Exodus TV

Novice

27.6.2022

Pridiga škofa Andreja Sajeta pri sveti maši za domovino na Polževem

27.6.2022

Papež Frančišek: Dobro moramo delati zaradi služenja in ne zaradi aplavzov

27.6.2022

Kardinal Semeraro med beatifikacijo v Sevilji: Preganjanja niso nekaj preteklega

18.5.2022

Sveti oče Papeškim misijonskim družbam: Vera, pogum, ustvarjalnost

18.5.2022

Duhovnik Gabriel Kavčič v Rimu ubranil doktorsko nalogo iz moralne teologije

Več novic

Papež Frančišek rimski kuriji: Ponižnost je velik pogoj vere, duhovnega življenja, svetosti

gkgfkPapež Frančišek je kot običajno vsako leto pred božičnimi prazniki imel v četrtek, 23. decembra, v dvorani blagoslovov govor rimski kuriji ob božičnih voščilih. V govoru je poudaril, da ponižni živi v stalnem vodstvu dveh glagolov: spominjati se in rojevati, sad korenin in poganjkov, in tako živi veselo odprtost rodovitnosti ter da je ponižnost pogoj vere, duhovnega življenja in svetosti. Na začetku srečanja je zbrane nagovoril kard. Giovanni Battista Re, dekan kardinalskega zbora.

Govor rimski kuriji ob božičnih voščilih 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Kot vsako leto imamo priložnost, da se srečamo le nekaj dni pred božičnim praznikom. To je način, da »naglas« izrečemo svoje bratstvo z izmenjavo božičnih voščil, je pa tudi trenutek razmisleka in preverjanja za vsakega izmed nas, da nam bo luč Besede, ki je postala meso, vedno bolje pokazala, kdo smo in kakšno je naše poslanstvo.

Vsi vemo, da je Božična skrivnost, skrivnost Boga, ki prihaja na svet po poti ponižnosti. Postal je meso, v tistem velikem syncatabasis, a zdi se, da je ta čas pozabil na ponižnost, ali pa se zdi, da jo je preprosto potisnil v neko obliko moralizma, ko jo je izpraznil neustavljive moči, s katero je bil obdarjen.

Toda če bi morali vso skrivnost božiča izraziti z eno besedo, verjamem, da bi nam največ lahko pomagala beseda ponižnost. Evangeliji nam govorijo o revnem, treznem prizorišču, neprimernem, da bi sprejelo ženo, ki bo rodila. In vendar Kralj kraljev prihaja na svet brez pritegovanja pozornosti, zbuja pa skrivnostno privlačnost v srcih tistih, ki čutijo neustavljivo prisotnost neke novosti, ki spreminja zgodovino. Zato mi je všeč misliti in tudi reči, da je bila ponižnost njegova vhodna vrata in vabi nas, vse nas vabi, da gremo skoznje. Na misel mi prihaja tisto iz duhovnih vaj. Ne more se iti naprej brez ponižnosti in ne more se iti naprej v ponižnosti brez ponižanj. Sv. Ignacij od nas zahteva, da prosimo za ponižanja.

Ni lahko razumeti, kaj naj bi bila ponižnost. Gre za sad, ki ga v nas naredi Duh skozi zgodovino, ki jo živimo, kot se je na primer zgodilo Sircu Naamanu (prim. 2 Kr 5). Ta človek je v času preroka Elizeja užival velik sloves. Bil je pogumen general v aramejski vojski, ki je v več priložnostih pokazal svojo hrabrost in pogum. Toda skupaj s slovesom, močjo, spoštovanjem, častmi, slavo je ta mož prisiljen živeti strašno dramo: gobav je. Njegov oklep, prav tisti, ki mu daje slavo, v resnici pokriva krhko, ranjeno in bolno človeškost. Na to protislovje pogosto naletimo v svojem življenju: včasih so veliki darovi oklep za pokrivanje velike krhkosti.

Naaman je razumel temeljno resnico: življenja ne moremo živeti s skrivanjem za oklepom, za vlogo, za družbenim priznanjem, saj konec koncev postane dolgočasno. V življenju vsakega človeka pride trenutek, ko si želi, da ne bi več živel za preobleko slave tega sveta, ampak v polnosti iskrenega življenja, ne da bi še naprej potreboval oklepe in maske. Ta želja je pogumnega generala Naamana spodbudila, da je začel iskati nekoga, ki bi mu mogel pomagati. To pa stori na predlog sužnje, hebrejske vojne ujetnice, ki pripoveduje o Bogu, ki je sposoben ozdraviti takšna protislovja.

Ko se je založil s srebrom in zlatom, se je podal na pot in prišel pred preroka Elizeja. Ta je od Naamana kot edini pogoj za ozdravljenje zahteval preprosto dejanje, da se sleče in se sedemkrat umije v reki Jordanu. Brez slave, časti, zlata in srebra! Milost, ki rešuje, je zastonj, ni je mogoče skrčiti na ceno stvari tega sveta.

Naaman se tej zahtevi upira; zdi se mu preveč banalna, preveč preprosta, preveč dostopna. Zdi se, da moč preprostosti ni imela mesta v njegovi domišljiji. A besede njegovih služabnikov mu pomagajo, da se premisli: »Ko bi ti prerok ukazal kaj težkega, mar ne bi tega storil? Koliko bolj, ko ti je naročil: Umij se in boš čist!” (2 Kr 5,13). Naaman se vda, se z gesto ponižnosti “spusti”, sname svoj oklep in se spusti v vode Jordana in “njegovo meso je spet postalo kakor meso majhnega dečka. Bil je ozdravljen” (2 Kr 5,14). Nauk je velik! Ponižnost, da je slekel svojo človeškost po Gospodovi besedi, je ozdravila Naamana.

Naamanova zgodba nas opominja, da je božič čas, v katerem mora vsak imeti pogum, da si sname svoj oklep, opusti preobleko svoje vloge, družbeno priznanje, sijaj slave tega sveta in sprejme svojo ponižnost. To lahko storimo iz močnejšega, bolj prepričljivega in veljavnega zgleda: iz zgleda Božjega Sina, ki se ne odtegne ponižnosti, da »sestopi« v zgodovino in postane človek, postane otrok, krhek, povit v plenice in položen v jasli (prim. Lk 2, 16). Ko snamemo svoja oblačila, pravice, vloge, nazive, smo vsi gobavci, vsi mi, vsi, ki so potrebni ozdravljenja. Božič je živ spomin tega zavedanja in nam ga pomaga globlje razumeti.

Dragi bratje in sestre, če pozabimo na svojo človeškost, živimo samo od časti naših oklepov, Jezus pa nas opominja na neprijetno in vznemirljivo resnico: »Kaj pomaga, če pridobiš ves svet, če pa izgubiš samega sebe?« (prim. Mr 8,36).

To je nevarna skušnjava – nanjo sem že večkrat opozoril – duhovne posvetnosti, ki jo je za razliko od vseh drugih skušnjav težko razkrinkati, ker jo pokriva vse tisto, kar nas običajno pomirja: naša vloga, liturgija, nauk, religioznost. V Veselje evangelija sem zapisal: »V tem okviru raste častihlepje tistih, ki se zadovoljijo s tem, da imajo neko oblast, in hočejo biti raje generali poraženih vojsk kakor navadni vojaki enote, ki se še naprej bori. Kolikokrat sanjamo o natančnih in dobro zasnovanih apostolskih razširitvenih načrtih, ki so tako značilni za poražene generale! Tako zatajimo svojo cerkveno zgodovino, ki je slavna, kolikor je zgodovina žrtev, upanja, vsakodnevnih bojev, življenja v služenju, stanovitnosti v delu, saj vedno delamo v 'potu svojega obraza'. Namesto tega se nečimrno pogovarjamo in govorimo o 'tem, kar bi morali storiti', kar je greh »moralo bi se storiti« in sicer kot duhovni učitelji in pastoralni izvedenci, ki kažejo pot, po kateri sami ne hodijo. Namesto tega izgubljamo čas z govoričenjem, 'kaj bi bilo treba storiti«. Mi pa se nekontrolirano ukvarjamo z domišljijo in izgubljamo stik z dejanskim življenjem in težavami našega vernega ljudstva« (96).

Ponižnost je sposobnost, da svojo človeškost znamo živeti z realizmom, veseljem in upanjem; človeškost, ki jo Gospod ljubi in blagoslavlja. Ponižnost pomeni razumeti, da se nam ni treba sramovati se svoje krhkosti. Jezus nas uči na našo bedo gledati z isto ljubeznijo in nežnostjo, s kakršno gledamo majhnega, krhkega otroka, ki potrebuje vse. Brez ponižnosti iščemo zagotovila in morda jih bomo našli, vendar zanesljivo ne bomo našli tega, kar nas rešuje, kar nas lahko ozdravi. Zagotovila so najbolj izprijen sad duhovne posvetnosti, ki razkriva pomanjkanje vere, upanja in ljubezni, in postanejo nesposobnost, da bi znali razbrati resnico stvari. Če bi Naaman še naprej samo zbiral medalje, ki bi si jih dal na oklep, bi ga na koncu požrla gobavost. Da, na videz živ, vendar zaprt in osamljen v svoji bolezni. Pogumno išče to, kar bi ga moglo rešiti in ne tega, kar bi ga takoj nagradilo.

Vsi vemo, da je nasprotje ponižnosti ošabnost. Vrstica preroka Malahija, ki se me je zelo dotaknila, nam pomaga iz nasprotja razumeti, kakšna razlika je med potjo ponižnosti in potjo ošabnosti: »Kajti glej, pride dan, razžarjen kakor peč, in vsi predrzneži in vsi, ki delajo krivično, bodo slama: dan, ki pride, jih bo sežgal, govori Gospod nad vojskami, ker ne bo pustil od njih ne koreninice ne poganjka!« (3,19).

Prerok uporablja sugestivno podobo, ki dobro opiše ošabnost: pravi, da je kakor slama. Ko torej pride ogenj, slama postane pepel, zgori, izgine. Pravi tudi, da so tisi, ki živijo zanašajoč se na svojo ošabnost, prikrajšani za najpomembnejše stvari, ki jih imamo: korenine in poganjke. Korenine govorijo o naši življenjski povezavi s preteklostjo, iz katere dobivamo sok, da moremo živeti v sedanjosti. Poganjki pa so sedanjost, ki ne umre, ampak postane jutri, postane prihodnost. Biti v sedanjosti, ki nima več korenin in ne poganjkov pomeni živeti konec. Tako ošabnež, zaprt v svoj mali svet, nima več preteklosti ne prihodnosti, nima več korenin in ne poganjkov in živi z grenkim okusom nerodovitne žalosti, ki se polasti srca kot »najdragocenejši hudičev eliksir« [1] Ponižni živi v stalnem vodstvu dveh glagolov: spominjati se in rojevati, sad korenin in poganjkov, in tako živi veselo odprtost rodovitnosti.

Spominjati se (ricordare) etimološko pomeni »vračati k srcu«. Življenjski spomin, ki ga imamo o Tradiciji, o koreninah, ni kult preteklosti, ampak notranje dejanje, po katerem stalno vračamo k srcu to, kar je bilo pred nami, kar je šlo skozi našo zgodovino, kar nas je vodilo vse do tukaj. Spominjati se ne pomeni ponavljati se, ampak spravljati zaklad, oživljati in hvaležno pustiti, da moč Svetega Duha razžari naša srca, kot jih je prvim apostolom (prim. Lk 24,32).

Da pa spominjanje ne bi postalo ječa preteklosti potrebujemo še drugi glagol: rojevati.Ponižnemu, ponižnemu možu, ponižni ženi, je pri srcu tudi prihodnost, ne samo preteklost, ker zna gledati naprej, zna gledati poganjke s spominom polnim hvaležnosti. Ponižni rojeva, vabi in potiska proti neznanemu. Ošabnež pa ponavlja, otrdi, trdota je aktualna pokvarjenost, in se zapre v svoje ponavljanje, prepričan o tem, kar pozna in se boji novega, ker ga ne more nadzirati in se čuti vrženega iz ravnotežja … ker je izgubil spomin.

Ponižni sprejema, da je postavljen pod vprašaj, odpre se novosti in to dela zato, ker se čuti močnega v tem, kar je bilo pred njim, v svojih koreninah, v svoji pripadnosti. V njegovi sedanjosti živi preteklost, ki ga z upanjem odpira za prihodnost. Za razliko od ošabneža ve, da ne njegove zasluge in ne njegove »dobre navade« niso temelj njegovega bivanja; zato je sposoben zaupati, kar ošabni ne more.

Vsi smo poklicani k ponižnosti, ker smo poklicani, da se spominjamo in rojevamo. Poklicani smo, da ponovno odkrijemo pravi odnos s koreninami in s poganki. Brez njih smo bolni in nam je namenjeno, da izginemo. Jezus, ki prihaja na svet po poti ponižnosti, nam odpira pot, nam kaže način, nam kaže cilj.

Dragi bratje in sestre, če je res, da brez ponižnosti ne moremo srečati Boga in ne moremo doživeti zveličanja, je prav tako res, da brez ponižnosti ne moremo srečati tudi bližnjega, brata in sestre, ki živita poleg nas.

17. oktobra smo začeli sinodalno pot, ki nas bo zaposlovala naslednji dve leti. Tudi v tem primeru nas samo ponižnost lahko postavi v pravi položaj, da se lahko srečamo in poslušamo, da se pogovarjamo in razločujemo, da skupaj molimo, kakor je rekel kardinal dekan. Če vsak ostane zaprt v lastna prepričanja, v svoje izkušnje, v lupino svojega čutenja in mišljenja, je težko narediti prostor za izkustvo Duha, ki je po besedah apostola vezana na prepričanje, da smo vsi otroci enega Boga in Očeta vseh, ki je nad vsemi in po vseh in je navzoč v vseh (prim. Ef 4,6).

»Vsi«. Sedaj gremo korak naprej. »Vsi« ni narobe razumljena beseda! Klerikalizem, ki se kot pokvarjena skušnjava vsak dan plazi med nami, nas vedno navaja na misel na Boga, ki govori samo nekaterim, medtem ko morajo drugi samo poslušati in izvrševati. Sinoda je izkustvo, ko se čutimo udje večjega ljudstva: Svetega vernega Božjega ljudstva, in zato učenci, ki poslušajo in prav v moči tega poslušanja lahko tudi razumejo Božjo voljo, ki se vedno razodeva na nepredvidljiv način. Vendar bi bilo zgrešeno misliti da je sinoda dogodek, ki je pridržan samo Cerkvi kot abstraktni, od nas oddaljeni entiteti. Sinodalnost je slog, h kateremu se moramo spreobrniti predvsem mi, ki smo tukaj in doživljamo izkustvo služenja vesoljni Cerkvi preko dela v rimski kuriji.

Kurija, ne pozabimo tega, ni samo logistično in birokratsko orodje za potrebe vesoljne Cerkve, ampak je prva poklicana k pričevanju, in prav zaradi tega dobiva vedno večjo avtoriteto in učinkovitost, kadar se osebno spopada z izzivi sinodalnega spreobrnjenja, h kateremu je poklicana tudi ona. Organizacija, ki jo moramo izvajati, ni korporativna, ampak evangeljska.

Če Božja Beseda ves svet opominja na vrednoto uboštva, si moramo mi, člani kurije, prvi prizadevati za spreobrnjenje k zmernosti. Če evangelij oznanja pravičnost, moramo mi prvi skušati živeti pregledno, brez prednosti in navez. Če Cerkev hodi po poti sinodalnosti, se moramo mi prvi spreobrniti k drugačnemu slogu dela, sodelovanja, občestva. To pa je mogoče samo po poti ponižnosti. Brez ponižnosti ne bomo zmogli tega.

Ob začetku sinodalne poti sem uporabil tri ključne besede: sodelovanje, občestvo in poslanstvo, ki se porodijo iz ponižnega srca. Brez ponižnosti ni ne sodelovanja, niti občestva in tudi ne poslanstva. Te besede so tri zahteve, ki bi jih rad označil kot slog ponižnosti, za katerega si moramo prizadevati tukaj, v kuriji. Trije načini, kako pot ponižnosti narediti za konkretno pot, ki jo je treba uresničiti v praksi.

Najprej sodelovanje. To se mora izraziti preko soodgovornosti. Seveda so ob različnih vlogah in službah odgovornosti različne, pomembno pa je, da vsak čuti, da je vključen, soodgovoren za delo, ne da bi doživljal zgolj razosebljajočo izkušnjo izvajanja programa, ki ga je vzpostavil nekdo drug. Vedno me preseneti, ko v kuriji srečam ustvarjalnost, to mi je zelo všeč in neredko se ta kaže predvsem tam, kjer se pušča in kjer se najde prostor za vse, tudi za tiste, za katere se zdi, da hierarhično zaseda obrobno mesto. Zahvaljujem se za te zglede, ki jih najdevam in so mi všeč in vas spodbujam, da delate tako, da bomo vsi sposobni ustvarjati konkretno dinamiko, v kateri bodo vsi čutili, da aktivno sodelujejo pri poslanstvu, ki ga vršijo. Oblast postane služenje, ko podeli, vključuje in pomaga rasti.

Druga beseda je občestvo. Ne izraža se z večinami in manjšinami, ampak se bistveno rodi iz odnosa s Kristusom. Nikoli ne bomo imeli evangeljskega odnosa v naših okoljih, če ne bomo ponovno postavili v središče Kristusa, ne pa te stranke ali druge, ne, ampak Kristusa v središče. Mnogi delajo skupaj, tisto pa, kar krepi občestvo, je, da lahko tudi molimo skupaj, skupaj poslušamo Besedo, gradimo odnose, ki presegajo preprosto delo in krepijo vezi dobrega, ko pomagamo drug drugemu. Brez tega bi bili v nevarnosti, da smo samo tujci, ki sodelujejo, tekmeci, ki se skušajo bolje umestiti, ali še slabše, da se tam, kjer ustvarjajo odnose, zdi, da gre bolj za sostorilstvo zaradi osebnih interesov in pozabljajo na skupno stvar, ki nas drži skupaj. Sostorilstvo ustvarja ločitve, frakcije in sovražnike. Sodelovanje pa zahteva veličino sprejemanja svoje pristranskosti in odprtost za delo v skupini tudi s tistimi, ki ne mislijo tako kot mi. V sostorilstvu smo skupaj, da bi dosegli zunanji rezultat. V sodelovanju pa smo skupaj, ker nam je pri srcu dobro drugega in zato vsega Božjega ljudstva, kateremu smo poklicani služiti. Ne pozabimo konkretnega obraza ljudi, ne pozabimo svojih korenin, konkretnega obraza tistih, ki so bili naši prvi učitelji v veri. Pavel je rekel Timoteju, naj se spominja svoje mame, babice.

Perspektiva občestva istočasno vključuje priznanje različnosti, ki je v nas kot dar Svetega Duha. Vsakokrat ko se oddaljimo od te poti in živimo občestvo in uniformnost kot sopomenki, oslabimo in utišamo oživljajočo moč Svetega Duha v naši sredi. Odnos služenja nas prosi, rad bi rekel, da zahteva velikodušnost, da bi z veseljem priznali in živeli mnogovrstno bogastvo Božjega ljudstva; brez ponižnosti to ni mogoče. Meni dobro dene ponovno branje začetka Lumen gentium, številke 8, 12 o svetem zvestem Božjem ljudstvu. To je kot kisik za dušo, ko ponovno vzamemo v roke te resnice.

Tretja beseda je poslanstvo. To nas rešuje pred zapiranjem vase. Kdor je zaprt vase, »gleda od zgoraj in od daleč, zavrača preroštvo bratov, diskvalificira in postavlja vprašanje, nenehno poudarja napake drugih in je obseden z videzom. Srce je zaprl v obzorje svoje imanence in svojih koristi, in zato se ne nauči od svojih grehov niti ni odprt za odpuščanje. Dve znamenji zaprtega sta, da se ne nauči od svojih grehov in da ni odprt za odpuščanje. Gre za strahotno pokvarjenost z videzom dobrega. Moramo se ji izogibati tako, da Cerkev napotimo k izhodu iz sebe, na pot poslanstva, ki je osredotočeno na Jezusa Kristusa, prizadevanja za uboge (Veselje evangelija, 97). Samo srce, ki je odprto za poslanstvo, zagotavlja, da bo vse, kar počnemo ad intra in ad extra, vedno zaznamovano s prerajajočo močjo Gospodovega klica. Poslanstvo pa vedno vključuje gorečnost za uboge, se pravi za tiste, ki jim »primanjkuje«: ne smo v materialnem smislu ampak tudi v duhovnem, čustvenem, moralnem. Tisti, ki je lačen kruha in tisti ki je lačen smisla, sta enako uboga. Cerkev je povabljena, da gre naproti vsem vrstam uboštva, in je poklicana, da oznanja evangelij vsem, saj smo na ta ali oni način vsi ubogi, vsi v pomanjkanju. Vendar jim gre Cerkev naproti  tudi zato, ker nam manjkajo: manjka nam njihov glas, njihova prisotnost, njihova vprašanja in njihove razprave. Človek s misijonarskim srcem čuti, da mu brat manjka in zato ga gre z držo berača iskat, ga gre srečat. Poslanstvo nas naredi ranljive. Kako lepo je to, da nas poslanstvo napravi ranljive. Poslanstvo nam pomaga, da se spomnimo svojega stanja učencev in nam omogoči, da vedno na novo odkrivamo veselje evangelija.

Sodelovanje, poslanstvo in občestvo so značilnosti ponižne Cerkve, ki posluša Duha in postavlja svoje središče zunaj same sebe. Henri de Lubac je dejal: »V očeh sveta ima Cerkev, tako kot njen Gospod, videz sužnje. Tu doli obstaja v obliki služabnice. […] Ni ne akademija znanstvenikov ne dvorana duhovnih sladokuscev ne zbor nadljudi. Pravzaprav je ravno nasprotno. Zgrinjajo se pohabljeni, iznakaženi, nesrečniki vseh vrst, gnetejo se s povprečneži […]. Dokler v njem ne poseže radikalna preobrazba, je naravnemu človeku težko, bolje rečeno nemogoče spoznati v tem dejstvu izpolnitev zveličavne kenoze, čudovito sled Božje ponižnosti« (Meditazioni sulla Chiesa, 352).

Za zaključek bi rad vam in sebi prvemu voščil, da se pustimo evangelizirati ponižnosti, ponižnosti božiča, ponižnosti jaslic, uboštva in bistvenosti, v kateri je Božji Sin prišel na svet. Tudi Modri, za katere zanesljivo lahko mislimo, da so prišli iz udobnejših razmer kot Marija in Jožef ali betlehemski pastirji, se priklonijo do tal, se ponižajo, ko pridejo pred otroka (prim. Mt 2,11). Ne gre samo za gesto češčenja, gre za gesto ponižnosti. Modri so se postavili na višino Boga, tako da so se priklonili do gole zemlje. Ta kenoza, ta spust, ta synkatabasis (ustrežljivost) je Jezus naredil v zadnjem večeru svojega zemeljskega življenja, ko »je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan« (Jn 13,4-5). Zgroženost, ki jo je porodilo to dejanje, je povzročila Petrov odziv, toda na koncu Jezus sam da učencem ključ za pravilno razumevanje: »Vi me kličete ›Učitelj‹ in ›Gospod‹. In prav govorite, saj to sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil« (Jn 13,13-15).

Dragi bratje in sestre, ko se spominjamo svoje gobavosti in se izogibamo logiki posvetnosti, ki nas prikrajša za korenine in poganjke, se pustimo evangelizirati ponižnosti Deteta Jezusa. Samo če bomo služili in samo če bomo o svojem delu razmišljali kot o služenju, bomo v resnici lahko koristni vsem. Tukaj smo – jaz prvi – da bi se naučili klečati in častiti Gospoda v njegovi ponižnosti in ne drugih gospodov v njihovem praznem razkošju. Bodimo kot pastirji, bodimo kot modri, bodimo kot Jezus. To je nauk božiča: ponižnost je velik pogoj vere, duhovnega življenja, svetosti. Naj nam ga Gospod podari od prvotnega izraza Duha v nas, od želje po prvotnem izrazu Duha v nas. Česar nimamo, si lahko vsaj začnemo želeti in prositi Gospoda za milost, da si bomo želeli ter bomo postali možje in žene velikih želja. In želja je že Duh, ki deluje v vsakem izmed nas.

Vesel božič vsem. In prosim vas, molite zame.

vir: https://katoliska-cerkev.si

TRENUTNO NA TV



DOTACIJA

Na enostavnejši način vam odslej nudimo možnost dotacije preko QR kode, ki jo poskenirate preko bančne aplikacije s telefonom.

qr dotacija

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Youtube
Facebook
Twitter