Novice 
Velikonočni pogovor s celjskim škofom Maksimilijanom Matjažem
Velikonočni pogovor s celjskim škofom Maksimilijanom Matjažem o pomenu križa, smislu trpljenja, skrivnosti vstajenja in novem življenju.
Vir novice: Druzina.si
Jezusovo trpljenje je tudi danes nekaj sramotnega. Že govorjenje o trpljenju lahko sproži travmo, kot se mnogi bojijo. Kaj nam križ dejansko predstavlja?
To sem tudi sam večkrat doživljal pri birmancih, ko se pogovarjamo o tem, kaj je glavni simbol oz. podoba krščanstva. Najpogosteje pridemo do križa. Ob tem slišimo Jezusove besede: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk 9,23). Pomen križa je večplasten. Križ je bil simbol najbolj sramotnega trpljenja, ne samo fizičnega, tudi duhovnega, mi pa na križu gledamo tistega, ki je iz ljubezni do človeka šel do konca v zvestobi Bogu Očetu, kot je Janez zapisal svoj evangeljski povzetek v pogovoru z Nikodemom: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Njegova zvestoba človeku je šla tako daleč, da nam spregovori po konkretnosti ljubezni do Sina, ko Sin vstopi tja, kjer se človekovo življenje tragično konča – v grehu.
Za kristjane križ zagotovo ni samo znamenje trpljenja, ampak je v prvi vrsti znamenje Božje ljubezni, zvestobe in bližine do človeka, ki stopa in ostaja s človekom tudi v njegovi nemoči: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mr 15,34). Vsak dan in svoj križ lahko poimenujemo tudi človekovo življenje kot tako. Vzemi konkretno življenje, to, kar si, z vsemi svojimi izzivi, s preizkušnjami, samo tam se te Bog lahko dotakne, te sreča, te odreši in ti da moč. V tem smislu je realnost človekovega življenja to, kar Sveto pismo imenuje križ, izzivi, preizkušnje, trpljenje.
Zakaj je v današnjem času toliko strahu pred trpljenjem?
Ko beremo prva poglavja Svetega pisma, vidimo, da se človeška narava želi ohraniti in išče vse načine, da bi se ohranila in preživela, ob tem pa se prebujata strah in negotovost. Getsemani je kraj, kjer se je Jezus boril proti skušnjavi zemeljskega življenja in je kraj sprejemanja Očetove volje. Čeprav je vedel, da ga Oče ljubi, je bil človeški strah močen in je krvavi pot potil. Reševala ga je vztrajnost Očetove bližine: 'Jaz sem s teboj' in njegove odločitve: »Naj se zgodi tvoja volja!« (Mt 26,42). Njegova volja pa je, da sta v polnosti skupaj, kar je tudi volja Boga za vsakega človeka. Z lastnimi močmi bomo to težko dosegli.
Apostol Pavel pravi: »Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu« (Rim 5,1). Mi nismo tisti, ki bi si morali s svojim življenjem izboriti večnost. Bog sam vstopa, izpraznil se je in postal del naše narave, da bi mi lahko postali Božji. Naša je prošnja za dar Svetega Duha, ki nam tudi daje vero v Jezusa Kristusa, da je stiska dejansko prečiščevanje moje človeške narave, ko vstopam in sprejemam Božjo naravo. Po eni strani je jasno, da bomo ljudje trepetali do konca, kot pravi Pavel: »Živim pa ne več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in zame daroval sam sebe (Gal 2,20).
Kje vidite pot, da kristjan 21. stoletja lahko sprejme skrivnost velike noči?
Podobno verjetno doživljamo, ko včasih rečemo, da so imeli prvi učenci privilegij, ker so Jezusa ves čas spremljali, se na to pripravljali, ampak kaj vidimo? Vstalega niso prepoznali. Ni ga prepoznala niti Marija Magdalena, ki ga je ljubila, nista ga prepoznala emavška učenca, niso ga prepoznali sedmeri, ki jih je srečal ob Tiberijskem jezeru. Kot vidimo, je bilo za vse potrebno, da so se srečali z njim na oseben način, z osebno izkušnjo – moralo se je torej nekaj prelomiti, zlomiti, to srečanje je moralo biti globlje.
