Novice 
Sv. Jožef Leoniški, obvezni god (kapucini)
Jožef oziroma Evfranij je osirotel, ko mu je bilo dvanajst let, zato je skrb za njegovo vzgojo prevzel stric, profesor v Viterbu. Tu se je tudi šolal in tu so mu, po tedanjem običaju, že kot otroku izbrali zaročenko iz bogate plemiške družine. A Jožef je že ves čas nosil v sebi željo po redovnem življenju. Od samega hrepenenja po tem je zbolel, se nekaj časa zdravil v domačem kraju, nato pa šestnajstleten zbežal od doma h kapucinom v Assisi. Tu je iz Evfranija »postal« Jožef in bil po noviciatu leta 1573 sprejet med redovnike, leta 1580 pa je bil posvečen v duhovnika.
Že kot otrok je iz srca ljubil uboštvo in si zanj prizadeval; postil se je trikrat na teden in spal na golih deskah. Sprva je pridigal po pokrajinah osrednje Italije: v Umbriji, Laziu in Abruzzih in spreobračal ljudi. Nekoč naj bi mu tako uspelo spreobrniti celotno skupino 50 razbojnikov. Ves čas pa je v sebi nosil tudi željo, da bi šel v misijone. Ko je bil star 31 let, so ga predstojniki uslišali in poslali v carigrajsko predmestje Pero, da bi misijonaril med tamkajšnjimi katoličani in skrbel za krščanske jetnike. Bil je kaplan več kot 4.000 sužnjem na galejah. Večkrat se je ponudil, da bi nadomestil kakšnega onemoglega veslača, pa mu to ni uspelo. Ni pa se zadovoljil samo z duhovno oskrbo katoličanov, v svoji gorečnosti je pridigal in spreobračal po vsej svoji okolici.
Po zgledu svojega duhovnega očeta, svetega Frančiška Asiškega, se mu je uspel pritihotapiti celo do sultana in ga poskušal pridobiti za Kristusa. Doletela ga je strašna kazen: za desno nogo in levo roko so ga obesili na dva kavlja, da bi tako počasi izkrvavel. Ker je še tretji dan živel, so ga spustili in izgnali; legenda pravi, da ga je rešil angel. Jožef se je po tem dogodku vrnil v Italijo in tam neutrudno delal kot pridigar in socialni apostol. Dvajset let je tako obiskoval razne versko zapuščene kraje in ljudi odvračal od slabih navad. Zgodilo se je, da je pridigal tudi po dvanajstkrat na dan in spreobrnil nešteto grešnikov. Največjo ljubezen je čutil prav do najbolj trdovratnih grešnikov, zlasti takih, ki so se iz sovraštva vdali maščevalnosti. S sklicevanjem na božjo ljubezen mu je uspelo streti odpor še tako zakrknjenega srca. Za vse to pa je seveda najprej sam veliko molil in se pokoril.
