Novice

Deloval je v času izraelskega kralja Ahaba in njegovih naslednikov v letih 874 do 853 pred Kristusom. Njegovo delovanje je popisano v dveh Knjigah kraljev. Najbolj znani prigodi iz njegovega življenja sta obračun z Baalovimi svečeniki na gori Karmel in tista o čudežni po množitvi olja in moke pri vdovi v Sarepti, kjer je bival v času velike suše, ki je zadela deželo zaradi hudobije kralja Ahaba in njegovih podložnikov.

Danes goduje sv. Arsen(ij), ki se ga radi spominjajo vsi, katerim je pri srcu zbližanje kristjanov med seboj. Ta sveti mož je dosegel vrh krščanske družbe na treh krajih: v Rimu kot senator, v Carigradu kot vzgojitelj cesarske družine in v Egiptu kot puščavnik.

Ko slišimo ime Friderik, se spomnimo slovenskega svetniškega kandidata Friderika Baraga (1797–1868), ki je deloval kot misijonar med severnoameriškimi Indijanci. Postal je prvi škof nove škofije Marquette v Združenih državah Amerike. Njegovi starši so mu pri krstu v župnijski cerkvi v Dobrniču za nebeškega zavetnika izbrali današnjega godovnjaka.

Star izrek pravi, da "moramo svetnike občudovati, ne moremo pa jih v vsem posnemati". Gotovo to velja za današnjega godovnjaka svetega Aleksija ali Aleša, sina plemenitega in bogatega rimskega meščana Evfemijana.

Ime praznika pride po Karmelski gori v Sveti deželi. Na tej gori sta se skrivala pred brezbožnim kraljem Ahabom in njegovo še bolj brezbožno ženo Jezabelo prerok Elija in Elizej. Nemara so tu bivali tudi njuni učenci. Zato je verjetno, tako trdijo, da so se tu že v prvi krščanski dobi naselili možje, ki so se želeli umakniti svetu in živeti v samoti. Sv. Helena, mati cesarja Konstantina, je dala tu sezidati cerkev.

Papež Leon XIII. je Bonaventuro nekoč imenoval "knez med mistiki". Že leta 1588 ga je papež Sikst V. razglasil za cerkvenega učitelja in mu podelil naslov "doctor seraphicus". Poleg Tomaža Akvinskega, s katerim naj bi prijateljevala in ki je umrl le štiri mesece pred njim, velja Bonaventura za najpomembnejšega sholastičnega teologa. V nemški teološki reviji "Theologische Revue" iz leta 1922 so o njem zapisali: "Sprejemal je izročilo in širil religiozni miselni svet svoje dobe v nedosegljivo jasni sistematičnosti in kratki obliki. Teologijo je prepojil s toplino ljubezni svoje goreče duše." Bonaventuro velikokrat imenujejo tudi ustanovitelja Frančiškovega reda manjših bratov, to pa zato, ker je vnesel novega duha in na novo organiziral red.

Mednarodni znak za zdravstveno pomoč je rdeči križ. Tako se imenuje tudi mednarodna organizacija, ki skrbi za nego ranjencev in bolnikov v vojni. Ustanovil jo je leta 1863 švicarski človekoljub Henri Dunant. Rdeči križ je bilo prvič videti na bojišču že leta 1595 na vojnem pohodu zoper Turke: na svoji redovni obleki ga je nosilo osem bolniških strežnikov, ki so skrbeli za ranjence.

»Ko je bil sveti božji služabnik maziljen za kralja, se ni zadovoljil s stiskami časnega kraljevanja. Hotel si je pridobiti večno krono, zato je stopil v službo najvišjega Kralja, kateremu služiti pomeni kraljevati.« Tako beremo v starem življenjepisu današnjega godovnjaka Henrika II., edinega rimsko-nemškega cesarja, ki je bil uradno razglašen za svetnika. Ljudstvo ga je častilo že zdavnaj prej in ne samo na nemških tleh.

In zakaj je novi knjižni družbi izbral za varuha prav sv. Mohorja in Fortunata? Sam piše: »Kar sta Čehoslovakom brata Ciril in Metod, to je nam Slovencem sveti Mohor. Bil je od samega svetega Petra v našem starodavnem Ogleju za škofa posvečen in iz Ogleja se je prisvetila Slovencem zveličavna luč svete krščanske vere ... Le v krščanstvu cveti in zori prava osrečilna omika; zatorej je prav in spodobno, da se društvo, ki nosi in širi med Slovenci pravo omiko, po tem apostoli prave omike tudi imenuje Društvo sv. Mohorja ...«

Svetega Benedikta, začetnika zahodnega meništva, je papež Pavel VI. 24. oktobra 1964 razglasil za prvega zavetnika Evrope, ker je "s križem, knjigo in plugom prinesel krščanski napredek narodom, razkropljenim od Sredozemskega morja do Skandinavije, od Irske do prostranih nižin Poljske".