Exodus TV

Novice

11.4.2024

Javna molitev rožnega venca

11.4.2024

Sveta maša ob 4. obletnici smrti nadškofa msgr. Alojza Urana

9.4.2024

Srečanje SŠK in Varuha človekovih pravic

8.4.2024

Teden molitve za nove duhovne poklice 2024

5.4.2024

Odgovor na novinarsko vprašanje glede morebitne spremembe v molitvi Očenaš

Več novic

Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši ob blagoslovu obnovljenega slovenskega pastoralnega centra v Bruslju

V nedeljo, 25. junija 2023, je ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore v Bruslju blagoslovil kapelo in obnovljen slovenski pastoralni center.  Na Avenue de la Couronne, v predelu mesta, ki leži blizu četrti z glavnino evropskih institucij, so eno od treh stavb Slovenskega pastoralnega centra, zahvaljujoč prizadevanjem njegovega voditelja dr. Zvoneta Štrublja prenovili, tako da je iz povsem dotrajane stavbe, ki je že kakih deset let ni bilo več mogoče uporabljati, nastala hiša z novo kapelo, dvorano ter apartmaji za družine in študente. V nadaljevanju objavljamo pridigo nadškofa Zoreta.
Spoštovani gospod Zvone Štrubelj, voditelj Slovenskega pastoralnega centra v Bruslju in duša te prenove, spoštovani gospod arhitekt Gildo Gorza, ki je narisal ter zelo predano in strokovno spremljal potek prenove, spoštovani visoki gostje, spoštovani mojstri, ki ste vsak s svojega področja obnovili ta center, dragi bratje in sestre.
V Bruslju smo se zbrali, da bi blagoslovili obnovljene prostore Slovenskega pastoralnega centra in se Bogu zahvalili za opravljena dela ter prosili za rodovitnost slovenskega in krščanskega življenja v teh prostorih. Obenem ravno na današnji dan obhajamo tudi praznik državnosti, ko sta bili leta 1991 sprejeti Deklaracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Sloveniji. Ob praznovanju tega se bomo povezali z vsemi našimi ljudmi, ki našo državno samostojnost in neodvisnost doživljajo kot praznično dejstvo, za katerega moramo biti hvaležni, obenem pa moramo biti pozorni na to, da se bo naša samostojna država Slovenija razvijala v skupnost državljanov, ki bo temeljila na sodelovanju in na sprejemanju vseh najbolj ustvarjalnih sil in sposobnosti za naše skupno dobro.
Ko se veselimo obnove tega centra, nikakor ne moremo mimo njegovih začetkov. V Bruslju je namreč od leta 1955 deloval mladi duhovnik Anton Ilc, doma iz Ribnice na Dolenjskem. Kongregacija za vzhodne Cerkve ga je imenovala v rusko središče v Bruslju. S tem imenovanjem je Kongregacija ustregla prošnji Irine Mihajlovne Posnove, ki je že od leta 1949 prosila, da bi bil v Bruselj imenovan katoliški duhovnik bizantinskega obreda. Skupaj s sodelavci sta skrbela za izdajateljsko dejavnost Vzhodnokrščanskega središča v Bruslju. To središče se je leta 1956 preselilo na Kronsko avenijo 206, kjer se je leta 1963 pridružil še drugi Ribničan, duhovnik Karel Kozina.
V teh prostorih je potem vse do konca prejšnjega tisočletja vrelo od duhovne in založniške dejavnosti. Najbrž je težko oceniti pomembnost vsega, kar je ta trojica zasnovala in posredovala v Sovjetsko zvezo, vendar pa ni nobenega dvoma, da je največji biser, ki ga je izdalo Vzhodnokrščansko središče Bruseljska biblija, ki je bila opremljena s številnimi komentarji francoske Jeruzalemske biblije in nekateri strokovnjaki pravijo, da je to še vedno eden najboljših prevodov Svetega pisma v Ruščino.
Zato se danes z občudovanjem in hvaležnostjo spominjamo Antona Ilca in Karla Kozine, ki sta tukaj opravila izjemno poslanstvo. Ko se je leta 1999 Karel Kozina odločil za upokojitev, je predlagal, da se Vzhodnokrščansko središče preoblikuje v Slovensko pastoralno središče in z odlokom kardinala Danneelsa je bilo 16. julija 2000 na Kronski aveniji 206 ustanovljeno Slovensko pastoralno središče.
Dejavnost, ki se je odvijala v tem središču, nam govori, da v življenju ni slepih ulic in neprehodnih poti. Pomembno pa je, da se ne predajamo malodušju, pač pa se damo voditi Svetemu Duhu, kajti Bog tudi v razmerah, ki se nam zdijo nemogoče, pozna množico rešitev.
Zato je prav, da posebej prisluhnemo današnjim Jezusovim spodbudam. Smo v desetem poglavju Matejevega evangelija, v katerem Jezus govori predvsem o poslanstvu učencev v svet in o njihovem zadržanju v svetu. Presenetljivo je, da jim Jezus ne obljublja raja. Življenja z njim in oznanjevanja njegovega evangelija jim ne slika v svetlih barvah, ki naj jih prepričajo, da se bodo odločili zanj. On, ki je Judom, ki so verovali vanj, dejal: »Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila,« (Jn 8,32) svojih učencev ni hotel pridobivati z praznimi obljubami ali celo z zavajanjem. Jezus hoče, da se vsak, ki se napoti za njim, zaveda, za kom se je odločil hoditi, na kakšno pot je stopil in kaj lahko na tej poti pričakuje.
Če premišljujemo o Jezusovih besedah, potem vidimo, da svojim napoveduje nasprotovanje, celo preganjanje, ki lahko postane tudi krvavo. In zgodovina Cerkve razodeva dvoje vzporednih gibanj. Na eni strani je izredna smelost in neutrudnost prvih kristjanov, na drugi strani pa preganjanje, nasprotovanje. Težko je razumljiva ta nestrpnost do kristjanov, ki se praktično v vseh časih nazadnje spremeni v resnična preganjanja, ječe, mučeništva. Tudi danes v številnih državah kristjani trpijo zaradi preganjanja, mečejo jih v ječe.
Ne samo v daljnih deželah sveta. Tudi v državah z uveljavljeno demokracijo in blagostanjem kristjan doživlja izključenost in je lahko predmet posmeha in ravnodušnosti. Zato je današnji Jezusov poziv: Vsakega, ki me bo priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih.«
Ta beseda nas vabi k pogledu vase. Kako je z mojim priznavanjem Jezusa pred ljudmi. Ne gre za različne izjave in tudi ne za govorjenje. Gre za življenje, iz katerega ljudje lahko spoznajo, da moje življenje sloni na evangeliju. Mislim, da moramo tudi mi danes močno prisluhniti Jezusovemu klicu: »Ne bojte se!« Ne bojte se ljudi! Ne bojte se tistih, ki morejo umoriti telo. Papež sv. Janez Pavel II. je od začetka svojega papeževanja večkrat zaklical: »Ne bojte se, ne bojte se Kristusa!«
Zakaj Jezus tako poudarja, naj se ne bojimo? Ker ve, da zaradi bojazni, da zaradi strahu lahko začnemo sprejemati odločitve, ki niso skladne z našim človeškim in krščanskim dostojanstvom. Sam je do krvavega potu v Getsemaniju spoznal strah in njegovo moč nad človekom. Priznal si je strah, vendar odločanja ni prepustil strahu, ampak se je odločal kot Očetov Sin, kot odrešenik. Zato tudi nam naroča, naj se ne bojimo! To ne pomeni, da nas nikoli ni strah, pač pa da se odločamo v skladu s svojo vestjo, svojimi spoznanji in svojim dostojanstvom.
Ko se je pred dvaintridesetimi leti pripravljala samostojnost naše države, so se voditelji procesov za samostojnost in za obrambo samostojnosti zavedali, da nimajo absolutnega zagotovila, da se bodo stvari srečno iztekle. Jih je bilo strah? Ne vem. Zanesljivo pa so si morali odgovoriti na določena vprašanja v zvezi z odločitvami, ki so jih sprejemali zase in za druge. In sprejeti tveganja, ki so bila povezana z zavarovanjem samostojnosti naše države. Vprašanja, ki so si jih postavljali, so lahko vplivala zgolj na bolj temeljito in domišljeno pripravo obrambe, nikakor pa niso mogla vplivati na temeljne odločitve, ki so bile sprejete. Vemo, da vsi niso ravnali tako. Nekateri so se takrat umaknili na varno. Pravzaprav bi lahko rekli, da niso priznali samostojne Slovenije pred ljudmi.
Zaradi pokončnosti in dostojanstva ostalih danes živimo v samostojni in neodvisni državi Sloveniji. Kot državljani in kristjani smo odgovorni zanjo in za njeno samostojnost. Storiti moramo vse, da bodo v njej imeli prostor za življenje in to za dostojno življenje vsi njeni državljani. Da bodo v njej imeli varno starost njeni upokojenci in da se ne bo treba bati za življenje tisti, ki so bolni in onemogli. Da bodo otroci spoštovani v njihovi naravni rasti in razvoju, ne pa žrtve ideologij, ki so skregane z znanostjo in zdravo pametjo. Storiti moramo vse, da bomo živeli v državi, v kateri temeljno vodilo delovanja ne bo nasprotovanje, ki meji že na maščevanje, ampak bo temeljno vodilo sodelovanje in skrb za skupno dobro vseh njenih prebivalcev.
V tej skrbi za takšno državo moramo povedati svoje mnenje in izraziti svoj glas. Kot kristjani pa smo dolžni za našo državo Slovenijo moliti; najprej molitev hvaležnosti nad tem čudežem, ki se ga žal ne zavedamo v polnosti, potem pa molitev prošnje, da bi za ta čudež z Božjo pomočjo in njegovim blagoslovom tudi v resnici skrbeli.
Dragi bratje in sestre, danes praznujmo in se zahvaljujmo. Gospodu Zvonetu vse čestitke in zahvale za uspešno opravljeno delo pri obnovi. Naj se naša srca navzamejo slovenskega in krščanskega poguma. To od nas zahteva čas in to od nas zahteva Kristus. Amen!
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
vir: SŠK

msgr_stanislav_zoreV nedeljo, 25. junija 2023, je ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore v Bruslju blagoslovil kapelo in obnovljen slovenski pastoralni center.  Na Avenue de la Couronne, v predelu mesta, ki leži blizu četrti z glavnino evropskih institucij, so eno od treh stavb Slovenskega pastoralnega centra, zahvaljujoč prizadevanjem njegovega voditelja dr. Zvoneta Štrublja prenovili, tako da je iz povsem dotrajane stavbe, ki je že kakih deset let ni bilo več mogoče uporabljati, nastala hiša z novo kapelo, dvorano ter apartmaji za družine in študente. V nadaljevanju objavljamo pridigo nadškofa Zoreta.

Spoštovani gospod Zvone Štrubelj, voditelj Slovenskega pastoralnega centra v Bruslju in duša te prenove, spoštovani gospod arhitekt Gildo Gorza, ki je narisal ter zelo predano in strokovno spremljal potek prenove, spoštovani visoki gostje, spoštovani mojstri, ki ste vsak s svojega področja obnovili ta center, dragi bratje in sestre.

V Bruslju smo se zbrali, da bi blagoslovili obnovljene prostore Slovenskega pastoralnega centra in se Bogu zahvalili za opravljena dela ter prosili za rodovitnost slovenskega in krščanskega življenja v teh prostorih. Obenem ravno na današnji dan obhajamo tudi praznik državnosti, ko sta bili leta 1991 sprejeti Deklaracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Sloveniji. Ob praznovanju tega se bomo povezali z vsemi našimi ljudmi, ki našo državno samostojnost in neodvisnost doživljajo kot praznično dejstvo, za katerega moramo biti hvaležni, obenem pa moramo biti pozorni na to, da se bo naša samostojna država Slovenija razvijala v skupnost državljanov, ki bo temeljila na sodelovanju in na sprejemanju vseh najbolj ustvarjalnih sil in sposobnosti za naše skupno dobro.

Ko se veselimo obnove tega centra, nikakor ne moremo mimo njegovih začetkov. V Bruslju je namreč od leta 1955 deloval mladi duhovnik Anton Ilc, doma iz Ribnice na Dolenjskem. Kongregacija za vzhodne Cerkve ga je imenovala v rusko središče v Bruslju. S tem imenovanjem je Kongregacija ustregla prošnji Irine Mihajlovne Posnove, ki je že od leta 1949 prosila, da bi bil v Bruselj imenovan katoliški duhovnik bizantinskega obreda. Skupaj s sodelavci sta skrbela za izdajateljsko dejavnost Vzhodnokrščanskega središča v Bruslju. To središče se je leta 1956 preselilo na Kronsko avenijo 206, kjer se je leta 1963 pridružil še drugi Ribničan, duhovnik Karel Kozina.

V teh prostorih je potem vse do konca prejšnjega tisočletja vrelo od duhovne in založniške dejavnosti. Najbrž je težko oceniti pomembnost vsega, kar je ta trojica zasnovala in posredovala v Sovjetsko zvezo, vendar pa ni nobenega dvoma, da je največji biser, ki ga je izdalo Vzhodnokrščansko središče Bruseljska biblija, ki je bila opremljena s številnimi komentarji francoske Jeruzalemske biblije in nekateri strokovnjaki pravijo, da je to še vedno eden najboljših prevodov Svetega pisma v Ruščino.

Zato se danes z občudovanjem in hvaležnostjo spominjamo Antona Ilca in Karla Kozine, ki sta tukaj opravila izjemno poslanstvo. Ko se je leta 1999 Karel Kozina odločil za upokojitev, je predlagal, da se Vzhodnokrščansko središče preoblikuje v Slovensko pastoralno središče in z odlokom kardinala Danneelsa je bilo 16. julija 2000 na Kronski aveniji 206 ustanovljeno Slovensko pastoralno središče.

Dejavnost, ki se je odvijala v tem središču, nam govori, da v življenju ni slepih ulic in neprehodnih poti. Pomembno pa je, da se ne predajamo malodušju, pač pa se damo voditi Svetemu Duhu, kajti Bog tudi v razmerah, ki se nam zdijo nemogoče, pozna množico rešitev.

Zato je prav, da posebej prisluhnemo današnjim Jezusovim spodbudam. Smo v desetem poglavju Matejevega evangelija, v katerem Jezus govori predvsem o poslanstvu učencev v svet in o njihovem zadržanju v svetu. Presenetljivo je, da jim Jezus ne obljublja raja. Življenja z njim in oznanjevanja njegovega evangelija jim ne slika v svetlih barvah, ki naj jih prepričajo, da se bodo odločili zanj. On, ki je Judom, ki so verovali vanj, dejal: »Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila,« (Jn 8,32) svojih učencev ni hotel pridobivati z praznimi obljubami ali celo z zavajanjem. Jezus hoče, da se vsak, ki se napoti za njim, zaveda, za kom se je odločil hoditi, na kakšno pot je stopil in kaj lahko na tej poti pričakuje.

Če premišljujemo o Jezusovih besedah, potem vidimo, da svojim napoveduje nasprotovanje, celo preganjanje, ki lahko postane tudi krvavo. In zgodovina Cerkve razodeva dvoje vzporednih gibanj. Na eni strani je izredna smelost in neutrudnost prvih kristjanov, na drugi strani pa preganjanje, nasprotovanje. Težko je razumljiva ta nestrpnost do kristjanov, ki se praktično v vseh časih nazadnje spremeni v resnična preganjanja, ječe, mučeništva. Tudi danes v številnih državah kristjani trpijo zaradi preganjanja, mečejo jih v ječe.

Ne samo v daljnih deželah sveta. Tudi v državah z uveljavljeno demokracijo in blagostanjem kristjan doživlja izključenost in je lahko predmet posmeha in ravnodušnosti. Zato je današnji Jezusov poziv: Vsakega, ki me bo priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih.«

Ta beseda nas vabi k pogledu vase. Kako je z mojim priznavanjem Jezusa pred ljudmi. Ne gre za različne izjave in tudi ne za govorjenje. Gre za življenje, iz katerega ljudje lahko spoznajo, da moje življenje sloni na evangeliju. Mislim, da moramo tudi mi danes močno prisluhniti Jezusovemu klicu: »Ne bojte se!« Ne bojte se ljudi! Ne bojte se tistih, ki morejo umoriti telo. Papež sv. Janez Pavel II. je od začetka svojega papeževanja večkrat zaklical: »Ne bojte se, ne bojte se Kristusa!«

Zakaj Jezus tako poudarja, naj se ne bojimo? Ker ve, da zaradi bojazni, da zaradi strahu lahko začnemo sprejemati odločitve, ki niso skladne z našim človeškim in krščanskim dostojanstvom. Sam je do krvavega potu v Getsemaniju spoznal strah in njegovo moč nad človekom. Priznal si je strah, vendar odločanja ni prepustil strahu, ampak se je odločal kot Očetov Sin, kot odrešenik. Zato tudi nam naroča, naj se ne bojimo! To ne pomeni, da nas nikoli ni strah, pač pa da se odločamo v skladu s svojo vestjo, svojimi spoznanji in svojim dostojanstvom.

Ko se je pred dvaintridesetimi leti pripravljala samostojnost naše države, so se voditelji procesov za samostojnost in za obrambo samostojnosti zavedali, da nimajo absolutnega zagotovila, da se bodo stvari srečno iztekle. Jih je bilo strah? Ne vem. Zanesljivo pa so si morali odgovoriti na določena vprašanja v zvezi z odločitvami, ki so jih sprejemali zase in za druge. In sprejeti tveganja, ki so bila povezana z zavarovanjem samostojnosti naše države. Vprašanja, ki so si jih postavljali, so lahko vplivala zgolj na bolj temeljito in domišljeno pripravo obrambe, nikakor pa niso mogla vplivati na temeljne odločitve, ki so bile sprejete. Vemo, da vsi niso ravnali tako. Nekateri so se takrat umaknili na varno. Pravzaprav bi lahko rekli, da niso priznali samostojne Slovenije pred ljudmi.

Zaradi pokončnosti in dostojanstva ostalih danes živimo v samostojni in neodvisni državi Sloveniji. Kot državljani in kristjani smo odgovorni zanjo in za njeno samostojnost. Storiti moramo vse, da bodo v njej imeli prostor za življenje in to za dostojno življenje vsi njeni državljani. Da bodo v njej imeli varno starost njeni upokojenci in da se ne bo treba bati za življenje tisti, ki so bolni in onemogli. Da bodo otroci spoštovani v njihovi naravni rasti in razvoju, ne pa žrtve ideologij, ki so skregane z znanostjo in zdravo pametjo. Storiti moramo vse, da bomo živeli v državi, v kateri temeljno vodilo delovanja ne bo nasprotovanje, ki meji že na maščevanje, ampak bo temeljno vodilo sodelovanje in skrb za skupno dobro vseh njenih prebivalcev.

V tej skrbi za takšno državo moramo povedati svoje mnenje in izraziti svoj glas. Kot kristjani pa smo dolžni za našo državo Slovenijo moliti; najprej molitev hvaležnosti nad tem čudežem, ki se ga žal ne zavedamo v polnosti, potem pa molitev prošnje, da bi za ta čudež z Božjo pomočjo in njegovim blagoslovom tudi v resnici skrbeli.

Dragi bratje in sestre, danes praznujmo in se zahvaljujmo. Gospodu Zvonetu vse čestitke in zahvale za uspešno opravljeno delo pri obnovi. Naj se naša srca navzamejo slovenskega in krščanskega poguma. To od nas zahteva čas in to od nas zahteva Kristus. Amen!

 

 

Msgr. Stanislav Zore,

ljubljanski nadškof metropolit

 

vir: SŠK

TRENUTNO NA TV



SVETNIK DNEVA

DOTACIJA

Na enostavnejši način vam odslej nudimo možnost dotacije preko QR kode, ki jo poskenirate preko bančne aplikacije s telefonom.

qr dotacija

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Youtube
Facebook
Twitter