Novice 9. peš romanje za družine in duhovne poklice na Ptujsko Goro
V soboto, 2. maja, je potekalo že deveto peš romanje k ptujskogorski Materi Božji za dobre družine in nove duhovne poklice, pod geslom »Za vse se zahvaljujte!«
V času, ko niti družinsko življenje niti duhovni poklici niso (dovolj) cenjeni, se je blizu 500 romarjev podalo peš na Ptujsko Goro, mnogi pa so se popoldne pridružili molitveni uri ter se tako odzvali vabilu, da več molimo ter darujemo napore in premagovanja, za dobre družine ter za nove duhovne poklice, njihovo svetost in stanovitnost.
Romanje je potekalo iz petih glavnih smeri, možno pa se je bilo pridružiti tudi na kateri izmed vmesnih postaj. Prva skupina se je zbrala ob 7. uri zjutraj v cerkvi v Hočah in po uvodnem programu krenila na pot proti Slivnici, nato do Rač in Cirkovc. Naslednji dve skupini sta začeli s programom ob 8.30, ena v cerkvi v Markovcih pri Ptuju in druga v Zgornjih Poljčanah. Skupini, ki se je zbrala ob 9. uri v cerkvi sv. Jerneja v Slovenski Bistrici, so se pridružili tudi birmanci, starši in botri iz Šentjurja pri Celju. Zadnja je krenila na pot skupina, ki se je zbrala ob 9.45 v cerkvi Sv. Petra in Pavla na Ptuju – v kloštru.
Za molivce, ki niso mogli romati peš, je bila v baziliki Marije Zavetnice s plaščem na Ptujski Gori ob 15. uri molitvena ura za dobre družine in duhovne poklice. Višek romanja pa je bila sveta maša ob 16. uri, ki jo je daroval nadškof metropolit Alojzij Cvikl.
Hvaležnost in namen romanja
Romarji z različnih poti smo zbrani z enim ciljem: »Za vse se zahvaljujte!«, je v pridigi zbranim romarjem dejal nadškof Cvikl. V ospredju je bila zahvala za duhovne poklice in dobre družine ter prošnja za zvestobo in nove poklice. Skupnost, ki roma skupaj, izraža vero, da življenje ni naključje, ampak dar. Hvaležnost odpira srce za prepoznavanje Božjega delovanja v vsakdanjih stvareh.
Zvestoba resnici brez kompromisov
Ob tem se je oprl na zgled sv. Atanazija, ki goduje 2. maja, in nam pokaže, da bistvenih stvari ni mogoče relativizirati. V času pritiskov je vztrajal pri vprašanju: kdo je Kristus – »ali je res, ali pa ni«. Ni iskal lažjih poti, ampak je sprejel tudi izgnanstvo. Njegovo življenje opozarja, da ideje oblikujejo življenje in da resnica zahteva pogum ter notranjo trdnost.
Poklicanost kot pot vere in molitve
Poklicanost raste v družini, se poglablja v molitvi in dozoreva v vsakdanjem življenju. »Poklicanost ni enkratna odločitev, ampak pot«, ki jo je treba nenehno negovati. Veselo pričevanje, zvestoba in odnos z Bogom so ključni za njeno rast. Človek ne odgovarja le z besedami, ampak z življenjem, ki postane znamenje upanja za druge.
Zapisala: s. Štefka Klemen OSU
Homilija nadškofa Cvikla
»Za vse se zahvaljujte!«
Dragi romarji, prisrčno pozdravljeni na Ptujski Gori.
Sem so vas pripeljale različne pešpoti: iz Maribora, iz Markovcev pri Ptuju, iz Ptuja, iz Slovenske Bistrice in iz Poljčan.
Peš romarjem ste se pridružili tudi romarji na kolesih, romarji v avtomobilih, birmanci, starši in botri iz župnije Šentjur pri Celju, vsi pa smo romali z enim namenom, da se zahvalimo Bogu za vsak duhovni poklic in za dobre družine.
K tej zahvali dodajamo tudi prošnjo za vztrajnost, tako v duhovnem poklicu kot tudi v družinskem življenju, in za nove duhovne poklice ter dobre družine.
Če bi iskali človeka, ki mu ime ni bilo zgolj etiketa, ampak skoraj predrzno natančen opis, bi težko našli boljšega kandidata od današnjega godovnjaka sv. Atanazija.
Stari Latinci so rekli nomen est omen, ime razkrije človeka, in pri Atanaziju to ni bil pregovor, ampak skoraj napoved. Ko so mu starši dali ime, ki pomeni »nesmrten« (ki se upira smrti), niso mislili na prijetno posebnost, s katero bi izstopal med vrstniki, ampak na nekaj precej manj udobnega: na življenje, ki bo moralo to ime šele krvavo potrditi.
Atanazij se je rodil v času, ko biti kristjan ni pomenilo pripadati večini, ampak biti v manjšini z veliko možnosti za mučeništvo. Pod cesarjem Dioklecijanom vera ni bila družbeni dodatek, ampak resna odločitev s težkimi posledicami.
Zato ni čudno, da je kot mladenič šel k sv. Antonu Velikemu v puščavo. Tam se človek ne nauči govoriti o Bogu, ampak se nauči z njim pogovarjat. Puščava ima to neprijetno lastnost, da odstrani vse nepotrebno, tudi iluzije.
Ko se je vrnil v mesto, ga je patriarh Aleksander posvetil v diakona. Tako se je Atanazij znašel sredi razprave, ki bi jo imel danes marsikdo za teološko dlakocepstvo, čeprav je v resnici šlo za vprašanje, ki presega vse dlake: kdo je Kristus.
Na prvem nicejskem koncilu leta 325 so razpravljali o precej abstraktni temi, dokler ne ugotovimo, da od tega obvisi vse ostalo. Ali je Kristus Bog ali ne? Če ni, potem je krščanstvo zanimiva moralna teorija z lepimi metaforami.
Če pa je, potem imamo opravka z dogodkom, ki razbije vse naše predstave o tem, kaj je mogoče. Atanazij je imel to neprijetno lastnost, da ni znal živeti z vmesnimi rešitvami. V svetu, kjer so mnogi iskali kompromis, je on vztrajal pri temeljni jasnosti: ali je res, ali pa ni.
Ko je postal patriarh, ni postal ugleden, ampak nadležen. Ne zato, ker bi rad povzročal težave, ampak ker jih ni hotel reševati na račun bistvenih stvari. Štirikrat je bil izgnan. To pomeni, da je imel dovolj priložnosti, da bi si premislil, in dovolj močan značaj, da si ni.
Pri njem je zanimivo nekaj zelo neprijetnega: pokazal je, da ideje niso nedolžne. Napačna predstava o Bogu ne ostane v knjigah, ampak se slej ko prej preseli v življenje. Če je Bog oddaljen ali neoseben, potem človek ostane zaprt v lastne meje. Če pa je Bog res vstopil v zgodovino, potem zgodovina ni več zaprta soba, ampak odprta vrata.
Atanazij je bolj moderen, kot si sploh lahko mislimo. V njegovem času so želeli tisto, kar je bilo težko živeti ali razumeti, poenostaviti. Podobno bi moderni človek rad poenostavil mišljenje tako, da bi odstranil njegov temelj.
Iz religije bi radi izločili Boga, kakor da bi iz zoologije odstranili živali ali iz biologije življenje. A nihče ne spreminja dejstev zato, ker jih človek težko sprejme ali živi. To ni napredek, ampak izguba resničnosti. Razum ne potrebuje novih pravil, ampak več discipline. Tako kot v šoli učitelj ne spremeni matematike, ker se učenci motijo ali težko naučijo, in ne razglasi, da je 2 × 2 enako 5 zato, ker je to komu lažje, ampak vztraja, da se mišljenje popravi.
Atanazij nam pokaže, o katerih področjih ne moremo sklepati kompromisov.
Najprej je tukaj družina kot prvo okolje, v katerem odkrijemo vero, v njej rastemo in zorimo. Rekli boste, takih družin je vedno manj. In prav imate. Zato molimo, da bi jih bilo vedno več. Sv. Atanazij ne bi bil tako močna osebnost, če tega ne bi prej doživel v domači družini, ki je vero živela in bila pripravljena za to vero tudi marsikaj žrtvovati.
Kaj pa danes? V ospredje stopata materialna raven in uspeh, medtem ko medsebojna ljubezen in vera stopata v ozadje. Bog se pokaže ob praznikih, v vsakdanjem življenju pa pogosto ostaja daleč.
Vsaka poklicanost pa temelji ravno na veri, velikodušnosti in pripravljenosti na služenje. Vsak poklic, za družinsko življenje ali duhovni poklic, je odgovor na klic Tistega, ki me najbolj pozna in najbolje ve, katera pot v življenju je zame najboljša. Ljubezen vedno kliče k odgovoru. Pomembno je to ljubezen spoznati, kajti samo tako lahko nanjo odgovorim.
Druga stvar, ki je pomembna, je bližina z Bogom. Ta odnos raste, se krepi in zori. Tukaj je zelo pomembna molitev. Ta je prva in nepogrešljiva pomoč pri rasti vsake poklicanosti. Ker je vsaka poklicanost Božji dar, jo začutimo v molitvi, jo preverjamo in po njej dozoreva do te mere, da lahko nanjo odgovorimo z življenjem.
Vsaka prava molitev je želja, da bi vedno čutili Božjo bližino, ne samo ob močnih trenutkih, ampak tudi, ko pride čas suše, preizkušenj in težav. Molitev budi tudi hvaležnost za darove, ki jih pogosto jemljemo kot samoumevne.
Papež Leon XIV. v poslanici za svetovni dan molitve za poklice poudarja, da poklicanost ni vsiljen načrt, ampak dar, ki se razkriva v odnosu z Bogom. Raste ob molitvi, Božji besedi, zakramentih in življenju Cerkve.
Tretja stvar je veselo pričevanje. V poplavi besed človek išče nekoga, ki živi to, kar veruje. Veselje in zvestoba sta znamenje, da je pot prava.
Četrta stvar je, da poklicanost ni cilj, ki ga dosežem enkrat za vselej, ampak pot, ki jo je treba vsak dan znova sprejemati, varovati in razvijati.
»Za vse se zahvaljujte!« je osrednja misel današnjega romanja, zato naj ta sveta daritev izzveni kot iskrena zahvala za vse duhovne poklice, pa tudi za vse dobre krščanske zakone in družine, ki so najboljši pričevalci lepega in bogatega življenja, saj Jezus pravi, da je prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju (prim. Jn 10,10).
Amen.
