Exodus TV

Novice

21.6.2024

Zahvalno romanje na Brezje za mlade

21.6.2024

Baragov dan 2024

20.6.2024

Začetek dobrodelne akcije Otroci nas potrebujejo

20.6.2024

Škof Matjaž županom v Škofiji Celje: 'Ljudje smo lomljivi, a lomljivost lahko postane rodovitno polje'

17.6.2024

Sveta maša za domovino pred državnim praznikom dneva državnosti

Več novic

Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši ob začetku študijskega leta 2023/24

Dragi bratje in sestre, dobrodošli in lepo pozdravljeni v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja.
Zbrali smo se, da bi se ob začetku študijskega leta skupaj priporočili Svetemu Duhu, za katerega je Jezus rekel, da nas bo učil vsega in spomnil vsega, kar je on sam povedal (prim. Jn 14,26). Čeprav o tem nismo povsem prepričani, vendar nekje v ozadju čutimo, da ob svojih intelektualnih sposobnostih, ob svoji pridnosti in delovnih navadah, potrebujemo še nekaj, nekakšno dopolnitev vsega, kar smo in kar imamo, da bi mogli ob doseganju študijskih uspehov in doseganja raznih nazivov rasti tudi v zrele in odgovorne ljudi. V svoji vsakdanji govorici imamo navado reči, da ob vsem ostalem potrebujemo še malo sreče, da bi se nam pričakovanja izpolnila, Jezus pa nam pove, da smo mi tisti, ki sadi, in tisti, ki zaliva, nujno pa potrebujemo tudi tistega, ki daje rast (prim. 1 Kor 3,7).
Zato mi dovolite, da najprej pozdravim vse tiste, ki boste v tem študijskem letu sadili: vse dekane in prodekane, vse profesorje in profesorice, vse uslužbence naših fakultet in vse, ki kakorkoli sodelujete v vzgojno-izobraževalnem procesu.
Vas najprej prosim, da ne sadite česar koli. Naj bo v vas nekaj kmečke pameti, ki je zahtevna in gleda v prihodnost. Kmet namreč jeseni, ko je žetev končana in je žito spravljeno v kaščo, najprej da na stran najboljše, kar je prinesla letina. To bo sejal prihodnje leto. In to je nedotakljivo. Čeprav bo morda zima težka in zahtevna, čeprav bo lakota trkala na vrata in bodo doživljali hudo stisko, se tega, kar je pripravil za setev v prihodnjem letu, ne bo dotaknil. Da bodo njegove njive obrodile prihodnje leto. Če tega ne bi storil, bi ga pomanjkanje uničilo.
Tako tudi vi, dragi profesorji, posredujte svojim študentom najboljše od vsega, ki ste pridobili. Verjamem, da se tudi v vašo »kaščo« iz različnih virov lahko prikrade različno zrnje. Bodite izbirčni. Ne posredujete naprej vsega, kar se je nabralo v vaših predalih. Svojim študentom podarjajte najboljše iz svojega znanja. Bodite sejalci znanosti in zdrave pameti. Svoje študente naučite, da bodo odkrivali in spoznavali zakone sveta, in da bodo vedno z zdravim kritičnim duhom preverjali vse, kar jim boste ponudili vi ali kdo drug. Ne ponujajte jim »artiklov« po zadnji modi, pa naj se zdijo še tako prebujeni.
Pomagajte jim do pravih spoznanj. Miha Pintarič je zapisal, da se je »v času hipertrofiranega občutka za pravice, ki so nadomestile občutek za pravico in pravičnost, izgubil tudi vsakršen smisel za dolžnost … nihče več ne presoja svojega početja v skladu z integriranimi normami, ko so jih nekoč imenovali 'občutek dolžnosti'. Izraz 'dolžnost' je spremenil vsebino, moralno je zamenjal s formalno, obligacijsko, pogodbeno, ki je obstajala že od nekdaj, vendar je niso imeli za bistvo razmerja, temveč za varovalko v primeru, če bi občutek moralne dolžnosti zatajil« (Na poti v črno luknjo, 16).
Potem želim pozdraviti tudi vse študentke in študente. Posebno dobrodošli tisti, ki letos začenjate študijski proces. Vem, da je v vas nekaj negotovosti in nemira, morda tudi bojazni, ker stopate v prostor, ki ga še ne poznate. Neznano pa nas vedno vznemirja in plaši.
Z vso odgovornostjo vam zagotavljam, da boste ob povprečni nadarjenosti in primerni delavnosti vsi prišli do diplom in nazivov, ki si jih želite. Vendar tudi vas iskreno prosim, da bi vsaj toliko časa posvetili oblikovanju samega sebe, rasti v poštenega in pokončnega človeku, rasti v suvereno osebnost, kolikor ga boste posvetili tisti znanosti in »znanosti«, s katerimi vam bodo polnili vaše glave.
»Nagni moje srce k svojim pričevanjem in ne k iskanju dobička« (Ps 119,36), pravi psalmist. Papež Frančišek je mladim, ki so se zbrali na Svetovnem srečanju mladih v Lizboni avgusta letos, v tem duhu dejal: »Luč ne postanemo tako, da kažemo popolno podobo pod žarometi, pač pa blestimo takrat, ko sprejmemo Jezusa in se naučimo ljubiti tako, kakor je ljubil on. In če oči lahko doumejo to luč, se morajo ušesa naučiti poslušati Jezusa … Vsa skrivnost je v tem. Poslušati, kaj ti govori Jezus.«
Današnji evangeljski odlomek je odlična šola za vsakega kristjana in seveda tudi za vsakega študenta, ki od življenja pričakuje nekaj več, ne pa samo, da bo postal čim bolj izpopolnjen leksikon nekega področja.
Hiša v Betaniji, kjer je Jezus rad vstopil. Tam je čutil, da je med prijatelji. In kako potreben je občutek, da si sprejet, kadar se okoli tebe dviga zid nasprotovanja in sovraštva, kadar veš, da ti strežejo po življenju. Sprejeli sta ga Marta in Marija. Marta, vsa vržena v delo. Polna skrbi, da se bodo vsi dobro počutili, da ne bo nikomur nič manjkalo. Veste, da mi prihaja na misel, da je pred Jezusom in učenci hotela ustvariti nekaj tega, kar je rekel papež zgoraj: hotela je pokazati popolno podobo pod žarometi. In je postala slabe volje in začela nergati: »Gospod, ti ni mar.«
Marija pa sedi pri Jezusovih nogah in posluša njegovo besedo. Za Marto je bila to izguba časa. Kot je tolikokrat tudi za nas. Vendar Jezus reče, da si je Marija izbrala najboljši del, ki ji ne bo vzet. In kako naj pridemo do tega najboljšega dela, o katerem govori Jezus? Papež je v Lizboni dejal: »Vsa skrivnost je v tem. Poslušati, kaj ti pravi Jezus. 'Ne vem, kaj mi pravi.' »Vzemi evangelij in preberi, kaj ti pravi Jezus in kaj ti pravi tvoje srce … Poslušati moramo Jezusa, saj sami, pa čeprav z vso dobro voljo, stopimo na poti, za katere mislimo, da so ljubezen, vendar so to žal sebičnosti, ki so preoblečeni v ljubezen. Bodite pozorni na to, na sebičnosti, preoblečene v ljubezen.« Tako je povedal papež mladim v Lizboni.
Zato naj bo vaše življenje v tem študijskem letu uravnoteženo med poslušanjem Božje volje, da vas bo vse, kar boste spoznali, česar se boste naučili in za kar se boste usposobili, vodilo proti vedno večji svobodi. Ta svoboda pa ni v tem, da delam kar in kakor hočem. To me zapira vase. To me ujame v mreže sebičnosti.
O takšni svobodi nam pravzaprav govori današnje berilo iz Knjige preroka Jona. Jona je verjel, da je Božji prerok, vendar je bil ujet sam vase. Tako zelo je bil zapreden v svoje predstave, kakšen je in kakšen mora biti Bog, da je bil sposoben pobegniti pred Božjo voljo in se podati na morje, samo da ne bi bilo treba prinesti sporočila spreobrnjenja in odrešenja v Ninive. Do konca ne vemo, ali je Jona sprejel Boga, ki ga je poslal v Ninive in za katerega je vedel, da je »milostljiv in usmiljen, počasen v jezi in bogat v dobroti« (Jon 4,2).
Kljub temu pa nam Jonova zgodba pove, da nas Božja volja vodi k ljudem in če sodelujemo z Božjo voljo, svet postaja boljši. Tudi vi, dragi profesorji in dragi študentje ste poslani k ljudem. Bogastvo vašega življenja ni kariera, čeprav je res, da vas bodo, ali pa vas že, zaradi kariere občudujejo. Bogastvo vašega življenja je, da postane za ljudi prinašalci boljšega sveta. Bogastvo vašega življenja je, da svet zaradi vašega znanja, vaših sposobnosti in zaradi vsega, kar ste, postane boljši.
Verjamem, da ste že vsi imeli priliko občudovati dela velikega Lorenza Berninija. Poleg velikih del, ki jih je ustvaril, nam je zapustil oporoko, ki jo je s svojo roko napisal sinu. V njej zahteva, naj mu po smrti ne postavljajo nobenega nagrobnega spomenika. Svojega sina preprosto prosi, naj ga pokoplje pod neke stopnice. Kot razlog za to pa je napisal: »Šele ko je človek postal stopnica za druge, se je do konca izpolnil!« Življenje se je izplačalo, ko je postalo stopnica, opora za druge. Pokopan je pred stopnicami prezbiterija v baziliki Svete Marije Velike v Rimu.
Nocoj pa tudi lepo pozdravljam brate iz Taizeja, Matthewa, Jeana Patrica, Andraža in Kiliana skupaj z vsemi mladimi prostovoljci, ki pripravljajo novoletno taizejsko srečanje v Ljubljani. V teh mesecih jih boste še večkrat srečevali in vas prosim, da jim priskočite na pomoč.
Vsi skupaj postanimo v tem letu stopnica na poti k dobremu, na poti k drugemu in tudi na poti k Bogu. Naučimo se sedeti pri Jezusovih nogah, da bomo svoj čas, svoje moči in svoje znanje uporabljali za vedno večjo svobodo – nas samih in tistih, k katerim bomo poslani.
Marija, Sedež Modrosti, prosti za nas!
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
vir: SŠK

Nadskof_ZoreDragi bratje in sestre, dobrodošli in lepo pozdravljeni v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja!

Zbrali smo se, da bi se ob začetku študijskega leta skupaj priporočili Svetemu Duhu, za katerega je Jezus rekel, da nas bo učil vsega in spomnil vsega, kar je on sam povedal (prim. Jn 14,26). Čeprav o tem nismo povsem prepričani, vendar nekje v ozadju čutimo, da ob svojih intelektualnih sposobnostih, ob svoji pridnosti in delovnih navadah, potrebujemo še nekaj, nekakšno dopolnitev vsega, kar smo in kar imamo, da bi mogli ob doseganju študijskih uspehov in doseganja raznih nazivov rasti tudi v zrele in odgovorne ljudi. V svoji vsakdanji govorici imamo navado reči, da ob vsem ostalem potrebujemo še malo sreče, da bi se nam pričakovanja izpolnila, Jezus pa nam pove, da smo mi tisti, ki sadi, in tisti, ki zaliva, nujno pa potrebujemo tudi tistega, ki daje rast (prim. 1 Kor 3,7).

Zato mi dovolite, da najprej pozdravim vse tiste, ki boste v tem študijskem letu sadili: vse dekane in prodekane, vse profesorje in profesorice, vse uslužbence naših fakultet in vse, ki kakorkoli sodelujete v vzgojno-izobraževalnem procesu.

Vas najprej prosim, da ne sadite česar koli. Naj bo v vas nekaj kmečke pameti, ki je zahtevna in gleda v prihodnost. Kmet namreč jeseni, ko je žetev končana in je žito spravljeno v kaščo, najprej da na stran najboljše, kar je prinesla letina. To bo sejal prihodnje leto. In to je nedotakljivo. Čeprav bo morda zima težka in zahtevna, čeprav bo lakota trkala na vrata in bodo doživljali hudo stisko, se tega, kar je pripravil za setev v prihodnjem letu, ne bo dotaknil. Da bodo njegove njive obrodile prihodnje leto. Če tega ne bi storil, bi ga pomanjkanje uničilo.

Tako tudi vi, dragi profesorji, posredujte svojim študentom najboljše od vsega, ki ste pridobili. Verjamem, da se tudi v vašo »kaščo« iz različnih virov lahko prikrade različno zrnje. Bodite izbirčni. Ne posredujete naprej vsega, kar se je nabralo v vaših predalih. Svojim študentom podarjajte najboljše iz svojega znanja. Bodite sejalci znanosti in zdrave pameti. Svoje študente naučite, da bodo odkrivali in spoznavali zakone sveta, in da bodo vedno z zdravim kritičnim duhom preverjali vse, kar jim boste ponudili vi ali kdo drug. Ne ponujajte jim »artiklov« po zadnji modi, pa naj se zdijo še tako prebujeni.

Pomagajte jim do pravih spoznanj. Miha Pintarič je zapisal, da se je »v času hipertrofiranega občutka za pravice, ki so nadomestile občutek za pravico in pravičnost, izgubil tudi vsakršen smisel za dolžnost … nihče več ne presoja svojega početja v skladu z integriranimi normami, ko so jih nekoč imenovali 'občutek dolžnosti'. Izraz 'dolžnost' je spremenil vsebino, moralno je zamenjal s formalno, obligacijsko, pogodbeno, ki je obstajala že od nekdaj, vendar je niso imeli za bistvo razmerja, temveč za varovalko v primeru, če bi občutek moralne dolžnosti zatajil« (Na poti v črno luknjo, 16).

Potem želim pozdraviti tudi vse študentke in študente. Posebno dobrodošli tisti, ki letos začenjate študijski proces. Vem, da je v vas nekaj negotovosti in nemira, morda tudi bojazni, ker stopate v prostor, ki ga še ne poznate. Neznano pa nas vedno vznemirja in plaši.

Z vso odgovornostjo vam zagotavljam, da boste ob povprečni nadarjenosti in primerni delavnosti vsi prišli do diplom in nazivov, ki si jih želite. Vendar tudi vas iskreno prosim, da bi vsaj toliko časa posvetili oblikovanju samega sebe, rasti v poštenega in pokončnega človeku, rasti v suvereno osebnost, kolikor ga boste posvetili tisti znanosti in »znanosti«, s katerimi vam bodo polnili vaše glave.

»Nagni moje srce k svojim pričevanjem in ne k iskanju dobička« (Ps 119,36), pravi psalmist. Papež Frančišek je mladim, ki so se zbrali na Svetovnem srečanju mladih v Lizboni avgusta letos, v tem duhu dejal: »Luč ne postanemo tako, da kažemo popolno podobo pod žarometi, pač pa blestimo takrat, ko sprejmemo Jezusa in se naučimo ljubiti tako, kakor je ljubil on. In če oči lahko doumejo to luč, se morajo ušesa naučiti poslušati Jezusa … Vsa skrivnost je v tem. Poslušati, kaj ti govori Jezus.«

Današnji evangeljski odlomek je odlična šola za vsakega kristjana in seveda tudi za vsakega študenta, ki od življenja pričakuje nekaj več, ne pa samo, da bo postal čim bolj izpopolnjen leksikon nekega področja.

Hiša v Betaniji, kjer je Jezus rad vstopil. Tam je čutil, da je med prijatelji. In kako potreben je občutek, da si sprejet, kadar se okoli tebe dviga zid nasprotovanja in sovraštva, kadar veš, da ti strežejo po življenju. Sprejeli sta ga Marta in Marija. Marta, vsa vržena v delo. Polna skrbi, da se bodo vsi dobro počutili, da ne bo nikomur nič manjkalo. Veste, da mi prihaja na misel, da je pred Jezusom in učenci hotela ustvariti nekaj tega, kar je rekel papež zgoraj: hotela je pokazati popolno podobo pod žarometi. In je postala slabe volje in začela nergati: »Gospod, ti ni mar.«

Marija pa sedi pri Jezusovih nogah in posluša njegovo besedo. Za Marto je bila to izguba časa. Kot je tolikokrat tudi za nas. Vendar Jezus reče, da si je Marija izbrala najboljši del, ki ji ne bo vzet. In kako naj pridemo do tega najboljšega dela, o katerem govori Jezus? Papež je v Lizboni dejal: »Vsa skrivnost je v tem. Poslušati, kaj ti pravi Jezus. 'Ne vem, kaj mi pravi.' »Vzemi evangelij in preberi, kaj ti pravi Jezus in kaj ti pravi tvoje srce … Poslušati moramo Jezusa, saj sami, pa čeprav z vso dobro voljo, stopimo na poti, za katere mislimo, da so ljubezen, vendar so to žal sebičnosti, ki so preoblečeni v ljubezen. Bodite pozorni na to, na sebičnosti, preoblečene v ljubezen.« Tako je povedal papež mladim v Lizboni.

Zato naj bo vaše življenje v tem študijskem letu uravnoteženo med poslušanjem Božje volje, da vas bo vse, kar boste spoznali, česar se boste naučili in za kar se boste usposobili, vodilo proti vedno večji svobodi. Ta svoboda pa ni v tem, da delam kar in kakor hočem. To me zapira vase. To me ujame v mreže sebičnosti.

O takšni svobodi nam pravzaprav govori današnje berilo iz Knjige preroka Jona. Jona je verjel, da je Božji prerok, vendar je bil ujet sam vase. Tako zelo je bil zapreden v svoje predstave, kakšen je in kakšen mora biti Bog, da je bil sposoben pobegniti pred Božjo voljo in se podati na morje, samo da ne bi bilo treba prinesti sporočila spreobrnjenja in odrešenja v Ninive. Do konca ne vemo, ali je Jona sprejel Boga, ki ga je poslal v Ninive in za katerega je vedel, da je »milostljiv in usmiljen, počasen v jezi in bogat v dobroti« (Jon 4,2).

Kljub temu pa nam Jonova zgodba pove, da nas Božja volja vodi k ljudem in če sodelujemo z Božjo voljo, svet postaja boljši. Tudi vi, dragi profesorji in dragi študentje ste poslani k ljudem. Bogastvo vašega življenja ni kariera, čeprav je res, da vas bodo, ali pa vas že, zaradi kariere občudujejo. Bogastvo vašega življenja je, da postane za ljudi prinašalci boljšega sveta. Bogastvo vašega življenja je, da svet zaradi vašega znanja, vaših sposobnosti in zaradi vsega, kar ste, postane boljši.

Verjamem, da ste že vsi imeli priliko občudovati dela velikega Lorenza Berninija. Poleg velikih del, ki jih je ustvaril, nam je zapustil oporoko, ki jo je s svojo roko napisal sinu. V njej zahteva, naj mu po smrti ne postavljajo nobenega nagrobnega spomenika. Svojega sina preprosto prosi, naj ga pokoplje pod neke stopnice. Kot razlog za to pa je napisal: »Šele ko je človek postal stopnica za druge, se je do konca izpolnil!« Življenje se je izplačalo, ko je postalo stopnica, opora za druge. Pokopan je pred stopnicami prezbiterija v baziliki Svete Marije Velike v Rimu.

Nocoj pa tudi lepo pozdravljam brate iz Taizeja, Matthewa, Jeana Patrica, Andraža in Kiliana skupaj z vsemi mladimi prostovoljci, ki pripravljajo novoletno taizejsko srečanje v Ljubljani. V teh mesecih jih boste še večkrat srečevali in vas prosim, da jim priskočite na pomoč.

Vsi skupaj postanimo v tem letu stopnica na poti k dobremu, na poti k drugemu in tudi na poti k Bogu. Naučimo se sedeti pri Jezusovih nogah, da bomo svoj čas, svoje moči in svoje znanje uporabljali za vedno večjo svobodo – nas samih in tistih, k katerim bomo poslani.

Marija, Sedež Modrosti, prosti za nas!

 

Msgr. Stanislav Zore,

ljubljanski nadškof metropolit

 

vir: SŠK

TRENUTNO NA TV



DOTACIJA

Na enostavnejši način vam odslej nudimo možnost dotacije preko QR kode, ki jo poskenirate preko bančne aplikacije s telefonom.

qr dotacija

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Youtube
Facebook
Twitter