Novice 
Vprašanje škofu: Bo ob Jezusovem drugem prihodu še možno narediti osebno spoved?
Vprašanje bralca Ivana: »Sprašujem, ali bo takrat, ko bo Jezus drugič prišel in se bodo slišale trobente za oznanilo njegovega prihoda, še mogoče narediti osebno spoved, ali bo prepozno?«
Kakšen bo »sodni dan« ali »konec sveta« v svetopisemskem razodetju ni jasno opisano. Sveto pismo opisuje to dogajanje z nekaterimi znamenji, ki pa so takšna, da se dogajajo že tudi vso zgodovino (npr. vojne …), in z izrazi apokaliptične govorice, ki pa je zelo skrivnostna in je ni mogoče dobesedno razumeti. Edino, kar je povsem jasno nakazano, je dejstvo, da bo to poseben Kristusov prihod, ki bo tak, da ga bodo vsi hkrati zaznali in se znašli »pred njim«. »In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo« (Lk 21,27).
Morda je prav to izhodiščna točka za iskanje odgovora na zastavljeno vprašanje. Ko je Kristus prvič prišel na Zemljo, ni bilo zakramentov, saj jih je postavil ob svojem odhodu k Očetu in naročil Cerkvi, naj jih obhaja v času, ko njega ne bo v človeški obliki med nami. To pa seveda ne pomeni, da Jezus ni poklanjal istih milosti, kot smo jih danes deležni v obhajanju zakramentov po delovanju Cerkve.
On zakramentov ni potreboval, potrebuje pa jih občestvo Cerkve, da je lahko gotovo, da Vstali v njih deluje tudi v času Cerkve. Takrat je Jezus odpuščal grehe »direktno«, danes pa jih po Cerkvi v zakramentu sprave; seveda pa ima Bog še druge načine za podarjanje istih milosti, a jih mi ne poznamo, zato se nanje ne moremo zanašati.
Iz tega lahko sklepamo, da tudi ob drugem Kristusovem prihodu zakramentov ne bo več, saj bo spet on sam v vidni obliki »direktno« deloval. Poleg tega je ta končni dogodek zgodovine opisan tako, da bo prišel nenadoma, torej se nanj neposredno ne bo mogoče pripraviti. Zato v Lukovem evangeliju beremo: »Varujte se, da vam srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame nenadoma kakor zanka; kajti prišel bo nad vse, ki prebivajo na površju vse zemlje. Zato čujte in vsak čas molíte, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se mora zgoditi, in obstati pred Sinom človekovim« (21,34-36).
Edina priprava na to dogajanje je naše vsakdanje življenje. Cerkev nas zato vabi, da ga živimo tako, da smo na trenutek smrti ali konca sveta vedno pripravljeni. Tudi glede zakramenta pokore in sprave (spoved) smo povabljeni, da ga pogosto obhajamo, vsekakor pa takrat, ko začutimo potrebo zaradi zavedanja lastne grešnosti.
Če to upoštevamo, smo lahko mirni, da smo na srečanje s Kristusom ob koncu sveta pripravljeni. Nikakor pa ne bi bilo modro z obhajanjem zakramenta spovedi čakati na »zadnji« trenutek. Če bi kdo ravno v tistem usodnem trenutku grešil, pa bo Gospod sam že našel način, da bo tudi temu človeku ponudil možnost odrešenja. Kako bo to naredil, pa pustimo njemu, ki je vsemogočni in usmiljeni Bog.
