Novice 
V Register nesnovne kulturne dediščine vpisani dve novi enoti in evidentiran nov nosilec
Register nesnovne kulturne dediščine je bogatejši za tri nove enote: telovske procesije, igranje na diatonično harmoniko in džezovsko igranje. Telovske procesije so značilen del praznika Svetega rešnjega telesa in krvi, ki ga obhajamo na četrtek po prazniku Svete Trojice.
Danes nepogrešljive procesije niso bile od nekdaj del slovesnega praznovanja tega praznika. V Rimu so uvedli preprosto procesijo, ki se je sklenila z blagoslovom z Najsvetejšim. V srednjeevropskem prostoru se je v 15. in 16. stoletju širila navada priprave procesije med polji s štirimi oltarji, pri katerih so verniki počastili Najsvetejše in prisluhnili evangeliju.
Pri vsakem oltarju je sledil blagoslov z Najsvetejšim v eno smer neba. S tem so ljudje Božjemu varstvu priporočili svojo deželo, domove, vse dobrine in odnose. Obred praznične procesije z Najsvetejšim je bil v Rimskem obredniku določen leta 1614.
Nebo, bandere, križ
Telovske procesije sodijo med najslovesnejše načine obeleževanja zapovedanega verskega praznika. Z udeležbo v procesiji verniki tudi navzven izkazujejo svojo pripadnost Cerkvi. Posebno slovesnost dajejo procesijam rekviziti, kot so nebo, bandere, križ, slovesna liturgična oblačila, ministrantske obleke, okrašena monštranca in slovesno oblečeni prvoobhajanci ter birmanci, pa tudi zelenje in cvetje, so v obrazložitvi zapisali na kulturnem ministrstvu, ki je telovske procesije vpisalo v register nesnovne kulturne dediščine na predlog Slovenskega etnografskega muzeja.
Čeprav je telovska procesija del izrazito krščanskega praznika, v njej zasledimo nekatere starejše elemente ljudske kulture, kot so priprava in krašenje oltarjev z zelenjem in rožami, krašenje poti procesije, postavljanje gorečih sveč in nabožnih kipcev v okna hiš in ljudsko vero v posebno moč na telovo blagoslovljenega zelenja.
V register je trenutno vpisanih 138 enot in evidentiranih 409 nosilcev nesnovne kulturne dediščine.
Postanek pri štirih oltarjih
Z izvajanjem in prepletanjem cerkvenih in profanih elementov udeleženci ohranjajo povezanost ter izkazujejo pripadnost veri in lokalni skupnosti. V negovanje in ohranjanje verskih in ljudskih praks vključujejo mlade ter različna društva, ki delujejo znotraj župnij. V povezavi s telovskimi procesijami se ohranjajo pritrkavanje, streljanje z možnarji in ljudsko cerkveno petje. Pri ohranjanju verske katoliške tradicije in z njo povezanega ljudskega verovanja imajo pomembno vlogo duhovniki. S telovskimi procesijami okoli cerkev ali po krajih verniki obeležujejo praznik svetega rešnjega telesa in krvi. Ob petju, branju evangelijev in blagoslovih se ustavljajo pri štirih na prostem postavljenih ter z zelenjem in cvetjem okrašenih oltarjih.
Leta 1600 telovsko procesijo v Ljubljani organizirali jezuiti
Telovske procesije imajo svoj izvor v obrednih obhodih, povezanih s prošnjo za blagoslov zemlje in letine. Oglejska cerkev je telovo kot praznik sprejela leta 1254. Po potrditvi leta 1311 je postalo priljubljen ljudski praznik z liturgičnimi in ljudskimi pobožnostmi. Štirje oltarji so se v liturgični obliki uveljavili v 14. stoletju, procesije med polji pa v 15. in 16. stoletju. Valvasor omenja telovsko procesijo v Ljubljani, ki so jo leta 1600 organizirali jezuiti, in procesijo na konjih v Komendi, ki pa so jo okoli leta 1747 opustili. Procesije omenjajo tudi viri s konca 19. stoletja.
Svetemu rešnjemu telesu in krvi so v Sloveniji posvečene tri cerkve: župnijski cerkvi v župniji Maribor – Sv. Rešnje Telo in v župniji Ljubljana – Podutik ter podružnična cerkev na Trati v župniji Kočevje.
Džezovsko igranje in igranje na diatonično harmoniko
Poleg telovskih procesij sta odslej v registru nesnovne kulturne dediščine uvrščena še džezovsko igranje, ki ima v Sloveniji več kot 100-letno zgodovino, ter igranje na diatonično harmoniko, ki je eno od najbolj priljubljenih in prepoznavnih glasbil na Slovenskem ter hkrati eno od najbolj razširjenih glasbil po številu izvajalcev in poslušalcev. Občasno prevzema tudi simbolno vlogo slovenstva, saj se z igranjem nanjo, z glasbilom in njegovim značilnim zvokom identificira vse več posameznikov in skupnosti. Igranje diatonične harmonike ima na Slovenskem dolgo tradicijo, razširjeno je po celotnem slovenskem prostoru, pa tudi med izseljenci in zunaj naših etničnih mej.
