Novice 
Vprašanje škofu: Kam gredo splavljeni otroci?
Vprašanje bralca Toneta: »Če prav razumem, je bila brezmadežno spočeta samo Marija, vsi ostali ljudje pa smo spočeti z madežem izvirnega greha, ki sta ga zagrešila prva človeka Adam in Eva. Tega greha se človek znebi šele s sv. krstom. Zanima me, kako Katoliška Cerkev obravnava splavljena življenja (splavov je veliko), prekinitev življenja novega človeka, ki ima dušo, ki se ob splavitvi konča, torej še nerojen človek umre. Kam uvršča Katoliška Cerkev vsa ta človeška bitja, ko zapustijo ta svet? Ali so v nebesih ali so kje drugje? Ali se kdaj moli za njihove duše? Ali obstaja v Cerkvi kakšen obred ali molitev?«
Spoštovani gospod Tone, s svojim vprašanjem ste odprli zanimivo in zahtevno temo, ki je prisotna med verniki skozi vso zgodovino. Cerkev se je vseskozi spraševala, kaj se zgodi z otroki, ki umrejo brez krsta. Cerkveni učitelj Avguštin je zagovarjal, da tudi ti otroci podedujejo izvirni greh in da zato brez krsta ne morejo doseči odrešenja. Drugi cerkveni učitelji, npr. Gregor Nazianški, pa so poudarjali moč Božjega usmiljenja in možnost zveličanja tudi za te otroke.
Tomaž Akvinski je sistematično oblikoval nauk o limbu, to je kraju naravne blaženosti, vendar pa ne nadnaravnega gledanja Boga, saj zaradi izvirnega greha ne morejo biti v polnosti združeni z Bogom. Tridentinski koncil v 16. stoletju potrdi nujnost krsta za izbris izvirnega greha, vendar ne definira nauka o limbu. Tudi kasneje Cerkev takega nauka ni nikoli uradno potrdila. Katekizem Katoliške Cerkve iz leta 1993 v točki 1291 zapiše: »Glede otrok, umrlih brez krsta, Cerkev ne more drugega kakor zaupati Božjemu usmiljenju.« Katekizem poudari, da je usmiljenje Boga veliko in da hoče, da se zveličajo vsi ljudje. Ob tem izraža upanje, »da je neka pot za zveličanje otrok, umrlih brez krsta«.
Dokončno pa ovrže nauk o limbu izjava Mednarodne teološke komisije »Upanje odrešenja za dojenčke, ki umrejo brez krsta« iz leta 2007, ki jo je potrdil papež Benedikt XVI. Izjava v izhodišču poudarja, da gre za zahteven pastoralni problem, saj danes mnogi otroci ostanejo brez krsta zaradi tega, ker jih starši ne dajo krstiti. Omenja pa tudi nerojene otroke, ki niso mogli prejeti zakramenta krsta. Komisija ugotavlja, da v Svetem pismu in izročilu Cerkve ni dovolj dokazov, ki bi zahtevali obstoj limba. Nasprotno, obstajajo tehtni teološki razlogi za upanje, da Bog reši te otroke. Božje usmiljenje in ljubezen namreč presegata meje zakramentalnih sredstev.
Božja milost je večja od vsakega greha, zato lahko zaupamo, da Bog sprejme take otroke v svoje kraljestvo. Izključevanje nedolžnih otrok iz nebes bi bilo v nasprotju z vero, da Bog še posebej ljubi tiste, ki so najmanjši. V zaključku izjave je navedeno upanje Cerkve: »Naš zaključek je, da številni dejavniki, ki smo jih zgoraj obravnavali, ponujajo resne teološke in liturgične razloge za upanje, da bodo otroci, ki umrejo brez krsta, rešeni in bodo lahko uživali v blaženem gledanju.« Cerkev sicer uči, da je redna pot zveličanja preko zakramenta krsta, da pa Bog ni vezan izključno na zakramente in da lahko milost zakramenta – zlasti za otroke, ki niso imeli možnosti svobodne odločitve in prejema krsta – podeli tudi zunaj vidnega zakramenta.
Cerkev veruje, da je Bog neskončno usmiljen in pravičen. Čeprav krst ostaja pomemben, verujemo, da Bog lahko reši tudi tiste, ki niso prejeli zakramenta – predvsem nedolžne otroke. Zato zaupamo, da so takšni otroci varno v Božjih rokah.
To zaupanje je zelo pomembno posebej za starše, ki bi radi krstili svoje otroke, a to ni mogoče. V nekaterih vernih družinah se starši in otroci v svojih molitvah priporočajo tudi svojim otrokom v večnosti. Te v neki družini vključijo pri vsaki večerni molitvi med svetniške zavetnike članov družine, ko molijo: »naši bratci in sestrice – prosite za nas«. Zaupanje in vera, da so pokojni otroci v Božjih rokah, je za vse velika tolažba in tudi privilegij.
