Novice 
Sv. Rajmund Penjafortski, neobvezni god
Bistremu, delavnemu in plemenitemu mladeniču Rajmundu se je po temeljiti izobrazbi obetala uspešna in bleščeča kariera na področju prava. V Bologni, kjer je doktoriral, si je uredil profesuro ter si kmalu s svojimi izvirnimi pogledi in metodami pridobil velik uspeh in ugled. Rajmund se je sicer med študijem pripravljal na duhovniški poklic, ni pa se dal še posvetiti. V času njegovega poučevanja je prišel v Bologno za pridigarja dominikanec Reginald Orleanski, prej učen francoski pravnik.
S svojim oznanjevanjem je tako razvnel Bologno, da so mu kmalu sledili kar štirje akademiki. S težkim srcem se je po temeljitem premišljevanju in na pobudo barcelonskega škofa na koncu le odločil za duhovniški poklic. Zapustil je vseučilišče, se odrekel učenjaški slavi ter se vrnil v Barcelono. Dal se je posvetiti, postal je škofov vikar, kmalu zatem pa oblekel redovno obleko dominikancev. Z vstopom v njihov red je prekinil še zadnje vezi s posvetnim življenjem: odpovedal se je vsem častem in nadarbinskim dohodkom. Nekaj časa je deloval v Barceloni, pomagal sv. Petru Nolasku pri pisanju pravil za njegov red mercedarijev, pomagal kot profesor v samostanski šoli, nato pa ga je papež Gregorij IX. poklical v Rim. Postal je njegov svetovalec in spovednik, papež pa mu je zaupal tudi važno delo v Apostolski penitenciariji, kjer odločajo o posebno težkih vprašanjih in zadevah vesti. Tu je napisal številne pomembne spise, ki so vsebovali jasne smernice za spovednike.
Sobratje so ga leta 1238 izbrali za tretjega vrhovnega predstojnika dominikanskega reda. V pokorščini je službo prevzel, a jo opravljal le dve leti. Medtem je izpopolnil pravila reda, potem pa se zaradi ponižnosti, starosti in bolezni odpovedal tej visoki časti. S posebno ljubeznijo in pozornostjo se je ves čas svojega delovanja med drugim zavzemal tudi za kristjane v muslimanskih deželah in skušal pridobiti za krščanstvo tudi muslimane. S tem namenom so v dominikanskih šolah uvedli pouk hebrejščine in arabščine.
