Novice

Korejsko odposlanstvo, ki je vsako leto prihajalo iz Seula v Peking, da je plačalo davek, je leta 1777 prineslo nekaj katoliških spisov s Kitajskega. V njih so bile opisane temeljne krščanske resnice. Nekateri korejski učenjaki so te resnice preučili in sklenili, da bodo po njih živeli. Leta 1783 se je Korejec Ri-Seung-Huni dal krstiti na ime Peter in se kot apostol vrnil v domovino. V nekaj letih je skupina, ki jo je skupaj s prijatelji pridobil za Kristusa, narasla na 4000. Kmalu pa je bila njihova vera postavljena na hudo preizkušnjo.

Naš svetnik se je rodil 17. junija 1603 v kraju Copertino na jugovzhodnem robu italijanskega polotoka in po njem dobil pridevek Kupertinski. V šoli je bil trde glave in le z največjo težavo se je naučil brati in pisati. Imel pa je neki poseben dar, ki ga drugi, od njega bolj nadarjeni otroci niso imeli: večkrat je bil kakor odsoten, ves zatopljen v notranji svet in neobčutljiv za vse, kar se je dogajalo okoli njega. Že pri osmih letih je bil ves prevzet od notranjih doživetij in tovariši so mu dali vzdevek 'odprta usta', ker je božja sporočila sprejemal z odprtimi usti.

Danes bomo zvedeli zgodbo moža, ki je bil po človeških merilih neroden in nesposoben, Bog pa ga je izbral za uspešno orodje svoje milosti. V življenju ni storil na zunaj nič posebnega: ni ustanovil nobenega novega reda, ni napisal nobene knjige, ni začel z nobenim novim načinom v dušnem pastirstvu.

Ime Albert izhaja iz nemškega imena Albert, ki je z različico Albrecht nastalo iz starejšega Adalbert oziroma Adalbrecht. Ti imeni sta zloženki iz starovisokonemških besed adal 'plemenit' in beraht 'bleščeč, slaven'. Skrajšani nemški obliki imena Albert sta Abbo in Bert. V starejših virih se ime Albert na slovenskem ozemlju pojavlja precej pogosto že v 12. stoletju. Albert je tudi slovenski priimek, oblika Albreht pa se je ohranila samo v številnih priimkih. Ima ga npr. tudi slovenski pesnik in pisatelj Fran Albreht.

Sveti Ciprijan goduje 16. septembra skupaj s papežem in mučencem Kornelijem, saj sta njuni življenjski zgodbi tesno povezani. Ne samo da glavi obeh kot relikvijio častijo v Kornelimünstru pri Achnu ter da sta oba umrla 14. septembra, ves čas ju je vezala tudi odkrita naklonjenost in dobro sporazumevanje. Njegovo polno ime je Cecilij Ciprijan. Cecilij je moška oblika imena Cecilija, ki izhaja iz pridevnika caecus »slep«. Ciprijan pa je rimsko rodovno ime, ki pomeni »izhajajoč s Cipra«.

»Marija sedem žalosti, velike tvoje so skrbi. Za prvo bol se dvigne meč, jo rani Simeon preveč,« pravi slovenska ljudska pesem. Naši verni predniki so se, zlasti v težkih trenutkih osebnega in skupnega življenja, radi zatekali k Mariji sedem žalosti. Ta naziv ima podlago v napovedi starčka Simeona, ki je prišel po navdihu v tempelj, ko sta Marija in Jožef prinesla tja osem dni starega Jezusa, da bi zanj opravila vse po predpisu postave. Simeon je vzel Dete v naročje in se Bogu zahvalil, da je mogel pred smrtjo videti Odrešenika. Potem ga je vrnil njegovi materi in ji dejal: »Ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali, da se razodenejo misli mnogih src. Tvojo dušo pa bo presunil meč.«

Med vsemi svetimi podobami Cerkev najbolj časti podobo svetega križa, posebej časti relikvije resničnega križa, na katerem je naš Gospod Jezus Kristus daroval svoje življenje za nas. Križ zgovorno priča o Jezusovem trpljenju in poveličanju. Je pa tudi obljuba in zagotovilo našega poveličanja, če po njegovih besedah vsak dan sprejmemo vsak svoj križ – naloge in nadloge – ter zvesto hodimo za njim.

»Vsako hišo naredite za cerkev. Ali niste vi odgovorni za zveličanje vaših otrok in vaših služabnikov in ali ne boste nekoč morali zanje dajati obračun? Kakor bomo mi pastirji dajali odgovor za vaše duše, tako bodo tudi družinski očetje pred Bogom odgovarjali za vsako osebo svoje hiše, za ženo, otroke, strežnike.« Tako je svoji pridigi, ob razlagi svetopisemskega odlomka o stvarjenju moža in žene možem in očetom polagal na srce sv. Janez Krizostom ali po naše Zlatousti, najslavnejši govornik vzhodne Cerkve. Govorniško umetnost je mojstrsko obvladal ne le po bleščeči zunanji obliki, temveč tudi po globoki vsebini, za katero je iskal navdiha v Svetem pismu, z božjo besedo pa je osvetljeval vsa življenjska vprašanja. Njegovi življenjepisci pravijo, da so mu poslušalci "včasih divje ploskali, včasih pa odhajali skrušeni domov". Papež Pij X. ga je postavil za zavetnika cerkvenih govornikov.

Poseben praznik v čast Marijinemu imenu so najprej (leta 1513) uvedli v Španiji. V zahvalo za zmago krščanske vojske pod poveljstvom poljskega kralja Jana Sobieskega nad Turki, ki so ogrožali evropsko celino, v bitki pred Dunajem 12. septembra 1683, je tedanji papež Inocenc XI. zapovedal praznik za vso Cerkev. Dolgo so ga obhajali na nedeljo po malem šmarnu – prazniku Marijinega rojstva (8. septembra), papež Pij X. pa ga je prestavil na 12. september.

Sveti Prot in Hijacint sta bila rodna brata. Njuno češčenje je že zelo staro. Mučeništvo sta pretrpela v Rimu. Leta 1845 so v Hermovih katakombah ob Salarijski cesti v Rimu našli popolnoma nepoškodovan grob sv. Hijacinta. Zaprt je bil še s prvotno ploščo, na kateri je bil s preprostimi črkami latinsko napisan današnji njegov smrtni dan, potem ime in okrajšan dostavek 'mučenec'. Ko so grob odprli, so našli v njem samo ostanke ožganih kosti in nekaj pepela; to je bilo skrbno zavito v zlato tkanino. Iz tega sklepamo, da je bil mučenec ali živ sežgan ali pa so ga na drug način umorili ter nato truplo sežgali. To se je zgodilo najverjetneje okoli leta 303 v času Dioklecijanovega preganjanja kristjanov. Najbrž je ob istem času dal življenje za Kristusa tudi sv. Prot.