Novice

Mnogi kristjani, ki berejo ali poslušajo življenje svetnikov in svetnic, pravijo: »Vsi so delali nekaj izrednega, da so postali svetniki. Kaj bo pa z nami, ki živimo povsem vsakdanje življenje?« O današnjem svetniku pa njegovi življenjepisci pravijo, da je svetnik postal prav zato, ker ni bil nič posebnega in izrednega. Vir Ko ga je papež Benedikt XV. leta 1920 razglasil za svetnika, je dejal: »Mladi pasijonist ni v kratki dobi svojega življenja izvršil ničesar, kar bi svet imel za veliko in vredno občudovanja. Trudil se je vestno in stanovitno, da je spolnil svojo dolžnost. In to je nauk, ki ga po njem daje Bog in Cerkev vsemu človeštvu ...«

V Katoliški cerkvi na pepelnično sredo, letos bo to 26. februarja 2020, začenjamo postni čas, ki bo trajal štirideset dni. Postni čas bomo sklenili z večerno mašo velikega četrtka, ko nastopi sveto velikonočno tridnevje.

Dne 13. maja 2000 je papež Janez Pavel II. v Fatimi razglasil za blažena otroka Frančiška in Jacinto Marto. Godujeta skupaj, 20. februarja.

Po kako čudnih poteh Bog kliče ljudi, da hodijo za njim! Pri današnjem godovnjaku se je v božji klic spremenila lahkomiselnost, ki jo je zagrešil v svoji lovski vnemi. Kesanje je moralo biti zares globoko in volja silno močna, da je v svojem sklepu vztrajal.

Že prvi misijonar narodov sv. Pavel je pisal Rimljanom: »Kako lepe so noge oznanjujočih mir, oznanjujočih dobro!« (Rim 10,15). Tudi v poznejši zgodovini Cerkve so večkrat nastopili misijonarji in misijonarke, ki se jim te besede lepo prilegajo. Tako goreče so oznanjali Kristusovo blagovest ter zanjo pričali s svojim svetniškim življenjem in smrtjo, da jih je Cerkev nam vsem za zgled postavila na oltar. Eden takih je bil tudi Frančišek Regis Clet iz Misijonske družbe sv. Vincencija Pavelskega.

»Po Mariji k Jezusu!« S tem kratkim geslom bi lahko povzeli bistvo prizadevanja za evangeljsko življenje današnjih godovnjakov, ki se jih spominjamo pod imenom »sedmeri sveti ustanovitelji«. Bili so pobožni in premožni meščani Firenc, ki so živeli v viharnem 13. stoletju, ko je po mnogih italijanskih mestih divjal boj med papežem in cesarjem; med gvelfi pristaši papeža, in gibelini privrženci cesarja Friderika II., ki si je hotel podrediti Italijo in omejiti papeževo svetno oblast. Ta divji vrtinec je zajel tudi Firence in v tej stiski se je več pobožnih meščanov združilo v posebno bratovščino v čast Materi božji. Marija naj bi po njihovih gorečih molitvah posredovala pri svojem Sinu, da bi se usmilil ubogega, trpečega in hudo preskušanega ljudstva.

Jezus je svoje učence dolgo časa pripravljal na to, da ga bodo judovski voditelji prijeli in dali umoriti. Govoril jim je tudi da podobna usoda čaka tudi nje kajti »učenec ni nad Učiteljem« Nekoč jim je dejal: »Pred oblastnike in kralje vas bodo vlačili zaradi mene, da boste pričevali pred njimi in pogani ... Izdajal pa bo v smrt brat brata in oče sina.« Ta Jezusova napoved se je kar dobesedno uresničila v življenju današnje mučenke, ki jo je poganskim sodnikom izročil njen lastni oče.

Apostol Srca Jezusovega Klavdij (Claude) de la Colombière (1641–1682) se je rodil v Franciji in je hodil v šolo k jezuitom v Lyonu. Oktobra 1658 se jim je pridružil. Moral pa je premagati, kot sam pravi, hud odpor narave proti jasnemu povabilu milosti. Po končanem študiju filozofije je bil šest let magister (učitelj) v Iyonskem kolegiju sv. Trojice, nakar je odšel v Pariz študirat teologijo. Leta 1669 je bil posvečen v mašnika in se vrnil v Lyon poučevat v kolegij. Leto dni se je posvečal pridiganju.

Priznani slovenski narodopisec dr. Niko Kuret je pred nekaj desetletji v svojem znanem delu Praznično leto Slovencev zapisal: »K nam še ni prodrlo praznovanje, ki je doma menda v Ameriki in ga pozna že dobršni del Zahodne Evrope. Valentinovo namreč slavijo kot praznik mladih ljudi, zlasti zaročencev, ki si na ta dan pošiljajo darila, predvsem sladkarije.

Jordan je največja reka v Palestini, znana iz Svetega pisma tako stare kot nove zaveze. Izvira pod gorovjem Hermon, najprej teče po rodovitni ravnini, nato strmo pade h Genezareškemu jezeru, od tam pa se s številnimi zavoji vleče do izliva v Mrtvo morje. Ime Jordan pomeni 'vedno tekoča'. Ko so Izraelci prišli iz Egipta v Palestino, so pod Jozuetovim vodstvom prečkali Jordan pri Jerihi. Ob Jordanu je oznanjal bližnji prihod Odrešenika Janez Krstnik. Tam je podeljeval krst pokore in krstil tudi Jezusa. Kot krstno ime se je ime Jordan uveljavilo po križarskih vojskah.