Nadškof Cvikl na Ptujski Gori: Odprite vrata Kristusu in njegovemu klicu

Mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl DJ je na Ptujski Gori ob molitvenem dnevu za duhovne poklice daroval sveto mašo, pri kateri so se spomnili tudi 40-letnice Centra za duhovne poklice in 35-letnice Molitvene zveze za duhovne poklice. Ob geslu »Odprite vrata Kristusu!« je poudaril, da Kristus vsakega človeka kliče po imenu in ima zanj načrt, posebej pa nekatere vabi na pot duhovništva, diakonata, redovništva in misijonskega služenja.

Nadškof Cvikl je izpostavil pomen molitve, spremljanja in ustvarjanja okolja, v katerem lahko mladi prepoznajo Božji klic ter nanj svobodno odgovorijo. Zahvalil se je vsem, ki že desetletja delujejo za duhovne poklice, ter duhovnike, redovnike, animatorje, družine in župnijska občestva povabil, naj o poklicanosti govorijo pozitivno in z lastnim veseljem pričujejo o svojem poslanstvu. Pri sveti maši je bil bogoslovec Danijel Petric sprejet med pripravnike za diakonat in prezbiterat, Heliodor Cvetko, Marko Krasnič in Simon Polc pa so bili postavljeni v službo mašnega pomočnika.

Homilijo nadškofa Cvikla objavljamo v celoti.

Dragi sobratje duhovniki, redovnice in redovniki, bogoslovci, kandidati za stalni diakonat, drage molivke in molivci za duhovne poklice, dragi bratje in sestre!

Osrednja misel letošnjega dneva molitve je: »Odprite vrata Kristusu!« Besede »Na stežaj odprite vrata Kristusu!« so znameniti klic svetega papeža Janeza Pavla II., s katerim je ob začetku svoje papeške službe 22. 10. 1978 pozval človeštvo, naj Odrešeniku odpre svoja srca, družbe in sisteme. Ta stavek je postal rdeča nit njegovih prizadevanj in navdih za njegovo pastirsko službo.

Ta klic je sveti papež Janez Pavel II. ponovil ob svojem obisku v Sloveniji pred 30 leti, ko nam je na srce polagal besede: »Ne bojte se. Odprite na stežaj vrata Kristusu.« To je bilo konkretno vabilo za naše življenje, za naše družine, župnije in občestva.

Klic »Odprite vrata Kristusu!« nas letos vabi, da se zaustavimo ob pomembnem vprašanju: ali znamo Kristusu res odpreti vrata?

Berilo iz Pavlovega Prvega pisma Korinčanom nam pove, da lahko na mesto Boga postavimo malike. Ti predstavljajo vse tisto, čemur v našem življenju namenjamo čas, v kar zaupamo in čemur sledimo. To so lahko denar, kariera, ugled, užitki – vse, kar nam daje lažen občutek varnosti in čemur sčasoma začnemo sužnjevati.

Kakor so preroki v Stari zavezi odvračali ljudi od malikovanja, tako tudi apostol Pavel od tega odvrača kristjane.

Spomin Jezusove zadnje večerje pa je nekaj povsem drugega. Tukaj je pod podobama kruha in vina navzoč Jezus Kristus, ki kristjane, ki ga prejemajo, združuje v eno telo.

V prvem delu današnjega evangelija nam Jezus svetuje, naj se pri ocenjevanju ljudi ne ustavimo pri njihovih besedah in dejanjih, temveč naj presojamo, iz kakšnih korenin te besede in dejanja rastejo.

To nas bo naredilo modre in izkušene.

V nadaljevanju Jezus poslušalce postavlja pred izbiro: ali naj verjamejo besedam in dejanjem pismoukov in farizejev ter jim sledijo ali pa naj se zanesejo na Jezusa in sledijo njemu.

Če se odločijo za prvo, bodo gradili hišo na pesku.

Takšna gradnja je cenena, a se kaj kmalu konča v ruševinah.

Kdor se hoče ruševinam izogniti, naj koplje globoko in temelje svojega upanja postavi na Kristusa.

To ga bo morda stalo truda in napora, a stavba bo vzdržala vse nevihte in povodnji.

Kristus je skala, ki je noben vihar ne more omajati. On je namreč Bog, ki je nepremakljiv in trden; je ljubezen, ki bo ostala, ko bo vse drugo prešlo.

Jezus vsakega od nas kliče in ima za vsakega izmed nas svoj načrt. Pri krstu nas je sprejel za Božje otroke. Vabi nas, da to Božje otroštvo živimo tako, da hodimo za njim ter smo dobri, sočutni in odprti drug do drugega.

Nekatere Jezus kliče na pot duhovništva ali redovništva. Kdor v sebi začuti ta klic, se na začetku počuti zbeganega, nevrednega in nezmožnega za tako pomembno poslanstvo.

Ko spremljam mlade, ki se odločajo, ali naj odgovorijo Gospodu na njegovo posebno vabilo, čutim, da imajo mnogi občutek, da Gospod od njih zahteva preveč. Še posebej zato, ker ta poklic ni cenjen in mladi naletijo na nasprotovanje celo pri svojih najbližjih, kaj šele pri ljudeh iz okolja, ki je zelo negativno razpoloženo do duhovnih poklicev.

Jezus je svoje apostole poklical po imenu, vsakega na oseben način. Šel je k njim in z njimi preživljal čas.

Zanimivo je, da Jezus, ko kliče, pravi: »Hodi za menoj,« in nadaljuje: »In napravil te bom za ribiča ljudi!«

Tudi danes kliče na enak način. Težava je v tem, da nekateri njegov glas slišijo kot glas iz daljave, tih in skrivnosten, drugi pa ga slišijo jasneje in ga lažje prepoznajo.

Potrebno je obdobje preverjanja. Treba je najti nekoga, ki si zna vzeti čas zate, ti prisluhne, te spremlja in ti pomaga razločevati ta Božji klic.

Papež Leon XIV. v poslanici za 63. svetovni dan molitve za duhovne poklice pravi, da je vsak poklic dinamičen proces, ki ga spodbuja domačnost z Gospodom: biti z Jezusom, pustiti delovati Svetemu Duhu ter vse prebirati in razločevati v luči prejetega daru – vse to pomeni rasti v poklicanosti.

Danes z veseljem obhajamo 40. obletnico delovanja CDP, ki ves ta čas širi kulturo poklicanosti tako v družinsko življenje kot v duhovni poklic. To pomeni prizadevanje za dobre družine, za duhovniške, diakonske in misijonske poklice ter za poklice v različne oblike posvečenega življenja.

Hvaležen sem vsem, ki so doslej vodili CDP: najprej ga je vodil g. Jože Kužnik, nato dr. Stanislav Slatinek, sedaj pa ga vodi s. Štefka Klemen.

Center za duhovne poklice je zelo dejaven in vse leto pripravlja dogodke in srečanja. Omenil bom samo najpomembnejše:

molitev in sveta maša za duhovne poklice;

osebno vodene duhovne vaje za vse, ki se odločajo za družinsko življenje ali duhovni poklic;

študijski dan za delo za duhovne poklice;

24 ur molitve za novomašnike in duhovne poklice;

duhovne vaje za animatorje in molivce za duhovne poklice;

letno srečanje animatorjev in molivcev za duhovne poklice;

teden molitve za duhovne poklice;

peš romanje na Ptujsko Goro za dobre družine in duhovne poklice.

Vesel sem, da se CDP zaveda, da poklicanost ni pridržana le nekaterim izbrancem. Vsak kristjan je poklican, da v moči krsta hodi po poti vere, darovanja, služenja in dejavne ljubezni.

CDP je še posebej pozoren na tiste, ki so poklicani v duhovni poklic, da bi v sebi prepoznali ta klic in nanj tudi odgovorili. Zato jih želi spremljati z molitvijo in podpirati na njihovi poti razločevanja.

Danes mnogi ne odgovorijo na Božje vabilo, ker jih je strah. Zanimivo je, da je največkrat ponovljeni stavek v Svetem pismu: »Ne boj se!«

Pred Bogom moramo biti takšni, kot smo. Pred njega moramo pristopiti v vsej iskrenosti. Potem se nam ni treba ničesar bati, tudi ko gre za sprejemanje pomembnih življenjskih odločitev.

Danes poleg 40. obletnice CDP obhajamo tudi 35. obletnico Molitvene zveze za duhovne poklice, ki je bila ustanovljena na veliki četrtek leta 1991 z željo, da bi več molili tako za nove duhovne poklice kot tudi za zvestobo in svetost duhovnikov.

Zahvaljujem se vsem, ki so doslej vodili zvezo: g. Jožetu Kužniku, g. Jožetu Hrastniku, g. Srečku Frasu, g. Vladu Bizjaku, g. Jožetu Povhu in sedanji voditeljici ge. Barbari Čivre.

Dragi duhovniki in župnijski animatorji za duhovne poklice, najprej se vam zahvaljujem za vaše poslanstvo v Cerkvi. Vabim vas, da bi se vedno bolj zavedali svojega poslanstva: spoštljivega, nevsiljivega in radostnega spremljanja mladih na poti k osebni veri in razločevanju poklicanosti.

Veliko bomo naredili za nove duhovne poklice, če bomo znali o njih pozitivno govoriti. Veliko bomo prispevali tudi tisti, ki smo že odgovorili na Božji klic, če bomo z veseljem in hvaležnostjo pričevali, kako živimo to poklicanost in kako doživljamo, da nas Gospod spremlja in vodi v našem služenju.

Prosimo tudi za družine, da bi razumele tiste, ki čutijo Božji klic, in jim bile v oporo.

Prosimo tudi za naša župnijska občestva, da bi tiste, ki se odločajo ali so se že odločili, podpirala z molitvijo in dobro besedo.

Vsem duhovnikom, redovnicam, redovnikom in misijonarjem pa izprosimo milost vztrajnosti in svetosti pri izpolnjevanju zaupanega jim poslanstva!

Če želimo spremljati tiste, ki želijo odgovoriti na Božji klic, moramo najprej sami z veseljem in hvaležnostjo hoditi po poti, na katero smo bili poklicani.

Drage ministrantke in ministranti, dragi otroci in mladi! Vesel sem, da ste tukaj pri tej sveti maši. To pomeni, da vam prijateljstvo z Jezusom nekaj pomeni. Tu ste, da bi ta odnos še poglabljali in začutili, kako je vsak od nas dragocen in ljubljen.

Vsak človek je poklican in za vsakega izmed nas ima Bog svoj načrt.

Čez nekaj trenutkov bom našega bogoslovca Danijela Petrica sprejel med pripravnike za diakonat in prezbiterat. S tem bo Danijel javno izrazil svojo svobodno odločitev, da se želi pripravljati na posvečenje.

Trije kandidati za stalni diakonat bodo postavljeni v službo mašnega pomočnika:

Heliodor Cvetko,

Marko Krasnič,

Simon Polc.

Gre za pomembno službo v Cerkvi, ki vključuje dejavno sodelovanje pri evharističnem bogoslužju. Mašni pomočnik namreč pomaga pri pripravi darov in oltarja ter pri delitvi svetega obhajila.

Izročimo bogoslovca Danijela, kandidate za postavitev v službo mašnega pomočnika, CDP, MZDP in vse nas ptujskogorski Materi Božji. Naj nas spremlja kot mati svoje otroke.

Priporočimo se tudi našemu bl. A. M. Slomšku, ki je poudarjal, da je treba moliti za svetost duhovnikov in nove duhovne poklice ter se pri tem ne naveličati.

vir: SŠK