Novice

Nemški pisatelj Wilhelm Hünermann je slovenskim bralcem znan po svojih življenjepisnih romanih o raznih svetniških osebnostih. V slovenskem prevodu imamo tudi njegov roman o današnji svetnici Mariji Goretti, ki je umrla dvanajstletna, ko je branila svojo dekliško čast. Cerkev jo je razglasila za mučenko čistosti in jo mladim postavila za vzornico. Bistvo njenega svetništva povzema naslov Hünermannovega romana, ki se glasi Lilija nad močvirjem

Prvi slovanski papež Janez Pavel II. poudarja, da mora Evropa dihati z obema polovicama pljuč. S tem hoče povedati, da sta enako pomembna Zahod in Vzhod naše stare celine. Zato je ob svetem Benediktu, sinu Zahoda, za sozavetnika Evrope ob koncu leta 1980 razglasil sveta brata Cirila in Metoda, blagovestnika Slovanov, narodov evropskega Vzhoda. Slovanskim narodom sta bila sv. Ciril in Metod ne samo blagovestnika oznanjevalca evangeljske resnice o enakosti vseh ljudi in vseh narodov pred Bogom, ampak tudi utemeljitelja njihove kulture. Pri misijonskem delu med Slovani sta se zavzemala za rabo domačega jezika v bogoslužju in vzgajala sta domače duhovnike.

V zvezi s sv. Urhom je frazem klicati Urha (na pomoč) v pomenu 'bruhati, bljuvati'. Frazem je nastal po nekdanjih poganskih slavjih, ki jih npr. še danes v Angliji prirejajo v nedeljo po 4. juliju. Pri slavjih so se ljudje opili in pogosto tudi bruhali. Sv. Urh je tako moral prevzeti še vlogo zavetnika in priprošnjika tistim, ki so pregloboko pogledali v kozarec in jim je bilo potem slabo. V nemščini se ta frazem glasi den heiligen Ulrich anrufen ali sankt Ulrich rufen.

Človeku, ki noče verjeti na besedo, ampak se hoče o vsem prepričati na lastne oči, pravimo 'neverni Tomaž'. Obnaša se namreč kot apostol Tomaž po Jezusovem vstajenju. Evangelist Janez pripoveduje, da se je Gospod po svojem vstajenju prvi večer prikazal svojim učencem, zbranim za zaprtimi vrati hiše, kjer so le nekaj dni poprej skupaj z Jezusom obhajali spominsko večerjo ob judovskem velikonočnem prazniku, ki je bila obenem zadnja večerja Jezusa kot človeka.

Duhovnik v Lecce Bernardino Realino (1530-1616) je, potem ko se je odpovedal bleščeči odvetniški karieri, večino svojega jezuitskega življenja preživel kot preprost župnik. Rodil se je v Modeni v Italiji 1. decembra 1530. Na univerzi je študij začel s filozofijo in medicino, a je študij kmalu zamenjal, ker je menil, da mu bo pravo prineslo več napredka in bogastva. Družinske povezave so mu omogočile, da je v Felizzanu postal župan že pri 26 letih. Ta služba je pomenila tudi odgovornost razsodnika. Ljudje so v njem videli poštenjaka in ga prosili, da po koncu prvega mandata znova kandidira. Pozneje je prevzel še druge službe, dokler ga ni markiz iz Pescare vzel v svojo službo in ga postavil za župana v Caslelleone.

Sveto pismo je zbirka knjig, ki so bile napisane po navdihnjenju Svetega Duha in jih Cerkev priznava za božjo besedo. Imenuje se tudi 'biblija' po grški besedi, ki pomeni 'knjige'. Deli se v knjige Stare in Nove zaveze. Sveto pismo stare zaveze obsega 45 knjig, v katerih je zapisano to, kar je Bog razodel ljudem pred Kristusom, 27 novozaveznih knjig pa obsega to, kar nam je Bog razodel po Kristusu in njegovih apostolih.

Sv. Metod naj bi prevzel škofovski sedež sv. Andronika v Panoniji. V 8. poglavju Žitja Metodija namreč beremo, da je knez Kocelj sv. Metoda, ki se je po smrti brata Cirila v Rimu leta 969 vrnil v Panonijo, »zopet poslal k apostoliku (= papežu), ... da bi ga posvetil v škofa v Panoniji, na prestol sv. Andronika iz sedemdeseterih (Gospodovih) učencev. Kar se je tudi zgodilo

Današnji slovesni praznik je posvečen apostoloma Petru in Pavlu. Petra imenujemo »prvak apostolov«, ker mu je Jezus določil vodstveno vlogo v svoji Cerkvi, Pavlu pa pravimo 'apostol narodov', ker je bil po posebni božji izvolitvi največji misijonar vseh časov. Skupaj godujeta zato, ker sta skupaj dala življenje za Kristusa.

Današnjega godovnjaka svetega Ireneja, škofa v Sirmiju, sedanji Sremski Mitrovici, ne smemo zamenjavati s svetim Irenejem, odličnim cerkvenim učiteljem, ki je bil škof v mestu Lugdunu v rimski pokrajini Galiji Lvonu v sedanji Franciji v drugi polovici drugega krščanskega stoletja. Ta Irenej, ki je s svojim življenjem pričeval za Kristusa na tleh, ki so zdaj slovanska in, žal, spet orošena s krvjo nedolžnih ljudi, žrtev vojne, pred Bogom ni manjši od onega velikega učitelja Ireneja. Pri njem namreč človeku daje veljavo zvestoba v njegovi službi in ljubezen do konca.

Poromali ste v Krko, k tej častitljivi Marijini cerkvi in na grob svete Eme. Tudi Slovenci že dolgo častijo sveto Emo: mnogo slovenskih romarjev je že priromalo v Krko. To izročilo vi danes nadaljujete, ko se udeležujete šestega romanja treh dežel.« S temi besedami je papež Janez Pavel II. v soboto, 25. junija 1988 pozdravil okoli 70.000 romarjev, med katerimi je bilo vsaj 20.000 Slovencev s Koroške in iz vseh treh slovenskih škofij, zbranih na prostranem polju ob Marijini cerkvi v Krki. To veličastno svetišče je dala graditi koroška kneginja sveta Ema in v samostanu ob njej je umrla.