Exodus TV

Novice

23.1.2023

Molitveno bogoslužje v evangeličanski cerkvi v Ljubljani: Razpnimo jadra, dan nas Sveti Duh poveže v občestvo ljubezni

23.1.2023

Katehetski simpozij 2023: Katehet – odrasli med odraslimi

19.1.2023

Molitev za edinost kristjanov v Mariboru

19.1.2023

Predsednik SŠK sprejel brata Jeana Patricka iz Taizéjske skupnosti

18.1.2023

Teden molitve za edinost 2023: »Naučite se delati dobro, skrbite za pravico« (Iz 1,17)

Več novic

Molitveno bogoslužje v evangeličanski cerkvi v Ljubljani: Razpnimo jadra, dan nas Sveti Duh poveže v občestvo ljubezni

V nedeljo, 22. januarja 2023, je v tednu molitvene osmine za edinost kristjanov potekalo molitveno bogoslužje, kot že mnoga leta, v evangeličanski cerkvi Primoža Trubarja v Ljubljani.
V ozračju se je čutilo veselje vseh, da se po dveh letih premora zaradi pandemije Covida-19 zopet lahko srečamo v živo. Predstavnike Cerkva in zbrano občestvo je v uvodu pozdravil gostitelj, nekdanji evangeličanski škof mag. Geza Filo, pri bogoslužju pa so sodelovali ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik, prof. dr. Bogdan Dolenc, član Komisije SŠK za ekumenizem in medverski dialog, Protodiakon Mitar Tanasić, župnijski diakon pravoslavne cerkve Sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, gospa … ter Silvester Gaberšček, Marjeta Bobnar in zbor Marijinega dela - Gibanja fokolarov, ki je z dvema pesmima obogatil glasbeni del bogoslužja.
Ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik nas je v svoji pridigi povabil, naj razpnemo jadra, dan nas Sveti Duh poveže v občestvo ljubezni. »Vemo, da pri jadranju človek ne more storiti vsega sam, to lahko stori samo kot skupnost, v občestvu drug drugemu si pomagamo na tej poti, in tako kot prijatelji, v ljubezni, lahko usmerimo naša jadra, da bodo res lahko ujela Svetega Duha, naša srca da bodo odprta v skupni molitvi in da nas Gospod razsvetli , prežene malodušje, skrbi, zagledanost vase in da skupaj hodimo po poti veselja in upanja.« Spomnil nas je, da nas Božja o delih usmiljenja čudovito nagovarja in vabi h konkretnim dejanjem. »Ni grožnja pred tem, da bomo na koncu sojeni, je predvsem spodbuda, da bi se znali v tem življenju, tukaj in sedaj, odločati za dobro. Je predvsem spodbuda k temu, da bi posnemali Jezusa v našem krščanskem pričevanju. Kaj pa to pomeni? Če beremo različne odlomke iz Svetega pisma, evangelijev, lahko ugotovimo preprosto in jasno misel: najprej Jezus pride med ljudi, množico, ki se preriva, ozdravi bolnega, ki je 37 let sam, nihče ga ne opazi. Jezus pa pride v to prerivanje, v to množico, to brezimnost, in opazi človeka, ki je v stiski. Vidi ga, kot pravi Sveto pismo: »Videl ga je.« Videti človeka pomeni se srečati z njim, spoznati ga. Ne obstaja brezimna množica. Obstaja človek, s konkretno življenjsko zgodbo, s svojo hudo bolečino. Pa ne toliko s svojo telesno boleznijo, ampak boleznijo samote. »Gospod, nimam človeka, nikogar nimam, ki bi me pomaknil k vodi.« Torej ne toliko telesna bolezen, ampak bolečina, da je čisto sam. In Jezus ga vidi, se sreča z njim, ga posluša, ta človek mu lahko razloži svojo stisko. In Jezus ne gre naprej in reče: »Jutri bom pomagal pri tvojih težavah.« Pomaga mu tukaj in sedaj. Ozdravi ga telesno, še bolj pa duhovno. Ta človek ve, da ni sam. Nekdo ga ima rad. Jezus ga je opazil, ga je videl, mu pomagal. To je sporočilo današnjega evangeljskega odlomka, te Božje besede »Delajte dobro, prizadevajte si za pravico.« Delati dobro pomeni, da v konkretnih dejanjih vidimo človeka, ga poslušamo, obiščemo, pokličemo, molimo zanj, mu pomagamo, svetujemo, predvsem da ima občutek, da ni sam, ampak da je sprejet, v občestvu, in končno, kar je bistveno, da je ljubljen. Vsi mogoči naslovi, takšne in drugačne reference, vse to bo izginilo. Naši pravoslavni bratje imajo čudovito zapisano: sled dobrega pa bo ostala v večnem božjem spominu.«
Protodiakon Mitar Tanasić, župnijski diakon pravoslavne cerkve Sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, je zbrane pozdravil v imenu Srbske pravoslavne Cerkve v Sloveniji in jim prenesel najboljše molitvene želje in blagoslov Njegove svetosti srbskega patriarha g. Porfirija. Ob besedah svetega preroka Izaija (Iz 1,17) se je vprašal, za kakšno pravičnost naj si kristjani prizadevamo, in ali obstaja ter kakšna je razlika med Božjo in človeško pravičnostjo. Da bi pojasnil to razliko, je navedel besede našega sodobnika, velikega pravoslavnega duhovnega učitelja, nedavno razglašenega za svetnika, starca Pajsija s svete gore Atos: »Božanska pravičnost je, ko delaš tisto, kar umirja tvojega bližnjega. Če je treba na primer z nekom nekaj podeliti, mu ne daj le polovice tega, kar deliš, temveč toliko, kolikor želi. Povej mu: 'Koliko želiš? Dve in pol? Tri? Vzemi!' Daj mu tisto, kar je dobro, slabo pa obdrži zase. Daj mu več, sebi pa vzemi manj. Človeška pravičnost pravi: ‘Si naredili napako? Moraš biti kaznovan.’ Božja pravičnost pa pravi: ‘Si uvidel svojo napako in se pokesal? Vse ti je odpuščeno.’«
Danes vsak išče pravico zase, za svoje potrebe, ne glede na potrebe ljudi okoli sebe. Izgovarjamo se na to, da je vse, kar počnemo, v skladu s predpisi in zakoni – zakoni in pravičnostjo tega sveta. Vedno manj se žrtvujemo drug za drugega, povsod prevladujeta sebičnost in egocentričnost – v zakonu, družini, družbi, politiki ... Hitro obsodimo druge, se pridružimo množici, ki na koga meče kamne, dopuščamo, da naše mnenje zmanipulirajo tuji interesi, čeprav nam preprosta pamet govori drugače. Kristjani, ki bi morali biti »sol zemlje« in neomajno pričevati za Kristusov evangelij, pogosto sklanjamo glavo in se lomimo kot trst, ki ga veter maje, ker si ne želimo, da bi bili navzkriž z nekimi novimi idejami, politikami, tostranskimi centri moči.
»Če bi Kristus razmišljal, kakor razmišljajo številni današnji kristjani,« pravi sveti Pajsij, »ne bi nikoli zapustil svojega nebeškega prestola in prišel na zemljo, da bi trpel in bil križan za nas. Vendar prav v tem – človeško gledano – Njegovem ‘neuspehu’ se je skrivalo odrešenje vseh ljudi. Kaj vse je pretrpel za naše odrešenje! Mi pa danes krojimo krščanstvo po svojem okusu, iščemo Kristusa brez križanja, krščanstvo ekspresnega vstajenja. Toda da bi izkusili nadnaravno, moramo najprej živeti nadnaravno.«
Za zaključek sta Silvester Gaberšček in Marjeta Bobnar iz Marijinega dela - Gibanja fokolarov spomnila, da prav na ta dan, 22. januarja, obhajamo tudi 103. obletnico rojstva Chiara Lubich. S svojimi družicami so se že od vseh začetkov gibanja in karizme edinosti trudile Božjo besedo ne samo brati, poslušati, o njej razpravljati, ampak živeti in uresničevati v vsakdanjem življenju.
Po bogoslužju smo zbrani nadaljevali prijetno ekumensko druženje ob gostoljubni pogostitvi domače evangeličanske skupnosti.
Pripravila Irena Santoro

EkumenizemV nedeljo, 22. januarja 2023, je v tednu molitvene osmine za edinost kristjanov potekalo molitveno bogoslužje, kot že mnoga leta, v evangeličanski cerkvi Primoža Trubarja v Ljubljani.

 

V ozračju se je čutilo veselje vseh, da se po dveh letih premora zaradi pandemije Covida-19 zopet lahko srečamo v živo. Predstavnike Cerkva in zbrano občestvo je v uvodu pozdravil gostitelj, nekdanji evangeličanski škof mag. Geza Filo, pri bogoslužju pa so sodelovali ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik, prof. dr. Bogdan Dolenc, član Komisije SŠK za ekumenizem in medverski dialog, Protodiakon Mitar Tanasić, župnijski diakon pravoslavne cerkve Sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, gospa … ter Silvester Gaberšček, Marjeta Bobnar in zbor Marijinega dela - Gibanja fokolarov, ki je z dvema pesmima obogatil glasbeni del bogoslužja.

Ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik nas je v svoji pridigi povabil, naj razpnemo jadra, dan nas Sveti Duh poveže v občestvo ljubezni. »Vemo, da pri jadranju človek ne more storiti vsega sam, to lahko stori samo kot skupnost, v občestvu drug drugemu si pomagamo na tej poti, in tako kot prijatelji, v ljubezni, lahko usmerimo naša jadra, da bodo res lahko ujela Svetega Duha, naša srca da bodo odprta v skupni molitvi in da nas Gospod razsvetli , prežene malodušje, skrbi, zagledanost vase in da skupaj hodimo po poti veselja in upanja.« Spomnil nas je, da nas Božja o delih usmiljenja čudovito nagovarja in vabi h konkretnim dejanjem. »Ni grožnja pred tem, da bomo na koncu sojeni, je predvsem spodbuda, da bi se znali v tem življenju, tukaj in sedaj, odločati za dobro. Je predvsem spodbuda k temu, da bi posnemali Jezusa v našem krščanskem pričevanju. Kaj pa to pomeni? Če beremo različne odlomke iz Svetega pisma, evangelijev, lahko ugotovimo preprosto in jasno misel: najprej Jezus pride med ljudi, množico, ki se preriva, ozdravi bolnega, ki je 37 let sam, nihče ga ne opazi. Jezus pa pride v to prerivanje, v to množico, to brezimnost, in opazi človeka, ki je v stiski. Vidi ga, kot pravi Sveto pismo: »Videl ga je.« Videti človeka pomeni se srečati z njim, spoznati ga. Ne obstaja brezimna množica. Obstaja človek, s konkretno življenjsko zgodbo, s svojo hudo bolečino. Pa ne toliko s svojo telesno boleznijo, ampak boleznijo samote. »Gospod, nimam človeka, nikogar nimam, ki bi me pomaknil k vodi.« Torej ne toliko telesna bolezen, ampak bolečina, da je čisto sam. In Jezus ga vidi, se sreča z njim, ga posluša, ta človek mu lahko razloži svojo stisko. In Jezus ne gre naprej in reče: »Jutri bom pomagal pri tvojih težavah.« Pomaga mu tukaj in sedaj. Ozdravi ga telesno, še bolj pa duhovno. Ta človek ve, da ni sam. Nekdo ga ima rad. Jezus ga je opazil, ga je videl, mu pomagal. To je sporočilo današnjega evangeljskega odlomka, te Božje besede »Delajte dobro, prizadevajte si za pravico.« Delati dobro pomeni, da v konkretnih dejanjih vidimo človeka, ga poslušamo, obiščemo, pokličemo, molimo zanj, mu pomagamo, svetujemo, predvsem da ima občutek, da ni sam, ampak da je sprejet, v občestvu, in končno, kar je bistveno, da je ljubljen. Vsi mogoči naslovi, takšne in drugačne reference, vse to bo izginilo. Naši pravoslavni bratje imajo čudovito zapisano: sled dobrega pa bo ostala v večnem božjem spominu.«

Protodiakon Mitar Tanasić, župnijski diakon pravoslavne cerkve Sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, je zbrane pozdravil v imenu Srbske pravoslavne Cerkve v Sloveniji in jim prenesel najboljše molitvene želje in blagoslov Njegove svetosti srbskega patriarha g. Porfirija. Ob besedah svetega preroka Izaija (Iz 1,17) se je vprašal, za kakšno pravičnost naj si kristjani prizadevamo, in ali obstaja ter kakšna je razlika med Božjo in človeško pravičnostjo. Da bi pojasnil to razliko, je navedel besede našega sodobnika, velikega pravoslavnega duhovnega učitelja, nedavno razglašenega za svetnika, starca Pajsija s svete gore Atos: »Božanska pravičnost je, ko delaš tisto, kar umirja tvojega bližnjega. Če je treba na primer z nekom nekaj podeliti, mu ne daj le polovice tega, kar deliš, temveč toliko, kolikor želi. Povej mu: 'Koliko želiš? Dve in pol? Tri? Vzemi!' Daj mu tisto, kar je dobro, slabo pa obdrži zase. Daj mu več, sebi pa vzemi manj. Človeška pravičnost pravi: ‘Si naredili napako? Moraš biti kaznovan.’ Božja pravičnost pa pravi: ‘Si uvidel svojo napako in se pokesal? Vse ti je odpuščeno.’«

Danes vsak išče pravico zase, za svoje potrebe, ne glede na potrebe ljudi okoli sebe. Izgovarjamo se na to, da je vse, kar počnemo, v skladu s predpisi in zakoni – zakoni in pravičnostjo tega sveta. Vedno manj se žrtvujemo drug za drugega, povsod prevladujeta sebičnost in egocentričnost – v zakonu, družini, družbi, politiki ... Hitro obsodimo druge, se pridružimo množici, ki na koga meče kamne, dopuščamo, da naše mnenje zmanipulirajo tuji interesi, čeprav nam preprosta pamet govori drugače. Kristjani, ki bi morali biti »sol zemlje« in neomajno pričevati za Kristusov evangelij, pogosto sklanjamo glavo in se lomimo kot trst, ki ga veter maje, ker si ne želimo, da bi bili navzkriž z nekimi novimi idejami, politikami, tostranskimi centri moči.

»Če bi Kristus razmišljal, kakor razmišljajo številni današnji kristjani,« pravi sveti Pajsij, »ne bi nikoli zapustil svojega nebeškega prestola in prišel na zemljo, da bi trpel in bil križan za nas. Vendar prav v tem – človeško gledano – Njegovem ‘neuspehu’ se je skrivalo odrešenje vseh ljudi. Kaj vse je pretrpel za naše odrešenje! Mi pa danes krojimo krščanstvo po svojem okusu, iščemo Kristusa brez križanja, krščanstvo ekspresnega vstajenja. Toda da bi izkusili nadnaravno, moramo najprej živeti nadnaravno.«

Za zaključek sta Silvester Gaberšček in Marjeta Bobnar iz Marijinega dela - Gibanja fokolarov spomnila, da prav na ta dan, 22. januarja, obhajamo tudi 103. obletnico rojstva Chiara Lubich. S svojimi družicami so se že od vseh začetkov gibanja in karizme edinosti trudile Božjo besedo ne samo brati, poslušati, o njej razpravljati, ampak živeti in uresničevati v vsakdanjem življenju.

Po bogoslužju smo zbrani nadaljevali prijetno ekumensko druženje ob gostoljubni pogostitvi domače evangeličanske skupnosti.

 

Pripravila Irena Santoro

vir: SŠK

TRENUTNO NA TV



DOTACIJA

Na enostavnejši način vam odslej nudimo možnost dotacije preko QR kode, ki jo poskenirate preko bančne aplikacije s telefonom.

qr dotacija

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Youtube
Facebook
Twitter