Novice 
Vprašanje škofu: Vstopnina v cerkvah?
Vprašanje bralca Slavka: »Zanima me, zakaj je v nekaterih cerkvah v Sloveniji potrebna vstopnina? Sakralni prostori so vendar v krščanstvu in vseh drugih svetovnih religijah namenjeni predvsem molitvi in bogoslužnim obredom. Se z obveznim denarnim prispevkom cerkve počasi spreminjajo v muzeje? Ali seznanjajo vodiči obiskovalce tudi s krščansko duhovnostjo in teologijo, ki jo izražajo umetnine? Ali je Slovenska škofovska konferenca izdala župnikom in rektorjem cerkva kakšna navodila?«
Spoštovani gospod Slavko. Vprašanje ste postavili v imenu marsikoga, ki v sebi doživlja enake pomisleke, kot ste jih izrazili vi. Prav imate, da so cerkve in bogoslužni prostori v drugih verstvih prvenstveno namenjeni bogoslužju in molitvi. Dejansko nobena cerkev ni nehala biti prostor molitve in srečanja z Bogom, razen nekatere cerkve, ki niso več v lasti Cerkve in ta zanje nima odgovornosti.
Z vstopnino, ki je samo v nekaterih cerkvah, se to ni spremenilo. Te cerkve so še vedno prostori molitve in srečanja z Bogom. Obenem pa so to tudi cerkve, ki so zanimive za turiste in obiskovalce, ki vanje ne prihajajo zaradi molitve ali želje po Bogu, ampak jih zanima sakralna arhitektura, umetnost, zgodovina in toliko drugih sporočil, ki jih vsak cerkveni prostor ponuja obiskovalcem.
Tistim, ki v cerkev vstopijo zaradi molitve, prejemanja zakramentov ali sodelovanja pri sveti maši, lahko vsa ta umetniška dovršenost pomaga pri dvigovanju duha in srca k Bogu. A zanje je vsa ta lepota drugotnega pomena. V ospredju je odpiranje za Boga, za njegovo besedo in njegovo delovanje.
Nekatere cerkve, ki jih je sicer res malo, pa obiskujejo in občudujejo tudi turisti. Teh je veliko zlasti v turističnih krajih in v nekaterih mestih, kot je Ljubljana. Turisti se v času turistične sezone prelivajo v tisočih in mnogi med njimi si želijo ogledati tudi stolnico in bližnje cerkve. In čeprav so te cerkve »sakralni prostor, namenjen predvsem molitvi in bogoslužnim obredom«, jih ne moremo popolnoma zapreti za turiste in to tudi ne bi bilo prav.
To pomeni, da se v isti cerkvi srečujeta dve »vrsti« ljudi: verniki in turisti. Treba je poskrbeti, da lahko bogoslužna dejavnost v cerkvi poteka nemoteno. To lahko storijo samo ljudje, ki poskrbijo za red tako ob vstopu v cerkev, kakor tudi v cerkvi sami, da se ne spremeni v tržnico, kjer bi govorili drug čez drugega, ampak se tudi ob turističnem obisku ohranja spoštljiva tišina, ki omogoča zbrano molitev.
Cerkveni prostor, ki ga obiskujejo turisti, je tudi veliko bolj obremenjen, kar posledično povečuje stroške čiščenja, razsvetljave, tekočega vzdrževanja, sanacije poškodb, zavarovanje stavbe, čiščenje snega ipd. Ker to samo s prostovoljci ni mogoče, je potrebno in tudi pravično, da sredstva za to ne pridejo samo iz darov vernikov pri svetih mašah, ampak da svoj delež prispevajo tudi turistični obiskovalci stolnice.
Da pa naše cerkve ne bodo postale objekti turističnega obiska, lahko poskrbimo samo kristjani sami, ko ne gremo mimo njih, ampak se večkrat zadržimo v njih, čeprav samo za kratek obisk Najsvetejšega. Tudi na ta način bodo turistično zanimive cerkve ohranjale pečat »hiše molitve za vsa ljudstva«.
