Celjska škofija ob jubileju romala v Oglej in na Vejno

Ob prazniku dneva državnosti je Celjska škofija pripravila škofijsko romanje v Oglej in na Vejno. Letošnje romanje je imelo poseben jubilejni pomen, saj škofija letos obhaja 20 let od ustanovitve. Okoli tisoč romarjev, ki so prispeli s 16 avtobusi iz različnih župnij, je skupaj z molitvijo in zahvaljevanjem obujalo spomin na krščanske korenine slovenskega prostora ter prosilo za prihodnost Cerkve na Celjskem.

K izvirom krščanstva na Slovenskem

Oglej velja za eno najpomembnejših zibelk krščanstva na severnem Jadranu. Iz tega starodavnega cerkvenega središča se je evangelij širil proti Emoni, Celeji, Poetovioni in drugim rimskim mestom. Pomembno vlogo je imel tudi pri pokristjanjevanju prednikov Slovencev, saj je bil skupaj s Salzburgom eno ključnih misijonskih središč na naših tleh.

Romarji so se najprej zbrali pred znamenito oglejsko baziliko, kjer jim je zgodovino kraja ter bogato simboliko zgodnjekrščanskih mozaikov predstavil škofov vikar za slovenske vernike v goriški nadškofiji Karel Bolčina. Brat Jan Dominik Bogataj pa je predstavil pomembne cerkvene osebnosti, povezane z Oglejem, med njimi tudi sv. Mohorja ter škofa Viktorina Ptujskega in Maksimilijana Celjskega.

Zahvala za dvajset let škofije

Vrhunec romanja je bila slovesna sveta maša v oglejski baziliki, ki jo je daroval celjski škof Maksimilijan Matjaž. V nagovoru je poudaril, da je jubilejno romanje predvsem priložnost za zahvalo in prošnjo.

»Želeli smo se zahvaliti za dvajset let naše celjske škofije ter skupaj prositi za darove Svetega Duha, ki jih v tem času posebej potrebujemo,« je dejal.

Spomnil je, da želi škofija tudi v prihodnje živeti svojo vizijo sinodalne Cerkve: »V Svetem Duhu se prepoznavamo in oblikujemo kot dejavni in sočutni člani občestev, kot misijonarski učenci in voditelji.«

Ob jubilejnem letu škofija svoje poslanstvo povzema z geslom »Poklicani, izbrani in poslani«, ki vabi vse vernike k zavestnejšemu življenju vere in odgovornemu sodelovanju v občestvu.

Škofov nagovor na romanju v Ogleju, 25. 6. 2026

Na začetku svete maše sta nas brat Jan Dominik in don Karlo lepo uvedla v resničnost in duha tega kraja, kjer smo se zbrali – tega starodavnega središča, zibelke krščanstva, kjer smo danes zbrani kot Cerkev. Zdi se mi, da je to nadvse primeren kraj, da se zahvalimo za veliki dar vere, ki smo ga smeli prejeti in ga zdaj smemo izročati naprej. Tu stojimo in se zavedamo, da smo del verige rodov, ki so skozi stoletja prejemali Kristusov dar in ga predajali naprej. Sedaj smo tukaj mi.

Hvaležno se ob tej naši skupni obletnici, 20-letnici naše škofije, utrjujemo in spodbujamo, da bi prepoznali svojo nalogo in vlogo ter izzive, h katerim nas danes Gospod vabi, da bi nanje odgovorili z močjo vere in z besedo evangelija.

Vera, ki pride do srca

Današnja Božja beseda, ki jo Cerkev bere po vsem svetu, nam govori prav za to našo priložnost. Postavlja nas na trdna tla, na kamen, na skalo. V tej cerkvi, ki je tako bogata s kamni, ki že stoletja pričajo o veri, nam lahko ta Božja beseda še globlje seže v srce.

Jezus svojim učencem pravi zelo preprosto in jasno: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ temveč kdor spolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.«

To smo slišali že velikokrat. Ob tem smo verjetno večkrat opravili spraševanje vesti: kolikokrat je naša vera le v besedah? Kolikokrat se zgolj ustavimo pri izpovedi, pri neki drži ali navadi?

Kako dragoceno pa je, kadar ta beseda vere pride do srca, do globine moje resničnosti, ko se zavedam, da Bog deluje prav v mojem življenju, ko me vodi, tudi po preizkušnjah.

Ko moram sproti iz rok izpuščati svoje načrte, se človekovo srce v resnici oblikuje in mehča. Takrat lahko vanj vstopi Nekdo, ki ga je ustvaril, ga navdihnil in ima zanj življenjsko sporočilo.

Pomemben je tudi prvi del stavka: »Ne vsak, ki mi pravi: ‘Gospod, Gospod.« Primerno je, da se vprašamo, koliko se sploh še pogovarjamo z Gospodom in o njem. Koliko je na naših ustnicah še besed vere in besed o Bogu?

Ko sem srečeval prijatelje iz zahodnih držav, so mi včasih dejali: »Pri nas se lahko pogovarjamo o vsem, pri nas je demokracija. Edina tabu tema, ki ostaja, pa je Bog.« O Bogu se med seboj zelo redko pogovarjamo. To vzdušje je že dolgo prisotno tudi med nami. Tudi pri nas sta pogovor o Bogu ter razmišljanje o njem izginila iz naših odnosov in iz družbe. Zato smo marsikdaj kristjani zaprtih ust.

Skupaj prepoznavati znamenja upanja

Prav zaradi tega nas je papež Frančišek na začetku svetega leta upanja spodbudil, da je najpomembneje odpreti oči in prepoznati znamenja upanja, ki nam jih Bog daje – znamenja Božje navzočnosti v našem življenju. Tudi zato potrebujemo drug drugega, potrebujemo občestvo; da se prepoznamo kot Cerkev bratov in sester, ki se podpiramo, se spodbujamo in si pomagamo pri prepoznavanju Boga v našem življenju. Da bi vedno bolj rasli in se zavedali, da smo danes mi na vrsti. Ne naši predhodniki, starši in stari starši, tudi ne davni preroki in svetniki.

Na nas je, da Božjo besedo danes sprejmemo v svoje življenje in jo oznanimo.

Prav zato smo si za vodilo in vizijo našega skupnega življenja v škofiji izbrali misel, ki jo ponavljamo že nekaj let: V Svetem Duhu se prepoznavamo kot sočutni in dejavni člani občestev, kot misijonarski učenci in kot voditelji.

V tem jubilejnem, 20. letu naše škofije, se želimo še posebej ustaviti ob tem in si v srce ter pred duhovne oči priklicati resničnega voditelja, ki je ogenj in srčika naše Cerkve – Svetega Duha.

Sveti Duh, ki ga je naš Gospod obljubil svoji Cerkvi, ko je odhajal z zemlje, je Duh, ki nas bo učil vsega in nas spomnil vsega. V Svetem Duhu smo bili pri krstu rojeni v skupnost Cerkve. On nam daje vse moči in karizme, ki jih potrebujemo za uresničitev svojega poslanstva in življenja. V Svetem Duhu se prepoznavamo kot Cerkev – kot ljubljeni, poklicani, izbrani in poslani.

Naj nas Jezusova beseda: »Ne bodite kakor hinavci, ne ostanite samo pri besedah,« okrepi in spodbudi. Gospod nam daje svoje kraljestvo in nas na poti oznanjevanja ne pušča samih. Dal nam je samega sebe, dal nam je svojega Duha.

Kje so naše korenine?

V zadnjem delu današnje Božje besede Jezus uporabi znano prispodobo o dveh hišah oziroma o pametnem in nespametnem možu. Eden je postavil svojo hišo na pesek, drugi pa na skalo. Pridrli so viharji, prišla je nevihta in ostala je samo ena hiša.

Iz te Božje besede vam danes želim na srce položiti naslednjo misel: obe hiši, tako tista na skali kot tista na pesku, sta morali doživeti viharje in vetrove. Obe sta doživljali tako sončne kot težke dneve. Razlika in končni rezultat nista bila v tem, kakšni sta bili hiši navzven, temveč v tem, kakšni so bili njuni temelji. Kje so torej naše korenine?

Gospod nas spodbuja in tolaži. Čeprav smo obdarjeni z darom Svetega Duha, čeprav smo člani Cerkve na poti svetosti in se hranimo z zakramenti, to še ne pomeni, da nam bodo preizkušnje prihranjene. Ne pomeni, da na tem svetu ne bomo vedno znova izkušali svoje šibkosti, nemoči in padce.

Bog nas ni poklical kot popolne, ampak nas je poklical na pot, da bi hodili za njim in skupaj z njim postajali resnično pristni. Da bi vedno bolj lahko slišali Gospodov glas, ki nam je dan po Svetem Duhu in govori vsakemu izmed nas na njegov način; prek konkretnih izkušenj, konkretne molitve, konkretnih radosti pa tudi konkretnih žalosti.

Bog nam je dal Duha, ki prevzema srce vsakega posameznika, ga utrjuje in mu govori tisto najpomembnejše, prvo sporočilo, ki smo ga prejeli že pri svetem krstu: Smo njegovi ljubljeni! Smo izvoljeni Božji otroci. Poklicani smo, da kot posamezniki in kot skupnost vedno bolj rastemo in zorimo z milostmi in darovi tudi v viharjih. Tudi preko preizkušenj Bog danes med nami gradi svoje kraljestvo.

Najbolj optimistično oznanilo

Pri tej sveti maši prosimo prav za ta pogum, da bi se kot kristjani zavedali velikega daru in poslanstva, ki ga imamo v našem času in v naši domovini – da dajemo prostor najbolj optimističnemu oznanilu, kar jih je svet kdaj koli slišal:

Človek je poklican, da postaja Božji otrok, in Bog mu daje vse milosti, da to lahko postaja. Nismo poklicani, da hodimo sami, ampak da hodimo z njim. Nismo poklicani, da sami nosimo bremena, ampak da jih nosimo z njim.

K temu optimizmu, ki ga želimo vnašati v našo Cerkev, družbo in državo, dodaja svojo besedo tudi apostol Pavel v današnjem berilu, ko primerja Adama in Kristusa, človeka in Boga: »Če je po enem človeku, Adamu, prišel greh na svet in storil toliko hudega in težkega, da se je zlo v svetu in v človeku tako močno okrepilo v, smo lahko prepričani, koliko bolj bo Božja milost delovala in imela moč po novem Adamu, po Jezusu Kristusu.« Povedano preprosto: Če je greh močan (in čutimo, da je), lahko verujemo, da je Božja milost še veliko močnejša.

Če bomo to vero živeli najprej v svojem osebnem življenju, bomo s tem prenavljali naše skupnosti in občestva. Tako bomo tudi naši domovini, ki danes praznuje in za katero molimo, zagotavljali srečno in svetlo prihodnost.

Molitev za domovino na Vejni

Po maši in skupnem druženju so romarji pot nadaljevali na Marijino svetišče na Vejni nad Trstom. Tam so ob prazniku dneva državnosti z litanijami in češčenjem Najsvetejšega molili za Slovenijo, za Cerkev ter za nove duhovne poklice in duhovno rodovitnost naših občestev.

Letošnje romanje je bilo tako več kot obisk pomembnih zgodovinskih krajev. Bilo je izraz hvaležnosti za prehojeno pot mlade škofije, obenem pa povabilo, da bi se tudi v prihodnje vračala k izvirom vere, iz katerih je pred stoletji zraslo krščanstvo na slovenskih tleh.

Organizatorji so izrazili veselje nad lepim odzivom vernikov, saj se je romanja udeležilo kar 16 avtobusov romarjev iz vseh delov Celjske škofije.

vir: SŠK