Novice 
Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši za sodelavce Škofijske karitas Ljubljana
»Skrb v srcu tare človeka, dobra beseda pa ga razveseljuje« (Prg 12,25)
Dragi bratje in sestre.
Pozdravljeni in dobrodošli v stolnici sv. Nikolaja, kjer smo se zbrali ob Občnem zboru Škofijske karitas Ljubljana, ko bomo pregledali delo preteklega leta. Zato s posebnim veseljem pozdravljam predsednika Škofijske karitas gospoda Marka Čižmana in tajnico gospo Alenko Petek, predstavnike Slovenske karitas in drugih škofijskih karitas, skupaj z njimi pa tudi vse tajnice in tajnike župnijskih karitas ter vse prostovoljce in dobrotnike, brez katerih bi bila karitas ustanova na papirju, kjer bi bilo zapisanih veliko lepih misli, navdihujočih besed in spodbud, nihče pa iz vseh teh besed in spodbud ne bi dobil niti enega kosa kruha in nihče ne bi mogel z njimi potešiti svoje žeje.
Vem, da ne bom povedal nič novega, če povem, da brez karitativnega delovanja tudi krščanske vere ne bi bilo več. V času prve Cerkve, ko so se morali odločiti, na kakšen način naj Jezusa Kristusa in njegov evangelij prinašajo med poganske narode, je po mnogih pogovorih in razpravljanjih prišlo do odločitve, da nikomur ni treba postati jud, če hoče biti kristjan. Nato so Pavla in Barnaba poslali, naj oznanjata evangelij med pogani. Pri tem pa so jima naročili: »Le ubogih naj bi se spominjala. In to sem si zelo prizadeval storiti« (Gal 2,10).
Skrb za uboge zato je zato tisto vezivo, ki evangeliju daje verodostojnost – nič več ni govorjenje lepih besed in obljubljane boljše prihodnosti v neki nedosegljivi večnosti, ampak postane konkretno dejanje za konkretnega človeka. V tem dejanju se jaz, kristjan, srečujem z drugim človekom, kristjanom ali pa ne, in mu v imenu Jezusa Kristusa storim nekaj dobrega. Zastonjsko. Ne da bi pričakoval hvaležnost, morda neko protiuslugo ali karkoli podobnega. Kadar namreč nekaj dobrega storim z določenim namenom ali pričakovanjem, sem v resnici obrnjen sam k sebi in hočem nekaj doseči zase. Ko pa nekaj dobrega storim brez pričakovanj, se obrnem k drugemu človeku in mu zaradi njega in njegove potrebe ali stiske storim nekaj dobrega. V tem primeru velja tista Jezusova beseda, ko je dejal: »Takó naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,16).
Prav ta zastonjskost karitativnega delovanja pa je tudi zajeta v osnovni misli današnjega praznovanja: »Skrb v srcu tare človeka, dobra beseda pa ga razveseljuje«, kakor je zapisano v Knjigi pregovorov.
Kdo med nami ne pozna skrbi? Skrbi, zelo različne, vendar pa vsakemu človeku dobro znane, hodijo z nami kot sence kot naša druga koža. Ne moreš se je otresti, ne moreš je preskočiti, ne moreš je pustiti za sabo. Kakor se senca drži tvojih podplatov in hodi za teboj, tako se skrb drži tvojega srca in hodi s teboj, hodi v tebi. Prepričan sem, da se je že vsakomur zgodilo, da je bila njegova prva misel, ko se je prebudil iz spanja, skrb, ki se mu je naselila v dušo. Še več, kolikokrat je ravno skrb tista, ki prebudi človeka. Čeprav še zelo potrebuje počitek, je vendarle skrb premočna, presilovita in mu vzame sen iz oči. Lahko nam še tako prigovarjajo, da nam ni treba skrbeti, da bo vse dobro in prav, nas to ne potolaži. Skrb ostane živa in nadležna in nam jemlje mir srca.
Toda če dobro premislimo, ima skrb dve usmeritvi; morda bi lahko rekli, da je ena skrb notranja, druga pa zunanja. Prva, notranja skrb je tista, ki sem jo opisal zgoraj. To je tudi tista skrb, o kateri govori modrost iz Knjige Pregovorov. Zakaj pravim, da je to skrb, ki je notranja? Zaradi tega, ker človeka skrbi zase. Zaradi okoliščin, zaradi zdravja, zaradi ljudi, ki ga obdajajo, ga je strah, kaj bi se lahko zgodilo, na kakšen način bi bil lahko ogrožen on sam, ali pa kdo od njegovih najbližjih. In ta skrb tare človeka.
V današnjem prvem berilu smo slišali, da človek v stiski svoje zaupanje preloži na Gospoda, kajti on sodi pravično, preiskuje obisti in srca; njemu zaupa svojo pravdo.
Gospod je tisti, ki prinaša mir na zemljo. A Gospodova pota niso naša pota, njegove misli niso naše misli. Včasih pričakujemo, da bo Bog z enim samim dihom svojih ust, z eno samo besedo svoje modrosti, z enim samim utripom svoje ljubezni rešil vse probleme, odvzel vse skrbi in pomiril vsa srca. A Gospod je zemljo izročil človeškim otrokom. Psalmist pomenljivo pravi: »Nebesa so Gospodova nebesa, zemljo pa je dal človeškim sinovom« (Ps 115,16).
Tukaj pa prehajamo na tisto drugo podobo skrbi, na zunanjo skrb; na tisto skrb, ki človeka razveseljuje. Pisec Pregovorov pravi, da skrb v srcu tare človeka, dobra beseda pa ga razveseljuje. Skrb v srcu ostaja znotraj, dobra beseda pa prihaja od zunaj. A tudi ta zunanja skrb prihaja iz srca; prihaja iz srca, ki ni zaprto samo vase, ampak je odprto za bližnjega. V svoji skrbi vidi stisko bližnjega, začuti njegovo skrb in njegovo nemoč in poskrbi zanj. Ne zadovolji se z ugotavljanjem dejstev, ne dela analiz in različnih strateških načrtov. Tega je danes v našem svetu veliko in preveč. Ta skrb pa ravna kot usmiljeni Samarijan. Ko vidi človeka v potrebi, ne razglablja o vseh mogočih predpisih in omejitvah, ki pogojujejo njegov pomoč revežu, ampak stori tisto, kar more storiti. Ne zadovolji se z ugotovitvijo, da na cesti, ob cesti ali v neki zapuščeni hiši leži revež, bolnik, starec. Ko ga vidi, se skloni k njemu in mu najprej podari svojo človeško bližino. V njem ni prezira, v njem ni vzvišenosti; v njem je skrb za tega človeka in za njegovo stanje, zato tudi poskrbi zanj.
Ali je usmiljeni Samarijan nagovarjal človeka, ki je padel med razbojnike? Evangelist nam o tem ne poroča. Prepričani pa smo lahko, da ni molčal. Z besedo je iskal stik z njegovo dušo, z njegovim srcem. Ni pa ostal samo pri besedi, čeprav pregovor pravi, da dobra beseda razveseljuje človeka. Z veliko večjo močjo prinašajo veselje v srce človeka v stiski dobra dela: človeški dotik, olje v ranah in vsa druga dejanja skrbi za tega človeka, za katerega je usmiljeni Samarijan poskrbel tudi za čas, ko bo on odsoten.
Prav ta izjemna prilika iz Lukovega evangelija pa nam pove še nekaj. Ves prizor se odvija na samotni poti iz Jeruzalema v Jeriho. Dovolj je samotna, da se tam varno počutijo razbojniki, ki ropajo ljudi in plenijo njihovo premoženje in se tudi telesnega nasilja ne bojijo.
Popolnoma jasno je, da je usmiljeni Samarijan to vedel. Bil je posloven človek in je vedel, kje lahko nanj in na njegovo imetje prežijo razbojniki. To dejstvo bi ga lahko napolnilo z veliko skrbjo, da bi na vso moč hitel po tisti nevarni cesti in bi na pol živega človeka ob poti morda opazil samo s kotičkom očesa. Če bi se prepustil svoji skrbi, bi ne opazil človeka v stiski, ki potrebuje njegovo pomoč.
Tako pa je bilo njegovo srce dovolj veliko, da je vsaj do neke mere pozabil na zaskrbljenost zase in je bil sposoben poskrbeti za drugega človeka. Zaradi tega velikodušnega dejanja, ko je v neugodnih okoliščinah poskrbel za drugega, je za vse nas postal zgled pripravljenosti poskrbeti za ljudi, ki potrebujejo skrb in pomoč.
Dragi uslužbenci, dragi prostovoljci, dragi dobrotniki karitas. Vem, da smo pravzaprav vsi vsak dan na tej poti iz Jeruzalema v Jeriho in s tem izpostavljeni različnim nevarnostim. Zato se vam iskreno zahvaljujem v imenu vseh tistih, ki jih ne spregledate, ker bi bili zagledani vase in v skrb zase, pač pa jim dajete svoj čas, svoje znanje, svoje spoštovanje, svojo dobroto in ljubezen in jim na ta način z dobro besedo in dobrimi deli razveseljujete srce.
Hvala vam, da ste orodje v Božjih rokah, po katerem poskrbi za potrebne v tem svetu, kajti Bog je zemljo izročil človeškim sinovom in smo odgovorni zanjo. »Dokler torej še imamo čas, delajmo dobro vsem« (Gal 6,10). Amen!
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
