drugod po milanski nadškofiji.
Nekateri naši Viktorji imajo danes god, drugi pa ob spominskih dnevih številnih svetnikov s tem imenom – Bibliotheca Sanctorum jih našteva kar 54. Druge slovenske oblike imena Viktor so: Vikče, Viki, Viko.
