Skupna zahvala duhovnikov jubilantov mariborske nadškofije

Cerkev v Sloveniji se te dni veseli in zahvaljuje za letošnje novomašnike in prav tako za duhovnike jubilante. Na praznik sv. Tomaža, apostola, 3. julija, so se ob oltarju na Slomškovem grobu v mariborski stolni cerkvi skupaj z nadškofom Alojzom Cviklom pri sveti daritvi v zahvalo preprosto in slovesno zbrali duhovniki mariborske nadškofije, ki praznujejo okrogle duhovniške jubileje.

Prišli so: diamantni Anton Šeruga, zlatomašnika frančiškan p. Damijan Vračko in Mirko Horvat, srebrnomašnik Tadej Legnar, z dvajset let duhovništva Igor Novak in z deset let križnik Boštjan Kotar. Slovesnosti se niso udeležili zlatomašnik Stanislav Nežič, srebrnomašnik minorit Tomaž Majcen in Marko Drevenšek, ki praznuje dvajset let duhovništva. Pred darovanjem je nadškof blagoslovil kelih, s katerim bo v nedeljo na novi maši v Slovenskih Konjicah maševal novomašnik Timotej Fijavž Vivod.

Na god apostola Tomaža

Nadškof Cvikl je pridigo gradil na prebranem evangeliju, prikazanju vstalega Jezusa učencem, ko apostola Tomaža takrat ni bilo med njimi in ko je izpovedal vero; vlogi duhovnikov pri oznanjevanju evangelija in služenju ljudem ter hvaležnosti za duhovniške poklice. Spomnil je tudi na pomembne Slomškove obletnice: 180 let njegovega škofovskega posvečenja, 165 let od prenosa sedeža škofije v Maribor leta 1859, kar je pomenilo tretjo ustanovitev Lavantinske škofije in združitev 200.000 Slovencev v eno škofijo, 180 let Molitvene zveze za edinost kristjanov, začetek izdajanja Slomškovih Iskric, in 100 let od začetka procesa njegove beatifikacije.

Del pridige je namenil samim slavljencem, da so kratko spregovorili o prehojeni poti. Kot so dejali, je zanje duhovništvo vir veliko lepega, blagoslova in sreče v delu z ljudmi oziroma hvaležnosti, tudi sad molitve nekoč večje organiziranosti v molitvi za nove duhovne poklice, in hkrati priznanje, da je v življenju in duhovništvu tudi križ.

Nadškof Cvikl: Gospod je naša opora

V odgovor pa jim je nadškof položil na srce: »Vi ste tisti, ki ste najprej velikodušno odgovorili na Božji klic, sem mu dali na razpolago, da boste njegovi oznanjevalci, oznanjevalci njegovega evangelija. In da se Bog sklanja res k vsakemu človeku ravno preko zakramentov, ki ste jih podeljevali. Veliko lepega ste gotovo doživeli pri spovedih, pa tudi pri vsaki sveti maši. Hvala vam za to vaše pričevanje, za to vaše služenje. Tudi to vaše pričevanje je delo za nove duhovne poklice. Mladi danes, ko gledajo duhovnike, včasih vidijo koga zelo utrujenega, rečejo, tak pa jaz ne bi bil. Če smo veseli, če smo hvaležni za ta dar, tudi, kar na zunaj pokažemo, potem je videti, da biti duhovnik je nekaj lepega, nekaj velikega. In da znamo tudi premagati težke trenutke, kot je prej bilo rečeno, 'vsakega je po malo na tej poti'. Vendar je Gospod tisti, ki ne samo kliče, ampak je tudi tisti, ki ti je v težkem trenutku opora, tisti, ki ti da novih moči in včasih je ravno kriza tista, iz katere izideš močnejši, ker si jo premagal. Je pa res, da je potrebno ravno v molitvi, prej je bilo rečeno, 'iti pred tabernakelj', nekomu izročiti to, kar nosimo v sebi. Gospod je tisti, ki sprejema, kar nosimo v sebi. Potem ne čutimo več osamljenosti, ne čutimo več, da smo prepuščeni samim sebi, ampak da je z nami največji prijatelj, ki ga imamo v življenju, in na katerega se lahko vedno obrnemo.«

Blagoslov darovanja trpljenja in molitve

Ob sklepu nagovora je nadškof Cvikl izrekel še skupno zahvalo Gospodu za dar duhovništva, za Njegovo stalno prisotnost in pomoč na duhovniški poti, jih priporočil nebeški Materi Mariji, Kraljici duhovnikov, in blaženemu Antonu Martinu Slomšku, ki je vzor in priprošnjik za pogumno in nesebično službo duhovnikov, ki se nadaljuje tudi v starosti z darovanjem trpljenja in molitvijo.

Avtor: Jože Potrpin | Vir novice: Družina