Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši ob molitvenem dnevu za duhovne poklice

V soboto, 12. septembra 2026, je na Brezjah potekal molitveni dan za duhovne poklice za ljubljansko nadškofijo. Ob tej priložnosti je nadškof msgr. Stanislav Zore daroval sveto mašo. V nadaljevanju objavljamo njegovo pridigo.

Dragi bratje in sestre romarji! Iskreno vas pozdravljam pri Mariji Pomagaj na Brezjah, kjer se verni kristjani naše nadškofije vsako leto zberemo, da po njej Gospodarju žetve prinesemo svojo veliko prošnjo, naj pošlje delavce na svojo žetev.

Sem smo priromali na različne načine. Občudujem vse, ki ste priromali peš in v naporu poti prečiščevali svoje misli in srca ter izročali Bogu svoje prošnje in prošnje naše krajevne Cerkve. Zahvaljujem se vsem, ki ste se pripeljali s kolesi ali na druge načine; tudi pri vas je napor prečiščeval romanje in ga spreminjal v daritev za brate in sestre, za našo Cerkev, v kateri živimo svojo vero in se učimo, kako jo posredovati drugim. Prisrčen pozdrav tistim, ki ste priromali kot župnije, z avtobusi. Vi ste v občestvu očiščevali misli in namene ter jih v občestvu polagali v Božje srce, v srce njega, ki je usmiljen in milostljiv. Romanje v občestvu je utrjevalo vaše upanje in zaupanje v Božjo dobroto in usmiljenje.

Sedaj smo zbrani pred Marijo, pred njenim materinskim pogledom. Njej izročamo svoje prošnje in prošnje tistih, ki so se nam priporočili, ona pa nam izroča svojega Sina, ki ga drži v naročju. Brez besed ponavlja to, kar je povedala na svatbi v Galilejski Kani: »Karkoli vam reče, storite.«

Ob molitvenem dnevu za nove duhovne poklice se najprej zahvaljujem vsem različnim pobudam, ki so se oblikovale v naših občestvih in je njihov namen molitev za duhovne poklice. Vem, da se po večini naših župnij molivci mesečno ali celo tedensko zbirajo pred Najsvetejšim, da bi mu pripovedovali, da naši Cerkvi primanjkuje duhovnih poklicev.

Prav tako se zahvaljujem vsem ostarelim in bolnikom, ki vztrajno držijo v rokah rožni venec, prebirajo njegove jagode in izpolnjujejo Jezusovo naročilo o prošnji h Gospodarju žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Iskrena zahvala tudi vsem bolnim, ki svoje dolge noči in svoje bolečine in stiske polagate pred Božje srce za nove duhovne poklice. Vsem hvala za vse oblike, s katerimi izpolnjujete našo krščansko poklicanost in dolžnost molitve za nove duhovne poklice.

Vendar globoko čutim, dragi molivci, dragi ostareli in dragi bolniki, da se moramo danes najprej iskreno zahvaliti našim mamam in očetom, našim staršem, ki so sprejeli Božje trkanje na vrata njihovega zakona in velikodušno sprejeli povabilo v materinstvo in očetovstvo, da rodovitno živijo svoj zakon. Brez vaše pripravljenosti in velikodušnosti, dragi zakonci, brez vašega sprejemanja Božjega povabila, da posredujete življenje svojim otrokom in jim pomagate zrasti in dozoreti, da lahko tudi sami prisluhnejo Božjim povabilom in nanje odgovorijo, bi se zaman zbirale skupine, ki molijo za duhovne poklice, bi zaman sklepali roke tisti, ki z rožnimi venci trkajo na Božje srce in bi naši bolni in ostareli bratje zaman izročali Bogu svoje dolge in osamljene noči. Zato, drage mame in očetje, se vam danes pred vsemi molivci za duhovne poklice in pred vsemi tistimi, ki smo bili poklicani in skušamo na klic odgovarjati, iskreno zahvaljujem za vaše sodelovanje z Bogom Stvarnikom, ki po vas uresničuje svojo stvariteljsko moč tudi v našem času in v naši Cerkvi.

Apostol Pavel nas v današnjem berilu vabi k edinosti. Živimo namreč iz enega kruha in življenje prejemamo iz enega keliha. Ne gre zgolj za obredje, ki ga ponavljamo iz dneva v dan, iz tedna v teden. Ne. Kristusovo telo je resnična jed in njegova kri je resnična pijača, kakor je on sam zatrdil v shodnici v Kafarnaumu (prim. Jn 6,55). Kristusova Cerkev, vsi njeni člani, živimo iz Njega in moramo živeti iz Njega. Jezus je rekel, da je prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju (Jn 10,10).

Zato je pomembno, da molivci za nove duhovne poklice živimo iz iste duhovne hrane, v kateri se nam podarja sam Gospod Jezus. Dejal je namreč: »Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih« (Mt 18,19). Brez dejavnega sodelovanja pri Gospodovi večerji, kjer je sam dejal, da je srčno želel to velikonočno jagnje jesti z nami, ne bomo mogli biti eno med seboj in naše prošnje bodo umirale v naših srcih; naša edinost jim daje življenje in jih dviga pred obličje nebeškega Očeta.

Samo uživanje Gospodovega telesa nam bo dalo potrebno modrost, da bomo sposobni videti, kaj nam ponuja Bog in k čemu nas vabijo maliki tega sveta. Vabijo nas in skušajo storiti vse, da bi nas premamili. Gospod nas bo obvaroval slepil in utvar, ki vodijo v smrt.

Samo če se bomo molivci za nove duhovne poklice zares srečevali in povezovali v daritvi svete maše, bomo znali prepoznati in zavračati vse tisto, kar ne prihaja od Gospoda, obenem pa bo naša zakoreninjenost v Jezusa Kristusa prinašala v naše življenje dobre sadove. To bo naše najmočnejše oznanilo evangelija in največja privlačnost naših skupnosti: sadovi, ki rastejo v našem življenju iz povezanosti z Bogom.

To nas bo oblikovalo v prave molivce za duhovne poklice. Včasih imam občutek, da nas molitev za nove duhovne poklice nekako vedno pušča zunaj; kot da vedno molimo za nekoga drugega, na nekam drugem mestu. Boga prosimo, naj potrka na sosedova vrata, na vrata tega ali onega fanta oziroma dekleta. V molitvi nam naša vrata skorajda ne pridejo na misel. V naši molitvi in v naših prošnjah za nove poklice ostajajo zaprta. Ne da bi to izrecno hoteli, ne da bi potegnili zapahe na vratih svoje duše, ne! Preprosto ne pomislimo nanje.

A če bomo živeli iz mašne daritve, iz Jezusovega prihajanja k nam, da bi bil z nami vse dni, do konca sveta, ne bomo mogli ostati zunaj. Vedno bolj bomo čutili, da moramo tudi mi postati del Božjega klicanja in hkrati našega odgovarjanja na njegova povabila. Boga ne bomo več spustili mimo naših vrat, ampak ga bomo povabili, naj vstopi in skupaj z nami sede k mizi. Nič več se ne bomo bali, kaj bi lahko zahteval od nas, če ga bomo povabili v življenje, ampak bomo začeli spoznavati, kako bogato in rodovitno bo postalo življenje, če bomo črpali iz njega in živeli iz njega. Spoznali bomo, da je strah pred njim eden od tistih malikov, ki nas ovira, da bi ga srečali in v polnosti zaživeli iz njega.

Vsaka naša molitev za nove duhovne poklice se torej začne s prošnjo, naj mi Bog pomaga, da bom vse svoje življenje in vse svoje obveznosti živel v skladu z njegovo voljo. Takrat Boga ne bomo več pošiljali na sosedova vrata, ampak mu bomo odprli tudi vrata svojega srca in svet bo postajal vedno bolj usklajen z njegovo voljo.

Po pridigi bomo slišali, kako bodo nekateri med nami na moja vprašanja odgovorili s: hočem. Izrazili bodo svojo odločenost, da se hočejo z Božjo pomočjo pripravljati na službo Cerkvi kot duhovniki ali kot stalni diakoni. Njihove pripravljenosti se veselimo in se Bogu zahvaljujemo zanjo.

Danes je tudi priložnost, da vam povem, da vaše molitve in življenje iz Jezusove daritve rodijo sadove: letos se je že enajst fantov iz naših župnij odločilo, da hočejo preveriti svoj duhovni poklic v pripravljalnem letniku. Ko vas prosim za molitve za nove duhovne poklice, vas enako goreče prosim, da molite tudi za tiste, ki so na poti razločevanja svoje poklicanosti, in za vse nas, ki že leta oziroma desetletja iz dneva v dan izgovarjamo svoj: »Tukaj sem, Gospod, ker si me poklical.«

Nagovoriti želim tudi tiste, ki še oklevajo. Tudi ti, dragi mladi kristjan, ki čutiš v srcu klic, vendar oklevaš, ker nisi prepričan vase, tudi ti »odpri vrata Kristusu.« Ne kliče svetnika, ne kliče genija: kliče tebe in ti obljublja svojo bližino in svojo pomoč: »Jaz bom s teboj vse dni življenja.«

In ti, Mati Marija, ki si sledila svojemu Sinu in postala Mati Cerkve in Mati duhovnikov, položi naše prošnje predenj, ki je v Kani na tvojo besedo storil prvi čudež, po katerem so navzoči verovali vanj. Stoj nam ob strani, da bomo storili to, kar nam govori, da bomo njegov evangelij prinašali našemu času, ki ga tako zelo potrebuje. Marija, povej svojemu Sinu: Gospod, duhovnikov nam daj!

Msgr. Stanislav Zore,

ljubljanski nadškof metropolit

vir: SŠK