Novice

Največja cerkev Marije Snežne, ki je tudi največja Marijina cerkev na svetu, je bazilika Marije Velike v Rimu. Njeno ime Marija Snežna ali latinsko Sancta Maria ad Nives je nastalo na podlagi legende. Pod papežem Liberijem, ki je Cerkev vodil od leta 352 do leta 366, je rimski patricij Janez s privoljenjem svoje žene sklenil, da Gospodovo mater Marijo napravi za dedinjo svojega velikega premoženja, ker sama nista imela otrok. Molila sta, kako naj bi ta sklep uresničila

Janez Marija Vianney, znan tudi kot arški župnik, se je rodil 8. maja 1786 v vasici Dardilly, blizu Lyona, v Franciji, v premožni kmečki družini. Bil je četrti od šestih otrok. Ko je imel nekoliko več kot tri leta, je leta 1789 v Parizu izbruhnila francoska revolucija. Država je zaplenila vse cerkveno premoženje, uvedena je bila izrazito proticerkveno usmerjena civilna ustava. Preganjanje Cerkve se je nadaljevalo še več kot deset let po francoski revoluciji. Janez je tako na skrivaj obiskoval verouk ter se pripravljal na prvo sveto obhajilo, katerega je prejel pri svojih trinajstih letih.

Svetnica, katere ime je danes na koledarju, je bila prva kristjanka, ki jo je veliki misijonar apostol Pavel krstil na evropskih tleh. To se je zgodilo okoli leta 52, ko je med svojim drugim misijonskim potovanjem prišel v mesto Filipi, rimsko kolonijo v severovzhodnem delu Makedonije, naseljeno v glavnem z upokojenimi vojaki rimske vojske.

Porcijunkula se je imenovala prav majhna cerkvica sv. Marije Angelske, od srednjeitalskega mesta Assisija oddaljena za pol ure hoda proti jugozahodu. Bila je na tem, da razpade, a jo je sv. Frančišek Asiški (gl. 4. oktober) popravil in tam spoznal svoj poklic: popraviti Cerkev iz ljudi, Cerkev, v katero se je tedaj močno zajedla gniloba, predvsem pohlep po bogastvu in razkošju, po lagodnem življenju brez čuta za telesno in duhovno revščino drugih; in Frančišek je vedel, da bo to nalogo mogel izpolniti le tedaj, če bo z vso temeljitostjo reformiral najprej sebe in zbral okoli sebe enako misleče, ki bodo predvsem s sijočim zgledom, čeprav tudi z besedo, oznanjali evangelij).

Iz življenja Friderika Barage, misijonarja in škofa med ameriškimi Indijanci in slovenskega svetniškega kandidata, je znano, da so ga verniki povsod, kjer je deloval, vzljubili, ker je znal tako prisrčno govoriti o božjem usmiljenju in vseodrešujoči božji ljubezni. Baraga je svoje oznanjevanje nadaljeval s svojimi molitveniki, napisanimi v duhu spisov današnjega slavljenca sv. Alfonza Marije Ligvorija, s katerim se je Baraga seznanil pri svojem duhovnem voditelju sv. Klemenu Dvoržaku med svojim študijem prava na Dunaju.

Pesem v hvalnicah današnjega molitvenega bogoslužja ali brevirja, ki ga v imenu vseh vernikov molijo duhovniki, redovniki in redovnice, pravi: »Ignaciju zapojmo v čast, / ki družbo Jezusu je zbral, / bil mojster je besed, dejanj / in za Boga se vojskoval.« Ignacij Lojolski, današnji slavljenec, je bil najprej pogumen vitez v službi svetnih vladarjev, potem pa je vse svoje moči in sposobnosti posvetil nebeškemu vladarju Kristusu.

Doma je bil v južni Italiji, kjer se je rodil leta 1800. Z osemnajstimi leti je vstopil k lazaristom. Kot mlad duhovnik se je odlikoval v vztrajni potrpežljivosti in neugnani pripravljenosti pomagati. Odpovedal se je mestu predstojnika velike naselbine lazaristov v Neaplju in se leta 1839 odpravil v Abesinijo (Etiopijo), kjer se mu je odprlo velikansko misijonsko področje. Tu je našel propadajoče krščanstvo (koptska vera), ki je izgubilo zelo veliko svoje življenjske sile sredi poganske množice, med katero se je čedalje bolj širil islam.

Slovenski pregovor pravi: »Gost v hišo, Bog v hišo.« Ob današnji godovnjakinji ga je treba razumeti dobesedno. Njen dom v Betaniji nad Jeruzalemom, kjer je živela skupaj s sestro Marijo in z bratom Lazarjem, je bil namreč vedno odprt za Jezusa in njegove spremljevalce. Evangelist Luka nam slika prizor, ki zaživi pred našimi očmi vselej, ko slišimo ime Marta.

Blažena s. Marija Terezija, po rojstnem imenu Miečislava je pripadala samostanu klaris- kapucink v Przasniču. Njeno življenje je potekalo v tihoti, vendar je spomin na njeno pogumno smrt ostal do danes svež, česar žal ne moremo reči o nobeni drugi sestri tega samostana. Žal pa imamo o njej le malo življenjskih podatkov.

Srbska, makedonska in bolgarska (pravoslavna) Cerkev že dolga stoletja slavijo spomin glavnih učencev svetih bratov Cirila in Metoda, blagovestnikov Slovanov, ki so morali po letu 885, ko je umrl sveti Metod, zaradi nemškega preganjanja bežati iz Moravske in so se naselili na slovanskem jugu.V svetniškem koledarju omenjenih Cerkva najdemo imena sv. Gorazda, Klimenta, Nauma, Angelarja in Sava. Zdaj jih je v svoj prenovljeni koledar sprejela tudi katoliška Cerkev in njihov spomin slavimo 27. julija, na dan smrti sv. Klimenta Ohridskega leta 916.