Škof Štumpf na Sveti Gori ob Marijinem vnebovzetju: Na zgodovino glejmo z nebeške perspektive

Koprski škof Peter Štumpf je 15. avgusta 2026 na Sveti Gori ob slovesnem prazniku Marijinega vnebovzetja poudaril, da praznik vernike vabi, naj na svet in zgodovino ne gledajo samo skozi to, kar vidijo njihove oči, ampak z nebeške perspektive. Marijo je predstavil kot prvo in najlepše znamenje Božje zaveze ter kot podobo cilja, za katerega je Bog ustvaril tudi človeka.

V homiliji je spregovoril o boju med dobrim in zlim, kulturi moči, nasilju, vojni in odgovorni uporabi umetne inteligence. Ob Marijinem Magnificatu je poudaril, da se Bog postavlja na stran najmanjših in prezrtih ter da njegova moč pogosto deluje skrito pod površjem človeških dogodkov. Marijino vnebovzetje je zato predstavil kot znamenje, da ima zadnjo besedo Bog in da je človekov končni cilj življenje pri njem.

Homilijo škofa Štumpfa objavljamo v celoti:

Današnji praznik Marijinega vnebovzetja nas opogumlja, da na ta svet pogledamo z nebeške perspektive – od tam, kjer je zelo lepo, kjer ni več trpljenja ne smrti. Božja beseda nas spodbuja, naj zgodovine ne presojamo le po tem, kar vidijo naše oči. Razkriva nam, da zgodovine ne vodi nasilje, temveč Bog, ki ostaja zvest svoji zavezi z nami. Marija je prvo in najlepše znamenje te zaveze. V njej že oziramo cilj, za katerega je Bog ustvaril tudi nas.

Knjigo Razodetja, ki jo je napisal evangelist Janez v svoji visoki starosti, poznamo kot preroško knjigo. Od vseh apostolov je Janez ostal priča dogodkov o začetkih Cerkve. Množica tistih, ki so verovali v Kristusa, se je širila izven Jeruzalema po mestih in vaseh. Kristjani so postali pomembna skupnost tudi v Rimu, središču tedanjega sveta. Rimski cesarji so v tem kmalu zaslutili grožnjo. Dobili so tekmeca v Kristusu. Cesarji naenkrat niso bili več edino božanstvo na zemlji. Kristus je bil navzoč tam, kjer je bila zbrana skupnost v njegovem imenu pri lomljenju kruha, poslušanju Božje besede in v molitvi.

V tej skupnosti je bila ljubezen do Boga in bližnjega prvi in edini zakon. To je postalo skrajno nalezljivo. Pogane je nagovarjalo k spremembi življenja in verovanja. Rimsko cesarstvo, ki je slonelo na pravu ter varovalo pravice mogočnih, krhke in nepomembne pa držalo na obrobju, se je čutilo ogroženo. Božje kraljestvo, ki ga je oznanjal Jezus, se je hitro in učinkovito širilo med vsemi sloji ljudi. Cesarji so zato kristjanom napovedali huda preganjanja. Trajala so dobra tri stoletja.

Nebesa pri tem niso ostala nedejavna. Na otoku Patmos je Gospod Jezus Janezu razodel, da bo odločilno posegal v življenje posameznikov in družbenih sistemov. Ne bo sicer vplival na postavljanje vladarjev, bo pa usmerjal zgodovino človeštva tako, da se bo na koncu vse izteklo k Bogu in se pri njem tudi dopolnilo. Dobro se bo izšlo za tiste, ki se bodo postavili na stran pravičnosti, slabo pa za krivičnike.

Janezov opis Božjega svetišča v nebesih je čudovit in hkrati pretresljiv. Vsa knjiga Razodetja govori o nenehni dinamiki boja med dobrim in zlim. Vse se dogaja pred veličastvom živega in vsemogočnega Boga. Bog vodi zgodovino. Vse poteka po njegovem načrtu rešitve ljudi. Satan ali zmaj je s svojimi angeli uporen in ne popušča.

Bori se proti noseči ženi z dvanajstimi zvezdami okoli njene glave. Ker žene ni mogel uničiti, se je spravil nad vse, ki pričujejo za Jezusa (prim. Raz 12,17).

Vse težavnosti, ki jih imamo ljudje z resnico, pravičnostjo in poštenostjo, se začnejo pri tem zmaju. On sovraži ljudi in vse, kar nas dela podobne Bogu, se pravi naš razum, svobodno voljo in neumrljivo dušo. Zmaj nam grozi z uničenjem.

Apostol Pavel v Prvem pismu Korinčanom razloži, zakaj je prišlo do tega hudega boja med Bogom in zmajem. Adam se je dal zapeljati očetu laži, se pravi zmaju ali satanu. Zato je po njem na vse ljudi prišla smrt. Zaradi Adama vsi umiramo. Vendar je prišel novi človek, Kristus. Prišel je, da bi v njem vsi oživeli. Kristus je kot prvi vstal od mrtvih, za njim pa bodo ob njegovem prihodu oživeli vsi, ki mu pripadajo. To oživljanje pomeni stvarjenje novega človeštva, ki ne bo več podvrženo sedanjim poglavarstvom, oblastem in močem. Podvrženo bo samo Kristusu, ki edini lahko premaga našega poslednjega sovražnika – smrt (prim. 1 Kor 15,20–26).

Zmaj ali satan vse stavi na kulturo moči. Z močjo se je spravil na nosečo ženo z dvanajstimi zvezdami okoli glave. Z nasiljem jo je hotel uničiti. Vendar ni zmogel, ker jo je Bog zavaroval in ji pripravil varen prostor.

Kulturo moči širše predstavi papež Leon XIV. v svoji prvi encikliki Magnifica humanitatis ali Veličastna človeškost. Papež ugotavlja, da kultura moči prodira v družbo, spreminja odnose in vedenje ter se širi z normalizacijo vojne, s prizadevanjem za vedno večjo vojaško moč, z izkoriščanjem krize multilateralizma in s podžiganjem lažnega realizma, ki ponavlja, da alternativ ni. Tako mir ni več naloga, ki jo je treba prevzeti, ampak negotov premor med konflikti. Papež vztraja, da so dialog, diplomacija in odpuščanje nujni pri reševanju konfliktov. Uporaba sile, nasilja in orožja priča o revščini odnosov, ki ima vedno katastrofalne posledice za civilno prebivalstvo.

Papež pri tem opozarja na dodatno nevarnost, namreč da bi umetna inteligenca postala moralni agent, ki bi namesto naše pameti in vesti odločal, kaj je dobro in kaj zlo. Stroj ne more nadomestiti naše vesti, osebne odgovornosti in priznanja drugega kot osebe. Umetna inteligenca konfliktu ne odvzame njegove notranje nečlovečnosti.

Papež spodbuja, naj tudi v umetno inteligenco vnesemo vrednote in preudarno presojo, da bi tako prispevali k moralnemu ekosistemu, v katerem bodo ljudje bolje sposobni prisluhniti svoji vesti in v katerem bodo modelom umetne inteligence postavljali ustrezne meje.

Združena Evropa si je za svojo himno izbrala Odo radosti Friedricha Schillerja in Ludwiga van Beethovna. Gre za hrepenenje, ki je postalo načrt za takšno Evropo, ki bo zanosna in vesela, prosta vseh oblik krivičnosti ter svobodna za dobro, napredek in dostojanstvo vsakega človeka. Himno radosti radi pojemo na proslavah in drugih javnih dogodkih. Svojo »himno radosti« je zapela tudi blažena Devica Marija, ko je obiskala sorodnico Elizabeto. Tej himni radosti pravimo Magnificat (prim. Lk 1,39–56).

Papež v svoji prvi encikliki pravi, da Marija v tej svoji »himni radosti« vidi vso zgodovino skozi oči odkritja, da je Bog prav njo, mlado, revno in majhno dekle, izbral za svoj načrt odrešenja.

Okoli Marije se ni nič spremenilo. Družbenopolitični položaj njenega časa ostaja enak. Rimljani še vedno vladajo njeni deželi, njen narod pa je razdeljen in ponižan. Vendar se je v njej vse spremenilo in to ji omogoča, da vidi nevidno.

Bog je že pokazal moč svoje roke, razkropil ošabne, mogočne vrgel s prestola, povišal nizke, lačne nasitil z dobrinami in bogate odpustil praznih rok.

Bog se postavi na stran najmanjših in prezrtih. Njegov načrt je pogosto skrit pod neprosojno površino človeških dogodkov, v katerih zmagujejo ponosni, mogočni in bogati. Toda njegova skrivna moč se bo na koncu razodela.

Praznik Marijinega vnebovzetja je praznik naše vere, ki premišljuje, občuduje in se veseli, da se je v Mariji ta skrivna moč že razodela in dopolnila. Marija z dušo in telesom v nebesih v polnosti okuša to, kar je za nas še nevidno, vendar močno otipljivo po Božji besedi, evharistiji in drugih zakramentih. Vse to so nadnaravne pomoči, da smo lahko dobri in pravični

Priromali smo na Sveto Goro k Materi Mariji, da bi v duši okusili njeno poveličano veličastje. Nebesa so tudi naša. Kristus nam jih je pripravil. V zmagah in porazih nas nič ne more ločiti od Kristusove ljubezni. Z Materjo Marijo gremo naprej. Ona prosi za nas zdaj in ob naši smrtni uri. Amen.

vir: SŠK