Exodus TV

Novice

12.11.2019

Novinarska konferenca ob predstavitvi knjige Topla babičina dlan

11.11.2019

Nadškof Cvikl daroval sveto mašo ob 730-letnici omembe župnije sv. Magdalene v Mariboru

11.11.2019

Predstavitev restavratorskega postopka in prizorov na freskah v Spodnji Slivnici

11.11.2019

Vatikanski tajnik za odnose z državami na obisku v Armeniji

7.11.2019

V soboto v Granadi beatifikacija Marie Emilie Riquelme y Zayas

Več novic

Sv. Ernest, neobvezni god

ernestKristjani so zelo radi romali v Palestino, ki so jo imenovali Sveta dežela, ker je bila posvečena z zemeljskim biva–njem Jezusa, božjega Sina. Okoli leta 1000 so bili sveti kraji v Palestini v rokah muslimanov. Papež Urban II. je krščanske viteze spodbujal, naj gredo osvobodit svete kraje izpod rok muslimanskih Arabcev in Turkov. Leta 1096 so res šli zoper nje in ta pohod se imenuje križarska vojna, ker so krščanski vitezi in vojaki imeli na svojih plaščih in zastavah dobro vidno znamenje križa.

Čeprav se križarji leta 1099 osvojili Jeruzalem, se prva križarska vojna ni končala s takim uspehom, kot ga je želel doseči papež Urban II. Približno petdeset let kasneje je sledila druga križarska vojna. Kot pridigar zanjo je največ storil sveti Bernard. Gospodo in ljudstvo je v svojih ognjevitih govorih vabil, naj gredo na križarsko vojno kot na romanje: v duhu spokornosti, s ponižnim srcem in s pripravljenostjo zadoščevati za svoje grehe. Ko je Bernard v mestu Speyer pridigal pred nemškim cesarjem Konradom III., je bil ta tako prevzet, da je objel križ in s tem pokazal pripravljenost, da s svojimi četami gre na križarsko vojsko. Za križarski pohod se je odločil tudi francoski kralj Ludvik VIL Žal pa ne enega ne drugega vladarja na Vzhod niso vodili pravi nameni: o romarskem zadržanju križarjev ni bilo ne duha ne sluha, bilo je veliko ropanja in nasilja, zato se je pohod končal z neuspehom.

Med udeleženci druge križarske vojske je bil tudi današnji godovnjak sv. Ernest, opat benediktinskega samostana Zwiefalten blizu mesta Ulm na Württemberškem, deželi na jugozahodu Nemčije. Po starem izročilu je bil plemiškega rodu – in to je zelo verjetno, saj so bili v tistih časih na vodilnih mestih v Cerkvi plemiški sinovi. Mlad je vstopil v benediktinski red in okoli leta 1140 postal opat samostana Zwiefalten, ki sta ga bila ustanovila kneza Kuno in Liutold von Achalm. Leta 1146 pa se je svoji visoki službi odpovedal in se skupaj s freisinškim škofom Otonom pridružil križarski vojski cesarja Konrada III. Njegov življenjepis, ki je nastal v 12. stoletju, ve povedati, da je padel v roke Saracenom, kakor so tedaj pravili muslimanskim Arabcem, in ti so blizu svojega svetega mesta Meka po strašnem mučenju usmrtili. Ko je vest o njegovi smrti prišla do samostana v Zwiefaltenu, so ga tam začeli častiti kot mučenca in njegov spomin so obhajali 7. novembra.

vir: http://revija.ognjisce.si

TRENUTNO NA TV



E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter