Novice 
Celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž obiskal grobišča vojnega in povojnega nasilja na območju Celjske škofije
V soboto, 31. oktobra 2026, je celjski škof Maksimilijan Matjaž obiskal nekatera izmed številnih morišč in grobišč na območju celjske škofije. Ob prebrani Božji besedi (Rim 8,31-39; Lk 6,20-22) je škof Maksimilijan molil in spodbujal:
Usmiljeni Bog, Oče živih in mrtvih!
Spominjamo se vseh, ki jim je bilo na tem kraju nasilno odvzeto življenje,
ter pravica do imena, groba in dostojnega spomina.
Sprejmi jih v svojo večno ljubezen. Ozdravi rane, ki jih v našem narodu še vedno puščajo nasilje, sovraštvo in zamolčana resnica.
Daj nam poguma, da bomo iskali resnico, spoštovali dostojanstvo vsakega človeka in zmogli odpuščati, ne da bi pozabili.
Naj nas Kristusov križ uči ljubezni, njegovo vstajenje pa utrjuje v upanju.
Po Kristusu, našem Gospodu. AMEN
Danes stojimo na zemlji, zaznamovani s trpljenjem in smrtjo naših bratov in sester. To je sveta zemlja: ne zato, ker bi bilo nasilje sveto, ampak ker je sveto vsako človeško življenje, tudi tisto, ki je bilo nasilno prekinjeno, ponižano in izbrisano iz javnega spomina.
V tihi in spoštljivi molitvi za trenutek umolknemo in se poklonimo njihovemu spominu. Vsak človek, ki je tukaj umrl, je imel ime, družino, upanje in prihodnost. Mnogim je bilo odvzeto dostojanstvo groba. Toda nihče ni izbrisan iz Božjega spomina. Bog pozna vsakega po imenu.
Apostol Pavel nas je vprašal: »Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni?« Omenja preganjanje, nevarnost in meč. Tudi vera nas ne obvaruje zla in trpljenja. A Božja ljubezni človeka ne zapusti niti v smrti. »Ne smrt ne življenje … nas ne bo moglo ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu.«
Tudi Jezusovi blagri ne poveličujejo trpljenja. Ubogim, jokajočim in preganjanim oznanjajo, da jih Bog ni zapustil in da njihova bolečina nima zadnje besede. Zadnje besede nimajo nasilje, sovraštvo in grob. Zadnjo besedo ima Bog, ki je Jezusa obudil od mrtvih.
Zato se danes ne zbiramo, da bi obujali sovraštvo, ampak da bi ohranili resničen spomin. Sprava ne more zrasti iz pozabe in zamolčanja. Potrebuje resnico, pravičnost, priznanje dostojanstva žrtev in spreobrnjenje srca. Jezusova molitev na križu – »Oče, odpusti jim« – ne opravičuje zločina, temveč odpira pot iz kroga maščevanja.
Prosimo, naj Gospod sprejme vse pokojne v svoj mir. Nam pa naj da pogum, da bomo varuhi njihovega spomina, pričevalci resnice in graditelji miru. Naj iz zemlje, prepojene s trpljenjem, ne raste novo sovraštvo, ampak novo življenje.
BLAGOSLOV GROBIŠČA
Gospod Jezus Kristus, s svojo smrtjo in vstajenjem si premagal moč greha in smrti. Blagoslovi ta kraj trpljenja in spomina. Naj bo znamenje spoštovanja do vseh, ki so tukaj izgubili življenje, in trajen opomin, da je vsako človeško življenje sveto. Naj tvoj mir počiva nad pokojnimi, tvoja ljubezen tolaži žive, tvoja resnica pa razsvetljuje pot našega naroda. Ti, ki živiš in kraljuješ vekomaj. AMEN
Huda Jama pri Laškem je simbol vseh tistih krajev, kjer so se dogajali strašni zločini, je simbol velikega trpljenja, človeške slepote in zlorabe. In molitve sinoči v trdi temi na tem strašnem kraju, ki je tudi letos potekala v Župnija Laško – sv. Martin in na številnih podobnih krajih po vsej Škofija Celje od Dobove preko Hude Jame do celjskih tankovskih jarkov, in sta jo vodila celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž in generalni vikar Rok Metličar, nas krepi, vrača dostojanstvo pobitim in zdravi narodov spomin.
V župnijski cerkvi sv. Martina v Laškem je škof Maksimilijan ob z zbranim župnijskim občestvom, ob somaševanju domačih duhovnikov, daroval sv. mašo za vse žrtve vojnega in povojnega nasilja na področju celjske škofije. Ob Božji besedi dneva (Flp 1,18-26; Lk 14,1.7-11) je spodbudil vernike k veri in dejavni ljubezni:
Bratje in sestre, danes se zbiramo ob spominu na tiste, katerih glas je bil nasilno utišan. Zbiramo se ob spominu na žrtve, ki niso imele možnosti povedati svoje zgodbe, katerih trpljenje je bilo prezrto, pahnjeno v senco ali zamolčano. Ob takšnih spominih neizogibno vstaja v našem srcu težka vprašanja o človeku, o Bogu, o moči zla, o nepravičnosti in trpljenju. Današnja Božja beseda nas želi utrditi v veri v Božjo modrost in ljubezen.
V evangeliju poslušamo Jezusovo priliko o tistih, ki iščejo prva mesta na svatbi, ter njegov nauk: »Kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan« (Lk 14,11). Surova človeška moč pogosto potisne nedolžne na zadnje mesto – na mesto razlastninjenih, potisnjenih na rob in zamolčanih. Kristus nam razkriva, da zadnje mesto v Božjih očeh ni kraj poraza ali pozabe, temveč sveti prostor Božje navzočnosti. Ko gledamo na tiste, ki so trpeli v molku, nas evangelij uči, da njihovo življenje pred Bogom ni bilo uničeno v prazno. Ti, ki so bili s človeškim napuhom in nasiljem ponižani, so v Božjem kraljestvu prvi.
Kako pa Bog odgovarja na nasilje in prekinja verigo nepravičnosti? Ne tako, da bi vrnil udarec z enakim uničevanjem. Pač pa s popolno izročitvijo in zaupanjem je Kristus sam stopil na zadnje mesto – na mesto vseh zamolčanih žrtev zgodovine. S tem ko se je pustil potisniti na rob, je posvetil trpljenje vsakega nedolžnega človeka in razkril, da človeško nasilje nima zadnje besede.
Zaupanje v dokončanje Božjega dela. Sveti Pavel v berilu Filipljanom piše iz ječe – prav tako iz mesta utišanosti in samote – prav tam izreka trdno zaupanje: »Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Jezusa Kristusa« (Flp 1,6). Za mnoge zamolčane žrtve se zdi, da je bilo njihovo življenje neupravičeno pretrgano in nedokončano. A krščansko upanje temelji na resnici, da Bog ne gleda naših življenj z obtoževanjem ali pozabo. On zbira vsako zamolčano solzo in s svojo vstajenjsko ljubeznijo dokončuje, celi in povzdiguje.
Molimo za vse zamolčane žrtve, da bi v Božjem objemu našle svoj večni mir in sprejetost. Molimo pa tudi za nas same, da bi znali graditi svet, v katerem noben človek ne bo več pahnjen v molk in v katerem bomo zmožni živeti z tisto čisto, ponižno in izročeno ljubeznijo, ki jo je v svet prinesel Jezus Kristus.
Molimo.
Dobrotljivi in usmiljeni Bog, pri tem svetem opravilu smo počastili sveti križ tvojega trpljenja, ki nam razkriva skrivnost tvoje ponižne in izročene ljubezni.
Prosimo te za vse zamolčane žrtve nasilja, ki so v temi trpljenja okusile globino človeške krutosti: sprejmi jih v nebeško svatbeno dvorano, kjer ni več žalovanja, vpitja in ne bolečine, temveč le tvoja neminljiva svetloba.
Nas pa posveti s svojim Duhom, da ne bomo vračali zla za zlo, ampak bomo zmožni hoditi po poti majhnosti in nenasilja. Daj nam pogum, da bomo znali prisluhniti tistim, ki trpijo, in biti priče vstajenjskega upanja, ki premaguje vsak molk in vsako nepravičnost.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.
