Exodus TV

Novice

4.12.2019

90. generalna skupščina Union Académique Internationale (UAI) v Parizu

4.12.2019

Msgr. Jože Marketz imenovan za novega škofa krške škofije

2.12.2019

Adventni čas

2.12.2019

Slovenska karitas namenila 5.000 EUR za pomoč prizadetim ob potresu v Albaniji

2.12.2019

Apostolsko pismo Admirabile signum papeža Frančiška o pomenu in vrednosti jaslic

Več novic

Bl. Terezija sv. Avguština in sosestre

karmelicanke18. stoletje (razsvetljenstvo, zaverovanost v napredek in razum nadomesti vero v razodetje in Cerkev) prinese francosko revolucijo, velikopotezne ideje o svobodi in enakosti končajo v zarotništvu, v imenu svobode narodna skupščina sekularizira redovne ustanove (njihova pravila naj bi bila zoper človekove pravice do svobode), v Cerkvi pride do razkola (civilna ustava klera zahteva spremembo pravnega položaja Cerkve brez posvetovanja s Svetim sedežem, kar Rim obsodi in pride do dveh nasprotujočih si Cerkva).

V tem ozračju se skupnost šestnajstih karmeličank v Compiègnu (Francija) izroči Bogu kot spravna žrtev, da izprosi mir Cerkvi in domovini; besedilo posvetitve sestre obnavljajo dve leti vsak dan ter se vztrajno pripravljajo na darovanje življenja; po odloku o razpustitvi samostanov dne 18. avgusta 1792 so prisiljene odložiti redovno obleko in zapustiti samostan; v štirih skupinah živijo pri družinah ter ostajajo zveste predpisanim molitvam.

Z razglasitvijo republike odloki kar prehitevajo drug drugega, prepovedujejo krščanska imena, pustošijo cerkve, morijo duhovnike, ki zavračajo državno zaprisego, krščanstvo naj bi izginilo popolnoma.

Sredi poletja 1794 teror doseže višek: 23. junija aretirajo tudi bosonoge karmeličanke iz Compiègna, iz samostana Učlovečenja, in jih zaprejo v samice, ker »zadržujejo napredek javnega duha s tem, da sprejemajo v svojo skupnost osebe t.i. škapulirske bratovščine in jih fanatizirajo … naredile so obljube za neko kontrarevolucijo«

Francoska revolucija, ljudsko sodišče - 13. julija jih prepeljejo v Pariz, kjer do 17. julija s svojo preprostostjo in vedrino tudi drugim zapornikom posredujejo pogum, ohranjajo zaupanje v Boga, vdanost in se veselijo, da morejo dati svoje življenje kot pričevanje za Boga; to kaže pesem, ki jo je sestavila ena od njih: «Veselimo se,/napočil je dan slave,/vsa slabost naj se umakne,/ko vidimo dvigajočo se zastavo./Pripravljamo se na zmago,/pojdimo kot resnični osvajalci/pod zastavami umirajočega Boga,/pustite nas hiteti slavi naproti./Poživimo znova našo vnemo,/naše telo pripada Gospodu,/stopimo na morišče in vrnimo ga Gospodu.«

17. julija sodišče vseh 16 karmeličank obsodi na smrt zaradi zvestobe Cerkvi in posvečenemu življenju ter zaradi pobožnosti do Jezusa in Marije; sestre izrek sodbe poslušajo z vedrino in veseljem v srcu, nato sledi prava liturgija mučeništva.

Za množico, ki stoji ob cesti ali gre za konvojem, je belo oblečena skupina redovnic, ki zbrano poje Miserere, Salve Regina in Te Deum, tako nenavaden prizor, da ga sprejme in spremlja v spoštljivi tišini, česar revolucija ne pomni; tišina se širi, bolj ko se vozovi bližajo morišču.

Francoska revolucija, usmrtitve - duhovnik, ki jih spove že v zaporu, jih spremlja do trga Place du Trône, kamor prispejo okoli 20. ure; s. Terezija od sv. Avguština prosi rablja, da bi smela umreti zadnja in bi tako mogla bodriti svoje hčere do konca; mati Terezija začne peti Veni, Creator (Pridi, Stvarnik, Sveti Duh); ko vse sestre obnovijo svoje zaobljube, priorica stopi k vznožju giljotine s kipcem Marije z Jezusom v rokah; prva je poklicana s. Konstanca, najmlajša, novinka; poklekne pred priorico, prosi za blagoslov in dovoljenje, da sme umreti, ter poljubi kipec, ki ji ga ponudi priorica; nato vstane in gre po stopnicah proti giljotini, vesela, kakor da gre na slavje; nenadoma začne peti psalm Laudate, omnes gentes in vse sestre melodijo povzamejo ter tako prihajajo druga za drugo; ostareli s. Anamariji Križanega Jezusa morajo rabljevi hlapci pomagati, da pride gor po stopnicah; reče: »Prijatelji moji, odpuščam vam iz vsega srca in upam, da bo Bog tudi meni odpustil.«; ko gre nazadnje za vsemi po stopnicah do giljotine še mati Terezija, izroči kipec nekomu, ki stoji poleg nje; danes je shranjen v karmelu v Compiègnu.

»Udarec bruna, predirljivi zvok rezila, topi udarec glave … Nobenega krika ni bilo, nobenega ploskanja, nobenega sramotenja. Tudi bobnarji so utihnili. Na tem prostoru, ki je bil od prelite krvi v poletni vročini zasmrajen, se je slovesna tišina polastila okrog stoječih. Mogoče se je molitev karmeličank že dotaknila src.«

Tako se konča mučeništvo 16 karmeličank; sestre doživijo dan svoje usmrtitve kot dan sprave in velikega veselja, njihovo življenje razodeva, kakšno moč ima ljubezen do Boga in medsebojna sestrska ljubezen; uresničijo se besede priorice s. Terezije: »Ljubezen bo vedno zmagala. Ljubezen premore vse.«

Za blažene jih razglasi sv. Pij X. 13. maja 1906

Njihov god obhajamo 17. julija

vir: http://karmelicanke.rkc.si

TRENUTNO NA TV



E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter