Exodus TV

Novice

11.4.2024

Javna molitev rožnega venca

11.4.2024

Sveta maša ob 4. obletnici smrti nadškofa msgr. Alojza Urana

9.4.2024

Srečanje SŠK in Varuha človekovih pravic

8.4.2024

Teden molitve za nove duhovne poklice 2024

5.4.2024

Odgovor na novinarsko vprašanje glede morebitne spremembe v molitvi Očenaš

Več novic

Sveti oče Frančišek: Jezus se je za nas popolnoma izpraznil. »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«

Papež Frančišek je na cvetno nedeljo Gospodovega trpljenja, 2. aprila 2023, vodil sveto mašo na Trgu sv. Petra. Bogoslužje se je začelo z blagoslovom zelenja in procesijo. Med homilijo je sveti oče na podlagi Jezusovih besed iz Matejevega evangelija: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«, spregovoril o Gospodovem trojnem trpljenju: telesnem, duševnem in telesnem. Evharistično bogoslužje je daroval kardinal Leonardo Sandri.
»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 26,46) Ta klic smo danes ponavljali v psalmu z odpevom (prim. Ps 22,2) in je edini, ki ga je Jezus izrekel na križu v evangeliju, ki smo ga poslušali. To so torej besede, ki nas vodijo v središče Kristusovega trpljenja, na višek trpljenja, ki ga je pretrpel, da bi nas odrešil. »Zakaj si me zapustil?«
Jezusovega trpljenja je bilo veliko, veliko in vsakokrat, ko poslušamo pripoved o trpljenju, vstopi v nas. To je bilo trpljenje telesa: pomislimo na klofute in udarce, na bičanje, kronanje s trnjem, na muke na križu. Bilo je trpljenje duše: Judovo izdajstvo, Petrova zatajitev, verske in civilne obtožbe, zasmehovanje stražarjev, žalitve pod križem, zavrženost od mnogih, propad vsega, zapuščanje učencev. In vendar je ob vsej tej bolečini Jezusu ostajala ena gotovost: Očetova bližina. Vendar se zdaj zgodi nepredstavljivo; pred smrtjo zavpije: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« To je Jezusova zapuščenost.
To je najbolj parajoče trpljenje, trpljenje duha. V najbolj tragični uri Jezus doživlja zapuščenost od Boga. Nikoli prej Očeta ni imenoval s splošnim imenom Bog. Da bi nam posredoval silovitost tega dejstva, evangelij ponovi stavek tudi v aramejščini. Med izgovorjenimi na križu je ta edini, ki nas je dosegel v izvirnem jeziku. Dogodek je dejanski in ponižanje je skrajno, torej zapuščenost od Očeta in zapuščenost od Boga. Gospod tako trpi iz ljubezni do nas, da mi to celo težko razumemo. Ni lahko to razumeti. Vidi zaprto nebo, doživlja bridko mejo življenja, brodolom bivanja, propad vseh gotovosti. Zato vpije »zakaj vseh zakajev«. Toda, zakaj? Ti, Bog, zakaj?
Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? Glagol »zapustiti« je v Svetem pismu močan. Pojavi se v trenutkih skrajne bolečine: v propadlih, zavrnjenih in izdanih ljubeznih; v zavrnjenih in splavljenih otrocih; v situacijah odslovitve, ovdovelosti in osirotelosti; v praznih zakonih; v izključitvah, ki jemljejo družbene vezi; v krivičnem zatiranju in v samoti bolezni. Skratka, v najbolj drastičnih trganjih vezi, je izrečena ta beseda: »zapuščenost«. Kristus je to nesel na križ, naložil si je greh sveta. In na vrhuncu je On, edinorojeni in ljubljeni Sin, doživel sebi najbolj skrajno stanje zapuščenosti: Božjo oddaljenost.
Zakaj je šlo tako daleč? Zaradi nas. Ni drugega odgovora. Bratje in sestre, danes to ni spektakel. Vsakdo izmed nas, ko posluša Jezusovo zapuščenost, naj si reče: »Zame! Ta zapuščenost, je cena, ki jo je plačal zame!«  Z vsakim od nas je postal solidaren do skrajnosti, da bi bil z nami vse do konca. Doživel je zapuščenost, da ne bi pustil, da bi postali talci žalosti, in da bi bil vedno ob nas. To je storil zame, zate, da bi zame, zate ali za kogarkoli drugega takrat, ko bi se čutil stisnjenega ob zid, izgubljenega v slepi ulici, pogreznjenega v brezno zapuščenosti, posrkanega v vrtinec »zakajev« brez odgovorov, obstajalo upanje. To ni konec, kajti Jezus je bil tam in sedaj je s teboj. On, ki je trpel oddaljenost zapuščenosti, da bi v svojo ljubezen sprejel vsako našo oddaljenost. Da bi vsak med nami lahko rekel: v mojih padcih, vsakdo od nas, je velikokrat padel; v moji razdejanosti, ko se počutim izdanega ali ko sem izdal, odvrženega ali sem odvrgel drugega, ko se čutim zapuščenega ali sem zavrgel druge, pomislimo na to, da je bil On zapuščen, izdan, odvržen. In tukaj najdemo Njega. Ko se počutim zgrešenega in izgubljenega, ko ne morem več, je On z menoj, On je tam; v mojih tisočih kapricah »zakajev« in v številnih »zakajih« brez odgovora, je On tu.
Tako nas Gospod od znotraj rešuje naših »zakajev«. Od tam nam odpre upanje, ki nikoli ne razočara. Na križu namreč, ko doživlja skrajno zapuščenost, se ne prepušča obupu, kajti tu je meja, ampak moli in se izroča. Svoj »zakaj« vpije z besedami psalma (22,2) in se izroči v Očetove roke, čeprav čuti, da je daleč (prim. Lk 23,46) ali ga ne sliši, ker se čuti zapuščenega. V zapuščenosti se najprej izroča. V zapuščenosti še naprej ljubi svoje, ki so ga pustili samega in v zapuščenosti odpušča tistim, ki so ga križali (v. 34). Poglejte kako je brezno tolikega našega zla potopljeno v največjo ljubezen, tako da se vsaka ločitev spremeni v občestvo.
Bratje in sestre, takšna ljubezen, vsa za nas, do konca. Takšna Jezusova ljubezen lahko spremeni naša kamnita srca v mesena srca. To je ljubezen, ki je sposobna usmiljenja, nežnosti in sočutja. Božji slog je bližina, sočutje in nežnost. Zapuščeni Kristus nas spodbuja, da ga ljubimo in ga ljubimo v zapuščenih. V njih niso samo pomoči potrebni, ampak je v njih On; On, zapuščeni Jezus, je z njimi; On, ki nas je rešil tako, da se je spustil do dna naše človeške pogojenosti. Z vsakim od njih, ki so zapuščeni vse do smrti, je z njimi. Mislim, na nekatere. Pred nekaj tedni je tako imenovani »človek ceste«, Nemec, umrl pod stebriščem sam, zapuščen. Jezus je za vsakega od nas. Mnogo jih potrebuje našo bližino. Toliko je zapuščenih. Tudi jaz potrebujem, da me Jezus ljubkuje in se mi približa. Zaradi tega grem, da ga srečam v zapuščenih, v osamljenih.
On želi, da poskrbimo za brate in sestre, ki so najbolj podobni Njemu v dejanju skrajne bolečine in osamljenosti. Ne samo osebe, danes so dragi bratje in sestre, številni »zapuščeni Kristusi«. Celotna ljudstva so izkoriščana in prepuščena sama sebi; so reveži, ki živijo na križiščih naših cest, in nimamo poguma, da bi se srečali z njihovimi pogledi; migranti, ki niso več obrazi ampak številke; zavrženi jetniki, ljudje, ki so katalogizirani kot problemi. Je pa tudi veliko v nevidnih zapuščenih, skritih Kristusov, ki jih odvržemo z belimi rokavicami: nerojeni otroci, zapuščeni ostareli, ki bi lahko bil tvoj oče, tvoja mama, dedek, babica, zapuščeni v hiralnicah, bolniki brez obiskov, spregledani invalidi; mladi, ki v sebi čutijo veliko praznino, ne da bi kdo zares prisluhnil kriku njihove bolečine. Zato ne najdejo druge poti, kot je izhod v samomoru. To so današnji zapuščeni, to so današnji Kristusi.
Zapuščeni Jezus od nas zahteva, naj imamo oči in srce za zapuščene. Za nas, učence Zapuščenega, nihče ne more biti odrinjen, nihče ne more biti prepuščen sam sebi, kajti spomnimo se, zavrnjeni in izključeni ljudje so žive Kristusove ikone. Spominjajo nas na njegovo noro ljubezen, njegovo zapuščenost, ki nas rešuje iz vsake osamljenosti in obupa. Bratje in sestre, prosimo danes za to milost: da bi znali ljubiti zapuščenega Jezusa in znali ljubiti Jezusa v vsakem zapuščenem, v vsaki zapuščeni. Prosimo za milost, da bomo znali videti in prepoznati Gospoda, ki še vedno vpije v njih. Ne dovolimo, da bi se njegov glas izgubil v oglušujoči tišini brezbrižnosti. Bog nas ni pustil samih, zato poskrbimo za tiste, ki so ostali sami. Tedaj, šele tedaj, bomo za svoje sprejeli želje in čutenja Njega, ki je zaradi nas »sam sebe izpraznil« (Flp 2,7). Popolnoma je izpraznil samega sebe za nas.
Vir: Vatican News - slovenska redakcija

cvetna_nedeljaPapež Frančišek je na cvetno nedeljo Gospodovega trpljenja, 2. aprila 2023, vodil sveto mašo na Trgu sv. Petra. Bogoslužje se je začelo z blagoslovom zelenja in procesijo. Med homilijo je sveti oče na podlagi Jezusovih besed iz Matejevega evangelija: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«, spregovoril o Gospodovem trojnem trpljenju: telesnem, duševnem in telesnem. Evharistično bogoslužje je daroval kardinal Leonardo Sandri.

 

»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 26,46) Ta klic smo danes ponavljali v psalmu z odpevom (prim. Ps 22,2) in je edini, ki ga je Jezus izrekel na križu v evangeliju, ki smo ga poslušali. To so torej besede, ki nas vodijo v središče Kristusovega trpljenja, na višek trpljenja, ki ga je pretrpel, da bi nas odrešil. »Zakaj si me zapustil?«

Jezusovega trpljenja je bilo veliko, veliko in vsakokrat, ko poslušamo pripoved o trpljenju, vstopi v nas. To je bilo trpljenje telesa: pomislimo na klofute in udarce, na bičanje, kronanje s trnjem, na muke na križu. Bilo je trpljenje duše: Judovo izdajstvo, Petrova zatajitev, verske in civilne obtožbe, zasmehovanje stražarjev, žalitve pod križem, zavrženost od mnogih, propad vsega, zapuščanje učencev. In vendar je ob vsej tej bolečini Jezusu ostajala ena gotovost: Očetova bližina. Vendar se zdaj zgodi nepredstavljivo; pred smrtjo zavpije: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« To je Jezusova zapuščenost.

To je najbolj parajoče trpljenje, trpljenje duha. V najbolj tragični uri Jezus doživlja zapuščenost od Boga. Nikoli prej Očeta ni imenoval s splošnim imenom Bog. Da bi nam posredoval silovitost tega dejstva, evangelij ponovi stavek tudi v aramejščini. Med izgovorjenimi na križu je ta edini, ki nas je dosegel v izvirnem jeziku. Dogodek je dejanski in ponižanje je skrajno, torej zapuščenost od Očeta in zapuščenost od Boga. Gospod tako trpi iz ljubezni do nas, da mi to celo težko razumemo. Ni lahko to razumeti. Vidi zaprto nebo, doživlja bridko mejo življenja, brodolom bivanja, propad vseh gotovosti. Zato vpije »zakaj vseh zakajev«. Toda, zakaj? Ti, Bog, zakaj?

Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? Glagol »zapustiti« je v Svetem pismu močan. Pojavi se v trenutkih skrajne bolečine: v propadlih, zavrnjenih in izdanih ljubeznih; v zavrnjenih in splavljenih otrocih; v situacijah odslovitve, ovdovelosti in osirotelosti; v praznih zakonih; v izključitvah, ki jemljejo družbene vezi; v krivičnem zatiranju in v samoti bolezni. Skratka, v najbolj drastičnih trganjih vezi, je izrečena ta beseda: »zapuščenost«. Kristus je to nesel na križ, naložil si je greh sveta. In na vrhuncu je On, edinorojeni in ljubljeni Sin, doživel sebi najbolj skrajno stanje zapuščenosti: Božjo oddaljenost.

Zakaj je šlo tako daleč? Zaradi nas. Ni drugega odgovora. Bratje in sestre, danes to ni spektakel. Vsakdo izmed nas, ko posluša Jezusovo zapuščenost, naj si reče: »Zame! Ta zapuščenost, je cena, ki jo je plačal zame!«  Z vsakim od nas je postal solidaren do skrajnosti, da bi bil z nami vse do konca. Doživel je zapuščenost, da ne bi pustil, da bi postali talci žalosti, in da bi bil vedno ob nas. To je storil zame, zate, da bi zame, zate ali za kogarkoli drugega takrat, ko bi se čutil stisnjenega ob zid, izgubljenega v slepi ulici, pogreznjenega v brezno zapuščenosti, posrkanega v vrtinec »zakajev« brez odgovorov, obstajalo upanje. To ni konec, kajti Jezus je bil tam in sedaj je s teboj. On, ki je trpel oddaljenost zapuščenosti, da bi v svojo ljubezen sprejel vsako našo oddaljenost. Da bi vsak med nami lahko rekel: v mojih padcih, vsakdo od nas, je velikokrat padel; v moji razdejanosti, ko se počutim izdanega ali ko sem izdal, odvrženega ali sem odvrgel drugega, ko se čutim zapuščenega ali sem zavrgel druge, pomislimo na to, da je bil On zapuščen, izdan, odvržen. In tukaj najdemo Njega. Ko se počutim zgrešenega in izgubljenega, ko ne morem več, je On z menoj, On je tam; v mojih tisočih kapricah »zakajev« in v številnih »zakajih« brez odgovora, je On tu.

Tako nas Gospod od znotraj rešuje naših »zakajev«. Od tam nam odpre upanje, ki nikoli ne razočara. Na križu namreč, ko doživlja skrajno zapuščenost, se ne prepušča obupu, kajti tu je meja, ampak moli in se izroča. Svoj »zakaj« vpije z besedami psalma (22,2) in se izroči v Očetove roke, čeprav čuti, da je daleč (prim. Lk 23,46) ali ga ne sliši, ker se čuti zapuščenega. V zapuščenosti se najprej izroča. V zapuščenosti še naprej ljubi svoje, ki so ga pustili samega in v zapuščenosti odpušča tistim, ki so ga križali (v. 34). Poglejte kako je brezno tolikega našega zla potopljeno v največjo ljubezen, tako da se vsaka ločitev spremeni v občestvo.

Bratje in sestre, takšna ljubezen, vsa za nas, do konca. Takšna Jezusova ljubezen lahko spremeni naša kamnita srca v mesena srca. To je ljubezen, ki je sposobna usmiljenja, nežnosti in sočutja. Božji slog je bližina, sočutje in nežnost. Zapuščeni Kristus nas spodbuja, da ga ljubimo in ga ljubimo v zapuščenih. V njih niso samo pomoči potrebni, ampak je v njih On; On, zapuščeni Jezus, je z njimi; On, ki nas je rešil tako, da se je spustil do dna naše človeške pogojenosti. Z vsakim od njih, ki so zapuščeni vse do smrti, je z njimi. Mislim, na nekatere. Pred nekaj tedni je tako imenovani »človek ceste«, Nemec, umrl pod stebriščem sam, zapuščen. Jezus je za vsakega od nas. Mnogo jih potrebuje našo bližino. Toliko je zapuščenih. Tudi jaz potrebujem, da me Jezus ljubkuje in se mi približa. Zaradi tega grem, da ga srečam v zapuščenih, v osamljenih.

On želi, da poskrbimo za brate in sestre, ki so najbolj podobni Njemu v dejanju skrajne bolečine in osamljenosti. Ne samo osebe, danes so dragi bratje in sestre, številni »zapuščeni Kristusi«. Celotna ljudstva so izkoriščana in prepuščena sama sebi; so reveži, ki živijo na križiščih naših cest, in nimamo poguma, da bi se srečali z njihovimi pogledi; migranti, ki niso več obrazi ampak številke; zavrženi jetniki, ljudje, ki so katalogizirani kot problemi. Je pa tudi veliko v nevidnih zapuščenih, skritih Kristusov, ki jih odvržemo z belimi rokavicami: nerojeni otroci, zapuščeni ostareli, ki bi lahko bil tvoj oče, tvoja mama, dedek, babica, zapuščeni v hiralnicah, bolniki brez obiskov, spregledani invalidi; mladi, ki v sebi čutijo veliko praznino, ne da bi kdo zares prisluhnil kriku njihove bolečine. Zato ne najdejo druge poti, kot je izhod v samomoru. To so današnji zapuščeni, to so današnji Kristusi.

Zapuščeni Jezus od nas zahteva, naj imamo oči in srce za zapuščene. Za nas, učence Zapuščenega, nihče ne more biti odrinjen, nihče ne more biti prepuščen sam sebi, kajti spomnimo se, zavrnjeni in izključeni ljudje so žive Kristusove ikone. Spominjajo nas na njegovo noro ljubezen, njegovo zapuščenost, ki nas rešuje iz vsake osamljenosti in obupa. Bratje in sestre, prosimo danes za to milost: da bi znali ljubiti zapuščenega Jezusa in znali ljubiti Jezusa v vsakem zapuščenem, v vsaki zapuščeni. Prosimo za milost, da bomo znali videti in prepoznati Gospoda, ki še vedno vpije v njih. Ne dovolimo, da bi se njegov glas izgubil v oglušujoči tišini brezbrižnosti. Bog nas ni pustil samih, zato poskrbimo za tiste, ki so ostali sami. Tedaj, šele tedaj, bomo za svoje sprejeli želje in čutenja Njega, ki je zaradi nas »sam sebe izpraznil« (Flp 2,7). Popolnoma je izpraznil samega sebe za nas.

 

Vir: Vatican News - slovenska redakcija

TRENUTNO NA TV



SVETNIK DNEVA

DOTACIJA

Na enostavnejši način vam odslej nudimo možnost dotacije preko QR kode, ki jo poskenirate preko bančne aplikacije s telefonom.

qr dotacija

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Youtube
Facebook
Twitter