Exodus TV

Novice

27.6.2022

Pridiga škofa Andreja Sajeta pri sveti maši za domovino na Polževem

27.6.2022

Papež Frančišek: Dobro moramo delati zaradi služenja in ne zaradi aplavzov

27.6.2022

Kardinal Semeraro med beatifikacijo v Sevilji: Preganjanja niso nekaj preteklega

18.5.2022

Sveti oče Papeškim misijonskim družbam: Vera, pogum, ustvarjalnost

18.5.2022

Duhovnik Gabriel Kavčič v Rimu ubranil doktorsko nalogo iz moralne teologije

Več novic

Papež Frančišek med opoldansko molitvijo: Jezus se vedno vrne, vedno trka na vrata

Papež Frančišek vodi v velikonočnem času opoldansko molitev Raduj se, Kraljica nebeška z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra.»Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes, zadnji dan velikonočne osmine, nam evangelij pripoveduje o prvem in drugem prikazanju Vstalega učencem.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Raduj se, Kraljica nebeška, z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 2. velikonočno nedeljo ali nedeljo Božjega usmiljenja.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Jezus je prišel na veliko noč, medtem ko so bili apostoli zaprti v dvorani zadnje večerje, a ker takrat Tomaž, eden izmed Dvanajsterih ni bil navzoč, se je čez osem dni vrnil (prim. Jn 20,19-29). Osredotočimo se na dva protagonista, na Tomaža in Jezusa. Najprej bomo pogledali učenca, zatem pa Učitelja. Gre za lep dialog med njima.

Najprej apostol Tomaž. On predstavlja vse nas, ki nismo bili navzoči v dvorani zadnje večerje, ko se je Gospod prikazal in nismo imeli nobenih Njegovih drugih telesnih znamenj ali prikazovanj. Tudi mi, kakor tisti učenec, imamo včasih težave. Kako naj verujemo, da je Jezus vstal, da nas spremlja in da je Gospod našega življenja, če ga pa nismo ne videli, ne se ga dotaknili? Kako verovati v vse to? Zakaj nam ne da kakšnega bolj zgovornega znamenja svoje navzočnosti in svoje ljubezni, kakšno znamenje, ki bi ga bolje videli? Poglejte, tudi mi smo kakor Tomaž z istimi dvomi, z istim razmišljanjem.

Ne smemo pa se sramovati tega. S tem ko evangelij pripoveduje Tomaževo prigodo, nam pravi, da Gospod ne išče popolnih kristjanov. Povem vam, da me je strah, ko vidim kakšnega kristjana, kakšno združenje kristjanov, ki mislijo, da so popolni. Gospod ne išče kristjanov, ki nikoli ne dvomijo in vedno kažejo svojo trdno vero. Ko je tako, nekaj ne gre. Ne, pustolovščina vere, kakor pri Tomažu je vedno sestavljena iz luči in senc. Če ne, kakšna vera bi bila? Pozna čase tolažb, zagona in navdušenja, pa tudi utrujenost, zbeganost, dvome in temine. Evangelij nam pokaže Tomaževo krizo, da bi nam rekel, naj se ne bojimo kriz življenja in vere. Krize niso greh, so pot. Ne smemo se jih bati. Velikokrat nas ponižajo, ker nas slečejo ideje, da smo popolni, da smo boljši kot drugi. Krize nam pomagajo priznati, da smo pomoči potrebni. Poživijo potrebo po Bogu in nam tako omogočijo vrniti se k Gospodu, dotakniti se njegovih ran, ponovno izkusiti Njegovo ljubezen, kakor smo jo prvič. Dragi bratje in sestre, boljša je nepopolna a ponižna vera, ki vedno vrača k Jezusu, kakor pa domišljava, ki nas napravlja ošabne in arogantne. Gorje tem, gorje.

Pred Tomaževo odsotnostjo in tavanjem, kakor je pogosto tudi naše, kakšna je Jezusova drža? Evangelij je dvakrat rekel, da je On »prišel« (vv.19.26). Prvič in potem drugič osem dni za tem. Gospod se ne vda in se nas ne naveliča, ne ustraši se naših kriz in slabosti. Vedno se vrne: ko so vrata zaprta, se vrne; ko dvomimo, se vrne; ko kot Tomaž potrebujemo ga srečati in se ga dotakniti bolj od blizu, se vrne. Jezus se vedno vrne, vedno trka na vrata. Ne vrača se z mogočnimi znamenji, pred katerimi bi se čutili majhne in neprimerne, bi nas bilo sram, ampak s svojimi ranami, znamenji njegove ljubezni, s katerimi je sprejel našo krhkost. Jezusova ljubezen je sprejela naše krhkosti.

Bratje in sestre, še zlasti ko doživljamo utrujenost in trenutke krize, se Jezus, Vstali, želi vrniti in biti z nami. Pričakuje samo, da ga iščemo, da ga kličemo, celo kot Tomaž, da protestiramo, mu prinesemo svoje potrebe in svojo nevero. On se vedno vrne. Zakaj? Ker je potrpežljiv in usmiljen. Pride odpreti dvorane zadnjih večerij naših strahov in naše nevere, ker nam vedno hoče dati drugo priložnost. Sedaj pomislimo na zadnjič, ko smo se med težkim trenutkom ali trenutkom krize zaprli vase, se zabarikadirali v svoje probleme in pustili Jezusa pred hišo in si ponovno obljubimo, da bomo naslednjič, čeprav s težavo, iskali Jezusa, se vrnili k Njemu, njegovemu usmiljenju, k tistim ranam, ki so nas ozdravile. Tako bomo postali sposobni sočutja, se približati brez togosti in predsodkov k ranam drugih.

Marija, Mati usmiljenja, - meni je všeč pomisliti na Mati usmiljenja v ponedeljek po nedelji usmiljenja – naj nas Marija spremlja na poti vere in ljubezni.

vir: https://www.vaticannews.va

TRENUTNO NA TV



DOTACIJA

Na enostavnejši način vam odslej nudimo možnost dotacije preko QR kode, ki jo poskenirate preko bančne aplikacije s telefonom.

qr dotacija

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Youtube
Facebook
Twitter