Exodus TV

Novice

29.5.2020

V Kopru krizmena maša in podelitev odličij sv. Jožefa, delavca

29.5.2020

COMECE: Evropa naj okreva preko pravičnosti

27.5.2020

P. Patton ob ponovnem odprtju cerkva v Sveti deželi

26.5.2020

Pismo svetega očeta ob 25-letnici izida okrožnice Ut unum sint o ekumenizmu

26.5.2020

25 let okrožnice Janeza Pavla II. »Da bi bili eno«

Več novic

Sv. Feliks, škof in mučenec

Prvi sad drugega vatikanskega koncila je Odlok o svetem bogoslužju. Bogoslužje je namreč ena bistvenih sestavin krščanskega življenja. Že v Apostolskih delih, zgodovini mlade Cerkve, beremo, da so bili prvi verniki »stanovitni v lomljenju kruha in molitvah«. Kmalu so molitve, ki so jih opravljali pri bogoslužnih shodih, zapisali in sčasoma so nastale bogoslužne knjige, ki so jih verniki varovali kot svetinje. To potrjuje tudi zgodba mučeništva današnjega godovnjaka svetega Feliksa na začetku četrtega stoletja.
FeliksBil je škof v mestu Tibiuka v prokonzularni Afriki – v današnjem Tunisu – za časa rimskega cesarja Dioklecijana, zadnjega preganjalca kristjanov med cesarji. Leta 303 je izdal odlok, s katerim je kristjanom odvzel državljanske pravice in častne službe, prepovedal dajati svobodo krščanskim sužnjem, zapovedal sežgati svete knjige kris
tjanov in porušiti njihove bogoslužne stavbe. Odlok so razglasili po vseh pokrajinah prostranega cesarstva.
V začetku junija tega leta so ga razglasili tudi v mestu Tibiuki. Rimski upravitelj Magnilijan je sklical ugledne može, potem pa ukazal privesti duhovnika Apra in bralce božje besede. Vprašal jih je, če imajo božje knjige. Na njihov pritrdilni odgovor je zahteval, naj mu jih izročijo, da se sežgejo. Dejali so mu, da ima knjige pri sebi škof Feliks, ki je tisti dan šel v Kartagino. Ko se je škof vrnil v Tibiuko, ga je upravitelj Magnilijan velel privesti. »Škof Feliks, daj deščice in pergamente, kar jih imaš. Daj knjige, da se sežgo!« mu je rekel. Škof Feliks pa je odgovoril: »Bolje je, da zgorim jaz kakor božja pisma, ker je prav, Boga bolj poslušati kakor ljudi.« Ko ga ni mogel pregovoriti, ga je zvezanega poslal k prokonzulu v Kartagino. Ta ga je večkrat zasliševal in prepričeval, a vse zaman. Zaprl ga je v najbolj mračno ječo, uklenil ga je v najtežje verige, toda škof Feliks je vztrajno ponavljal: »Božje knjige imam, pa jih ne dam!« Prokonzul ga je poslal k svojemu nadrejenemu, ki pa tudi ni mogel škofa ne zlepa ne zgrda pripraviti do tega, da bi izročil svete knjige. Prefekt ga je poslal z ladjo pred cesarsko sodišče na italijanski polotok. Zaprli so ga h konjem, da se jim je valjal pod nogami.
V mestu Venuzija na jugu Italije je dal tamkajšnji prefekt Feliksa privesti predse in mu rekel: »Feliks, zakaj ne daš Gospodovega pisma? Ga morda imaš?« Feliks je odgovoril: »Imam, pa ga ne dam!« Prefekt je ukazal: »Usmrtite Feliksa z mečem!« Škof Feliks je na glas rekel: »Hvala ti, Gospod, da si me milostno rešil!«
Starokrščanski spis Kristusovi mučenci poroča, da so ga peljali na morišče tretji dan pred septembrskimi kalendami, kar je po našem koledarju 30. avgusta, ko se je "celo luna spremenila v kri". Škof Feliks je povzdignil oči proti nebu in molil: »Bog, zahvalim te! Šestinpetdeset let imam na tem svetu. Čisto sem živel, evangelij ohranil, vero in resnico oznanjeval. Gospod, Bog nebes in zemlje, Jezus Kristus, svoj tilnik uklonim za žrtev tebi, ki si na vekomaj. Tvoja je slava in veličastvo na vekov veke. Amen.«
Današnji svetnik je eden od nebeških zavetnikov tistih, ki jim je ime Feliks ali Srečko, kar ime Feliks po naše pomeni. Zaradi tega lepega pomena je bilo ime Feliks v starokščanskem času zelo pogosto in v svetniškem koledarju katoliške Cerkve je okrog devetdeset svetih Feliksov.

Sv. Feliks, škof in mučenecPrvi sad drugega vatikanskega koncila je Odlok o svetem bogoslužju. Bogoslužje je namreč ena bistvenih sestavin krščanskega življenja. Že v Apostolskih delih, zgodovini mlade Cerkve, beremo, da so bili prvi verniki »stanovitni v lomljenju kruha in molitvah«. Kmalu so molitve, ki so jih opravljali pri bogoslužnih shodih, zapisali in sčasoma so nastale bogoslužne knjige, ki so jih verniki varovali kot svetinje. To potrjuje tudi zgodba mučeništva današnjega godovnjaka svetega Feliksa na začetku četrtega stoletja.

Bil je škof v mestu Tibiuka v prokonzularni Afriki – v današnjem Tunisu – za časa rimskega cesarja Dioklecijana, zadnjega preganjalca kristjanov med cesarji. Leta 303 je izdal odlok, s katerim je kristjanom odvzel državljanske pravice in častne službe, prepovedal dajati svobodo krščanskim sužnjem, zapovedal sežgati svete knjige kristjanov in porušiti njihove bogoslužne stavbe. Odlok so razglasili po vseh pokrajinah prostranega cesarstva.

V začetku junija tega leta so ga razglasili tudi v mestu Tibiuki. Rimski upravitelj Magnilijan je sklical ugledne može, potem pa ukazal privesti duhovnika Apra in bralce božje besede. Vprašal jih je, če imajo božje knjige. Na njihov pritrdilni odgovor je zahteval, naj mu jih izročijo, da se sežgejo. Dejali so mu, da ima knjige pri sebi škof Feliks, ki je tisti dan šel v Kartagino. Ko se je škof vrnil v Tibiuko, ga je upravitelj Magnilijan velel privesti. »Škof Feliks, daj deščice in pergamente, kar jih imaš. Daj knjige, da se sežgo!« mu je rekel. Škof Feliks pa je odgovoril: »Bolje je, da zgorim jaz kakor božja pisma, ker je prav, Boga bolj poslušati kakor ljudi.« Ko ga ni mogel pregovoriti, ga je zvezanega poslal k prokonzulu v Kartagino. Ta ga je večkrat zasliševal in prepričeval, a vse zaman. Zaprl ga je v najbolj mračno ječo, uklenil ga je v najtežje verige, toda škof Feliks je vztrajno ponavljal: »Božje knjige imam, pa jih ne dam!« Prokonzul ga je poslal k svojemu nadrejenemu, ki pa tudi ni mogel škofa ne zlepa ne zgrda pripraviti do tega, da bi izročil svete knjige. Prefekt ga je poslal z ladjo pred cesarsko sodišče na italijanski polotok. Zaprli so ga h konjem, da se jim je valjal pod nogami.

V mestu Venuzija na jugu Italije je dal tamkajšnji prefekt Feliksa privesti predse in mu rekel: »Feliks, zakaj ne daš Gospodovega pisma? Ga morda imaš?« Feliks je odgovoril: »Imam, pa ga ne dam!« Prefekt je ukazal: »Usmrtite Feliksa z mečem!« Škof Feliks je na glas rekel: »Hvala ti, Gospod, da si me milostno rešil!«

Starokrščanski spis Kristusovi mučenci poroča, da so ga peljali na morišče tretji dan pred septembrskimi kalendami, kar je po našem koledarju 30. avgusta, ko se je "celo luna spremenila v kri". Škof Feliks je povzdignil oči proti nebu in molil: »Bog, zahvalim te! Šestinpetdeset let imam na tem svetu. Čisto sem živel, evangelij ohranil, vero in resnico oznanjeval. Gospod, Bog nebes in zemlje, Jezus Kristus, svoj tilnik uklonim za žrtev tebi, ki si na vekomaj. Tvoja je slava in veličastvo na vekov veke. Amen.«

Današnji svetnik je eden od nebeških zavetnikov tistih, ki jim je ime Feliks ali Srečko, kar ime Feliks po naše pomeni. Zaradi tega lepega pomena je bilo ime Feliks v starokščanskem času zelo pogosto in v svetniškem koledarju katoliške Cerkve je okrog devetdeset svetih Feliksov.

vir: Svetnik za vsak dan, Silvester Čuk

TRENUTNO NA TV



E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter