Exodus TV

Novice

6.7.2020

Vatikan. Poročilo AIF: konkretni rezultati mednarodnega sodelovanja

5.7.2020

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 14. nedeljo med letom

4.7.2020

Msgr. Paglia. Pandemija: zaušnica, a tudi priložnost za premislek

4.7.2020

Pokop po vojni pomorjenih žrtev

4.7.2020

Pozitivno mnenje NIJZ in prijava na upravno enoto za župnijska slavja

Več novic

Sv. Hugo, neobvezni god

hugoMed Francozi in Italijani je ime Hugo (Ugo) zelo razširjeno. Nemci navadno uporabljajo daljšo obliko tega imena Hugibert ali Hubert, pomeni pa isto: modrijan ali mislec, ker je koren povsod hugu (duh). Nosilec tega imena bi se mogel slovensko imenovati tudi Dušan.

Sv. Hugo je delal čast svojemu imenu. Rodil se je leta 1053. Odločil se je za duhovniški poklic, vendar se ni dal takoj posvetiti. Po končanem šolanju v rojstnem mestu Valence blizu reke Rhone v Franciji je šel še po svetu, da bi si izpopolnil svoje znanje.

Za njegovega življenja je Cerkev preživljala žalostne čase. Velikaši so živeli pohotno, prodajali cerkvene službe, si lastili celo cerkve in pokopališča. Ni čudno, da je bila tudi duhovščina nevedna in se dostikrat vdajala grešnemu življenju. Hugo je postal kanonik v svojem rojstnem mestu. Življenje njegovih stanovskih tovarišev kanonikov je bilo precej posvetno in malo vzorno. Hugo je bil kakor lilija med trnjem.

Leta 1080 je bil cerkveni zbor v Avignonu. Grenobelski kanoniki so prosili, naj jim dajo za škofa njihove izpraznjene škofije Hugona. Ponižni mož se je na vso moč branil. A vse ni nič pomagalo. Moral se je vdati in sprejeti izvolitev. Hugo takrat še ni bil posvečen za duhovnika. Napotil se je v Rim in od papeža Gregorj a VII. prejel mašniško in škofovsko posvečenje, ko ga je papež poučil in osrčil.

Novi škof se je vrnil v Grenoble in z veliko gorečnostjo prevzel upravo svoje zanemarjene in neurejene škofije. Dasi je neutrudno deloval, ga je pri tem vedno mučila misel, da ni za škofovsko službo. Zato se je umaknil v kartuzijanski samostan. Toda papež mu je ukazal, da se mora vrniti na škofijski sedež. Proti koncu življenja je poslal v Rim poslanstvo, da bi ga razrešili škofovske službe. Ko poslanstvo ni doseglo namena, se je Hugo sam, takrat že slaboten, napotil tjakaj. Papež, sam svetnik, mu je ljubeznivo odgovoril, da lahko z zgledom svojega življenja stori veliko več kakor kdo drug, ki je zdrav. Tako je Hugo ostal škof do svoje smrti. Njegova je znana misel: »Vsakomur so zadosti njegovi lastni grehi in ni treba, da bi si s poslušanjem ali govorjenjem obteževal vest še s tujimi grehi.«

Umrl je leta 1132, goduje pa 1. aprila.

vir: http://www.druzina.si

TRENUTNO NA TV



E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter