Exodus TV

Novice

1.12.2023

Misijonar Pedro Opeka v domovini

1.12.2023

Evropsko srečanje mladih v Ljubljani

30.11.2023

Javna molitev rožnega venca v decembru

29.11.2023

Karitas in Hofer vabita k sočutju z zbiranjem izdelkov za pomoč otrokom in družinam v stiski

27.11.2023

Teden Karitas 2023

Več novic

Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši na Brezjah ob molitvenem dnevu za duhovne poklice

Spoštovani gospod škof in vsi dragi bratje duhovniki in diakoni, spoštovane sestre redovnice in bratje redovniki, dragi ministranti in ministrantke, dragi pripravniki na sprejem služb na poti v duhovništvo, drage mame in očetje, dragi molivci za nove duhovne poklice, za njihovo stanovitnost in svetost, dragi romarji k Mariji Pomagaj na Brezje, dragi Marijini častilci.
Prepričan sem, da je škofijski molitveni dan za duhovne poklice, ki ga obhajamo skupaj z drugimi škofijami v Sloveniji, kjer so se škofje v romarskih središčih zbrali s kristjani iz svojih škofij, potrditev naše molitve v ta namen in obenem tudi spodbuda, da v zaupanju v Boga in v moč molitve ne opešamo. Vem, da vas je veliko takih, ki vam je molitev za duhovne poklice, tako za nove kot tudi za stanovitnost že poklicanih, del vsakdana. Je del vašega krščanskega življenja, je del vaših vsakdanjih molitev. Molite kot člani različnih molitvenih skupin, ali pa molite sami, osebno, ker se zavedate, da je vsak izmed nas odgovoren za to molitev.
Zato se vsem, ki redno molite, iskreno zahvaljujem za zvesto vztrajanje pred Božjim srcem in za ponižno a odločno prošnjo dobremu Bogu, naj naši Cerkvi pošlje novih duhovnih poklicev. Zahvaljujem se tudi vsem, ki ste se pridružili molitveni uri pred Najsvetejšim in seveda vsem, ki so to molitev in češčenje pripravili.
Iz osebne izkušnje vem, prepričan pa sem, da je to izkušnja vsakega duhovnika, vsakega redovnika in redovnice, pa tudi vsakega stalnega diakona in misijonarja; vem, da je vsak izmed nas izmoljen. Vem, da med nami ni nikogar, ki ne bi bil sad Božjega klicanja na eni strani in molitev toliko znanih in neznanih, ki vztrajate pred Bogom in molite za nas.
Zgolj človeški darovi in dobra volja sta premalo, da bi mogel odgovarjati na Božja povabila in oznanjati besedo resnice. Vsak prej ali slej doživi, kar je doživljal prerok Jeremija: »Oh, Gospod Bog, glej, ne znam govoriti, ker sem še deček« (1,6). To ne velja samo za duhovnike, redovnike in redovnice, ampak velja za vsakega kristjana. Še vedno prevečkrat mislimo, da so oznanjevalci evangelija samo duhovniki ali redovniki, pa še stalni diakoni in morda še katehistinje. Toda to je zabloda, ki oznanilu povzroča škodo. Jezus vsakega krščenega pošilja v svet kot oznanjevalca, kot svojo pričo med brati in sestrami kristjani, med drugače verujočimi ali neverujočimi.
Zato vsak izmed nas potrebuje moč molitve. Potrebujem jo zato, da molitev, ta notranji pogovor z Bogom pripravlja moje srce in voljo, da se dam na razpolago Bogu in njegovim načrtom zase in za ljudi, s katerimi živim. Ta notranji pogovor je enkrat kot počivanje v Božjem naročju, drugič kot burna razprava z Očetom, ker ne razumemo njegovega načina odločanja in ravnanja, spet drugič kot iskanje utehe v doživetju poraza ali kot prošnja za odpuščanje v izkustvu greha. Molitveni pogovor z Bogom ima vedno drugačen obraz, vedno pa razodeva naše zaupanje v Boga in v njegovo bližino v vseh naših potrebah.
Velika je moč molitve. Ta teden sem govoril s kristjanom, možem, očetom, podjetnikom. Skupaj z ženo sta z željo po večji jasnosti v življenju, po večji jasnosti v sprejemanju odločitev, dala molitvi pomembnejše mesto v svojem življenju. Molita vsak zase in redno molita tudi skupaj. Molitev, skupna in vztrajna molitev je začela v njunem zakonu in v njuni družini roditi sadove. Stvari so začele postajati jasne, težave so se začele razreševati, otroci so se jima začeli pridruževati pri njuni molitvi. In ta mož mi je na koncu pogovora rekel ravno to: »Velika je moč molitve. Ljudje ne vedo, kako mogočna je molitev.«
Mi smo danes tukaj, ker vemo, da brez njega ne moremo storiti ničesar. To nam je povedal Jezus. »Brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5). To pa vemo tudi iz svojega osebnega izkustva. Potrebujemo ga, da bi naši lepi načrti, naši dobri sklepi, naša pripravljenost slediti njegovi besedi in jo živeti, postala resničnost.
Ob današnjem evangeliju mi prihaja na misel, da smo tudi mi, kot učenci, ki gredo skozi zrela žitna polja. Z vseh strani nas obdajajo klasi, ki se zaradi rodovitnosti sklanjajo k zemlji. Mi pa jih smukamo v želji, da bi se od njih nasitili, in ostajamo lačni. »Gospod, osmukano klasje je potešilo lakoto tvojih učencev in ti si jih pred nasprotniki zagovarjal. Zakaj se nam dogaja, da se nam zdi, da smukamo klasje, da hodimo med polji, ki se zdijo rodovitna, pa vendar ostajamo lačni in tolikokrat imamo občutek, da nas ne braniš pred našimi nasprotniki.«
Morda je razlog za ta nesrečni nesporazum, da smukamo klasje na poljih, ki nam jih ponujajo drugi in nam jih prikazujejo kot izpolnitev vseh naših želja. In nas prevzamejo sladke besede in barvita ponudba in verjamemo. Sledimo tem povabilom in ostajamo lačni, prazni in razočarani. In vendar, dragi Jezus, si želimo samo življenja, želimo si življenja v polnosti. Zato vas povabim, da bi v srce sprejeli temeljno misel današnjega molitvenega dneva: »Poklicani, da bi živeli.«
Poklicani, da bi živeli. Ne poklicani, da bi životarili. Ne poklicani, da bi se odpovedali vsem svojim sanjam in prihodnosti. Ne poklicani, da bi zatajili samega sebe in se položili na žrtvenik nekoga drugega. Pretrese me, ker duhovni poklic, ne glede na to, ali gre za duhovništvo ali redovništvo, tolikokrat prikazujemo zgolj kot odpoved. Skoraj bi človek rekel, da vedno govorimo o tem, da poklicani za razliko od Izaka, ki ga je Abraham položil na oltar po Božjem ukazu, sam leže na dračje, da bi se odpovedal vsemu, svojim domačim, svojim prijateljem, morebitni družini. Kako ne bi ob takih predstavah zmrazilo tako poklicanega kot tudi njegovih najbližjih, da začnejo iskati izgovore, da te daritve ne bi bilo.
Ne! Nismo poklicani, da bi ležali na oltarju in čakali na smrt. Nismo poklicani v smrt. Poklicani smo, da bi živeli. Jezus je namreč zelo jasno in razločno pravi: „Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju“ (Jn 10,10). Malo prej pa v istem evangeliju iz Jezusovih ust slišimo besede: „Toda vi nočete priti k meni, da bi imeli življenje“ (Jn 5,40).
Morda pa gre ravno zato. Ker Jezusov klic, njegovo povabilo, naj hodimo za njim, doživljamo kot odpoved vsemu, zato bežimo pred tem in iščemo izgovore, da ne bi bilo treba reči: Tukaj sem, ker si me klical. Ne. Nam se tolikokrat dogaja, da iščemo izgovore, kar odločitev skušamo odložiti na jutri; na konec nekega šolskega obdobja; na čas, ko bomo bolj dozoreli za sprejemanje odločitev. Velikokrat se oprimemo vsake slamnate bilke, da bi Boga odvrnili, naj ne kliče naših sinov in naših hčera; v sebi nosimo misel, da smo jih rodili zase, da bi po njih dobili vnuke in pravnuke. Da bi po njih naša naročja ne ostala prazna, ampak bi zibali njihove otroke in nanje prenašali svoje življenjske modrosti.
Pripoved o polju zrelega žita, po katerem Jezus hodi s svojimi učenci, lahko razumemo tudi drugače. Jezus se ozira naokrog in gleda žitne klase, ki se sklanjajo k tlom, ker so polni sadu zemlje, sonca in človekovega dela. In jih izbira. Sam in skupaj s svojimi učenci. Klasi, ki dovolijo, da jih Jezus vidi, jih izbere in jih osmuka, prinašajo življenje. Nasičujejo Jezusa in apostole, jim prinašajo upanje in zaupanje in jih pripravljajo na izvrševanje poslanstva.
Kaj pa klasi, ki se morebiti umaknejo, da jih Jezus ne bi videl; ki se morda skrijejo, da bi obvarovali sami sebe, svojo dozorelost, svojo zlato barvo in polnost zrn v sebi? Kaj pa je s temi klasi? Jezus in njegovi učenci bodo odšli mimo. Morda se bodo nekaj časa še razkošno razkazovali v svojem bogastvu. Nazadnje pa bodo v najboljšem primeru postali jesenska hrana ptičem, ali pa se bodo osuli na mokra jesenska tla. „Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil,“ pravi Jezus (Mt 16,25). Ker niso razumeli, ali pa niso hoteli razumeti, da jih Jezus kliče, da bi živeli.
Zato se danes na poseben način veselimo Roka, ki bo stopil med pripravnike za diakonat in prezbiterat, ter Luka in Matija, ki bosta sprejela službi mašnega pomočnika kot stopnjo na poti k duhovništvu. Vsi ti danes ponavljajo svojo privolitev: Gospod, tukaj sem, ker si me klical!
Naj njihov zgled spodbudi tudi vse tiste, ki čutite, da se je Jezus ozrl na vas, ko je šel mimo, ki čutite, da vas je poklical, da stopite za njim, ki z vsem srcem hrepenite po življenju – ne oklevajte, ne iščite izgovorov, ne odlašajte. Tudi vi z vsem srcem odgovorite na Božji klic: Gospod, tukaj sem, ker si me klical!
In ti, Mati Marija, ki si vse svoje življenje spremenila v odgovor na Božje povabilo in si do konca ponavljala svoj: Zgodi se mi po tvoji besedi. Ponesi našo prošnjo pred Očeta, da se bo ozrl na našo krajevno Cerkev in nam poslal oznanjevalcev, ki bodo oznanjali iz krstne poklicanosti, in tistih, ki bodo na klic odgovorili v eni od oblik posvečenega življenja. Marija, Kraljica duhovnikov, prosi za nas.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
vir: SŠK

Brezje_sestreSpoštovani gospod škof in vsi dragi bratje duhovniki in diakoni, spoštovane sestre redovnice in bratje redovniki, dragi ministranti in ministrantke, dragi pripravniki na sprejem služb na poti v duhovništvo, drage mame in očetje, dragi molivci za nove duhovne poklice, za njihovo stanovitnost in svetost, dragi romarji k Mariji Pomagaj na Brezje, dragi Marijini častilci.

 

Prepričan sem, da je škofijski molitveni dan za duhovne poklice, ki ga obhajamo skupaj z drugimi škofijami v Sloveniji, kjer so se škofje v romarskih središčih zbrali s kristjani iz svojih škofij, potrditev naše molitve v ta namen in obenem tudi spodbuda, da v zaupanju v Boga in v moč molitve ne opešamo. Vem, da vas je veliko takih, ki vam je molitev za duhovne poklice, tako za nove kot tudi za stanovitnost že poklicanih, del vsakdana. Je del vašega krščanskega življenja, je del vaših vsakdanjih molitev. Molite kot člani različnih molitvenih skupin, ali pa molite sami, osebno, ker se zavedate, da je vsak izmed nas odgovoren za to molitev.

Zato se vsem, ki redno molite, iskreno zahvaljujem za zvesto vztrajanje pred Božjim srcem in za ponižno a odločno prošnjo dobremu Bogu, naj naši Cerkvi pošlje novih duhovnih poklicev. Zahvaljujem se tudi vsem, ki ste se pridružili molitveni uri pred Najsvetejšim in seveda vsem, ki so to molitev in češčenje pripravili.

Iz osebne izkušnje vem, prepričan pa sem, da je to izkušnja vsakega duhovnika, vsakega redovnika in redovnice, pa tudi vsakega stalnega diakona in misijonarja; vem, da je vsak izmed nas izmoljen. Vem, da med nami ni nikogar, ki ne bi bil sad Božjega klicanja na eni strani in molitev toliko znanih in neznanih, ki vztrajate pred Bogom in molite za nas.

Zgolj človeški darovi in dobra volja sta premalo, da bi mogel odgovarjati na Božja povabila in oznanjati besedo resnice. Vsak prej ali slej doživi, kar je doživljal prerok Jeremija: »Oh, Gospod Bog, glej, ne znam govoriti, ker sem še deček« (1,6). To ne velja samo za duhovnike, redovnike in redovnice, ampak velja za vsakega kristjana. Še vedno prevečkrat mislimo, da so oznanjevalci evangelija samo duhovniki ali redovniki, pa še stalni diakoni in morda še katehistinje. Toda to je zabloda, ki oznanilu povzroča škodo. Jezus vsakega krščenega pošilja v svet kot oznanjevalca, kot svojo pričo med brati in sestrami kristjani, med drugače verujočimi ali neverujočimi.

Zato vsak izmed nas potrebuje moč molitve. Potrebujem jo zato, da molitev, ta notranji pogovor z Bogom pripravlja moje srce in voljo, da se dam na razpolago Bogu in njegovim načrtom zase in za ljudi, s katerimi živim. Ta notranji pogovor je enkrat kot počivanje v Božjem naročju, drugič kot burna razprava z Očetom, ker ne razumemo njegovega načina odločanja in ravnanja, spet drugič kot iskanje utehe v doživetju poraza ali kot prošnja za odpuščanje v izkustvu greha. Molitveni pogovor z Bogom ima vedno drugačen obraz, vedno pa razodeva naše zaupanje v Boga in v njegovo bližino v vseh naših potrebah.

Velika je moč molitve. Ta teden sem govoril s kristjanom, možem, očetom, podjetnikom. Skupaj z ženo sta z željo po večji jasnosti v življenju, po večji jasnosti v sprejemanju odločitev, dala molitvi pomembnejše mesto v svojem življenju. Molita vsak zase in redno molita tudi skupaj. Molitev, skupna in vztrajna molitev je začela v njunem zakonu in v njuni družini roditi sadove. Stvari so začele postajati jasne, težave so se začele razreševati, otroci so se jima začeli pridruževati pri njuni molitvi. In ta mož mi je na koncu pogovora rekel ravno to: »Velika je moč molitve. Ljudje ne vedo, kako mogočna je molitev.«

Mi smo danes tukaj, ker vemo, da brez njega ne moremo storiti ničesar. To nam je povedal Jezus. »Brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5). To pa vemo tudi iz svojega osebnega izkustva. Potrebujemo ga, da bi naši lepi načrti, naši dobri sklepi, naša pripravljenost slediti njegovi besedi in jo živeti, postala resničnost.

Ob današnjem evangeliju mi prihaja na misel, da smo tudi mi, kot učenci, ki gredo skozi zrela žitna polja. Z vseh strani nas obdajajo klasi, ki se zaradi rodovitnosti sklanjajo k zemlji. Mi pa jih smukamo v želji, da bi se od njih nasitili, in ostajamo lačni. »Gospod, osmukano klasje je potešilo lakoto tvojih učencev in ti si jih pred nasprotniki zagovarjal. Zakaj se nam dogaja, da se nam zdi, da smukamo klasje, da hodimo med polji, ki se zdijo rodovitna, pa vendar ostajamo lačni in tolikokrat imamo občutek, da nas ne braniš pred našimi nasprotniki.«

Morda je razlog za ta nesrečni nesporazum, da smukamo klasje na poljih, ki nam jih ponujajo drugi in nam jih prikazujejo kot izpolnitev vseh naših želja. In nas prevzamejo sladke besede in barvita ponudba in verjamemo. Sledimo tem povabilom in ostajamo lačni, prazni in razočarani. In vendar, dragi Jezus, si želimo samo življenja, želimo si življenja v polnosti. Zato vas povabim, da bi v srce sprejeli temeljno misel današnjega molitvenega dneva: »Poklicani, da bi živeli.«

Poklicani, da bi živeli. Ne poklicani, da bi životarili. Ne poklicani, da bi se odpovedali vsem svojim sanjam in prihodnosti. Ne poklicani, da bi zatajili samega sebe in se položili na žrtvenik nekoga drugega. Pretrese me, ker duhovni poklic, ne glede na to, ali gre za duhovništvo ali redovništvo, tolikokrat prikazujemo zgolj kot odpoved. Skoraj bi človek rekel, da vedno govorimo o tem, da poklicani za razliko od Izaka, ki ga je Abraham položil na oltar po Božjem ukazu, sam leže na dračje, da bi se odpovedal vsemu, svojim domačim, svojim prijateljem, morebitni družini. Kako ne bi ob takih predstavah zmrazilo tako poklicanega kot tudi njegovih najbližjih, da začnejo iskati izgovore, da te daritve ne bi bilo.

Ne! Nismo poklicani, da bi ležali na oltarju in čakali na smrt. Nismo poklicani v smrt. Poklicani smo, da bi živeli. Jezus je namreč zelo jasno in razločno pravi: „Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju“ (Jn 10,10). Malo prej pa v istem evangeliju iz Jezusovih ust slišimo besede: „Toda vi nočete priti k meni, da bi imeli življenje“ (Jn 5,40).

Morda pa gre ravno zato. Ker Jezusov klic, njegovo povabilo, naj hodimo za njim, doživljamo kot odpoved vsemu, zato bežimo pred tem in iščemo izgovore, da ne bi bilo treba reči: Tukaj sem, ker si me klical. Ne. Nam se tolikokrat dogaja, da iščemo izgovore, kar odločitev skušamo odložiti na jutri; na konec nekega šolskega obdobja; na čas, ko bomo bolj dozoreli za sprejemanje odločitev. Velikokrat se oprimemo vsake slamnate bilke, da bi Boga odvrnili, naj ne kliče naših sinov in naših hčera; v sebi nosimo misel, da smo jih rodili zase, da bi po njih dobili vnuke in pravnuke. Da bi po njih naša naročja ne ostala prazna, ampak bi zibali njihove otroke in nanje prenašali svoje življenjske modrosti.

Pripoved o polju zrelega žita, po katerem Jezus hodi s svojimi učenci, lahko razumemo tudi drugače. Jezus se ozira naokrog in gleda žitne klase, ki se sklanjajo k tlom, ker so polni sadu zemlje, sonca in človekovega dela. In jih izbira. Sam in skupaj s svojimi učenci. Klasi, ki dovolijo, da jih Jezus vidi, jih izbere in jih osmuka, prinašajo življenje. Nasičujejo Jezusa in apostole, jim prinašajo upanje in zaupanje in jih pripravljajo na izvrševanje poslanstva.

Kaj pa klasi, ki se morebiti umaknejo, da jih Jezus ne bi videl; ki se morda skrijejo, da bi obvarovali sami sebe, svojo dozorelost, svojo zlato barvo in polnost zrn v sebi? Kaj pa je s temi klasi? Jezus in njegovi učenci bodo odšli mimo. Morda se bodo nekaj časa še razkošno razkazovali v svojem bogastvu. Nazadnje pa bodo v najboljšem primeru postali jesenska hrana ptičem, ali pa se bodo osuli na mokra jesenska tla. „Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil,“ pravi Jezus (Mt 16,25). Ker niso razumeli, ali pa niso hoteli razumeti, da jih Jezus kliče, da bi živeli.

Zato se danes na poseben način veselimo Roka, ki bo stopil med pripravnike za diakonat in prezbiterat, ter Luka in Matija, ki bosta sprejela službi mašnega pomočnika kot stopnjo na poti k duhovništvu. Vsi ti danes ponavljajo svojo privolitev: Gospod, tukaj sem, ker si me klical!

Naj njihov zgled spodbudi tudi vse tiste, ki čutite, da se je Jezus ozrl na vas, ko je šel mimo, ki čutite, da vas je poklical, da stopite za njim, ki z vsem srcem hrepenite po življenju – ne oklevajte, ne iščite izgovorov, ne odlašajte. Tudi vi z vsem srcem odgovorite na Božji klic: Gospod, tukaj sem, ker si me klical!

In ti, Mati Marija, ki si vse svoje življenje spremenila v odgovor na Božje povabilo in si do konca ponavljala svoj: Zgodi se mi po tvoji besedi. Ponesi našo prošnjo pred Očeta, da se bo ozrl na našo krajevno Cerkev in nam poslal oznanjevalcev, ki bodo oznanjali iz krstne poklicanosti, in tistih, ki bodo na klic odgovorili v eni od oblik posvečenega življenja. Marija, Kraljica duhovnikov, prosi za nas.

 

 

Msgr. Stanislav Zore,

ljubljanski nadškof metropolit

 

vir: SŠK

TRENUTNO NA TV



DOTACIJA

Na enostavnejši način vam odslej nudimo možnost dotacije preko QR kode, ki jo poskenirate preko bančne aplikacije s telefonom.

qr dotacija

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Youtube
Facebook
Twitter