Novice

Francoski pisatelj François Mauriac svojo knjigo Jezusovo življenje končuje takole: »Ko se je Jezus /ob svojem vnebohodu/ s težkim srcem odtrgal od družbe svojih učencev, se dvignil ter se izgubil v svetlobi, ta odhod vendarle ni bil dokončen. Že se je skril v zasedo na ovinku poti, ki pelje iz Jeruzalema v Damask, in zalezuje Savla, svojega ljubljenega zasledovalca. Odslej bo ta Bog na preži v usodi slehernega človeka.« Sleherni človek, ki hoče postati Kristusov učenec, se mora po zgledu svetega Pavla nekdanjega Savla nenehno spreobračati, preusmerjati svoje mišljenje in spremeniti slog svojega življenja.

Domači, zlasti oče, so imeli s Frančiškom velike načrte, saj so se nadejali, da bo naredil bogato posvetno kariero. A vzgojitelj, duhovnik Jean Deage in leta študija, zlasti v Parizu, pa tudi hudi notranji boji, so povzročili, da se je po tehtnem premisleku in razsvetljenju od zgoraj odločil postati duhovnik. Prva leta duhovništva je predvsem pridigal in spovedoval.

Vizigoti ali Zahodni Goti so v 5. stoletju vdrli v Španijo in ustanovili državo, katere prestolnica je bil Toledo. Proti koncu 6. stol. so se odpovedali arijanski zmoti in se oklenili čistega Kristusovega nauka ter se s starimi španskimi prebivalci združili v nov španski narod. Največ zaslug za to, da je vera med Španci postala pravi kvas vse miselnosti, imajo trije svetniški redovniki in škofje. Najstarejši med njimi je Leander, ki je dal pobudo za spreobrnjenje Vizigotov in jih nato modro vodil kot nadškof v Sevilli (+ 601), na tem nadškofijskem sedežu ga je nasledil njegov brat Izidor, ki ga častimo kot cerkvenega očeta (+ 636), tretji pa je Ildefonz, nadškof v državni prestolnici Toledu.

V šestem poglavju Apostolskih del beremo, kako so apostoli vernikom v Jeruzalemu predlagali, naj izberejo sedem uglednih mož, ki bi sprejeli službo strežbe pri mizi. Med to sedmerico strežnikov ali po grško diakonov je izstopal sv. Štefan, prvi mučenec za Kristusa. Drugi slavni diakon je bil sv. Lovrenc, ki je umrl mučeniške smrti v Rimu leta 258. Tretji diakon, ki je svojega Gospoda proslavil z junaškim pričevanjem, je današnji godovnjak, sv. Vincencij iz španskega mesta Zaragoza. Mučeništvo je pretrpel leta 304 pod cesarjem Dioklecijanom.

Slovenska Neža izhaja iz latinskega imena Agnes; leto pa razlagajo iz grške besede »agne« čista, nedolžna ali iz latinske besede 'agnus' jagnje, zato sv. Nežo, devico in mučenko, najpogosteje upodabljajo z jagnjetom v naročju ali zraven sebe kot Kristusovo nevesto ali zaročenko božjega Jagnjeta, in palmovo vejo, znamenjem zmage, v roki. Časte jo kot zavetnico deviške čistosti (belo jagnje v njenem naročju naj bi pomenilo prav to), je pa tudi patrona vrtnarjev. Na slovenskih tleh je sv. Neži posvečenih nad 20 cerkva, sicer pa pri nas skorajda ni baročne cerkve brez njenega kipa ali slike.

O tem mučencu imamo malo zgodovinskih podatkov. Sv. Ambrož je zapisal, da se je rodil v Milanu, mučeništvo pa dosegel v Rimu. Rimski kronist iz leta 354 je zabeležil njegov grob ob Apijski cesti; nad njim je sezidana lepa cerkev. Odkopali so tudi njegov grob, ki s svojo preprosto obliko spodbuja domnevo, da je bil mučen po letu 250.

Janez Ogilvie (1579-1615) je svoje poslanstvo na Škotskem opravljal samo 11 mesecev, potem ko se je vrnil v domovino po dvaindvajsetletni odsotnosti. Je edini Škot razglašen za svetnika iz časa reformacije. Bil je star 36 let, ko je dal življenje za Kristusa.

Svetih Marjet je na svetniškem koledarju katoliške Cerkve dvajset, današnja, po rojstvu ogrska princesa, po poklicu pa redovnica dominikanka, je prva po vrsti. Njeno polno ime je Margareta; našim ušesom bolj domača oblika Marjeta je verjetno nastala iz oblike Margeta.

Malo je svetnikov, ki bi bili tako splošno priljubljeni po vsem krščanskem svetu, kakor je današnji godovnjak Anton Puščavnik. Pri nas ga radi upodabljajo s prašičkom, z zvoncem in s palico v obliki črke T. Napačna je razlaga, da tisti prašiček pomeni nečiste skušnjave, ki so po pripovedovanju sv. Atanazija, prvega Antonovega življenjepisca, svetnika mučile v samoti.

Sveti Marcelin, papež (in mučenec glej: Ocena) , Rimskokatoliške cerkve, * 3. stoletje n. št. † 16. januarja 309 v Rimu (Italija, Rimsko cesarstvo). V Rimskokatoliški cerkvi god 16. januarja, v Pravoslavni cerkvi pa 17. junija. Po Marcelinovi smrti je zaradi Dioklecijanovega preganjanja sedisvakanca (čas, ko papeška stolica ni zasedena) trajala okrog štirih let.